Josip Pipenbacher se je po maturi leta 1891 vpisal na študij klasične filologije na Dunaju; tu je leta 1895 doktoriral (v disertaciji se je ukvarjal s Ksenofontovim spisom Ustava Lakedajmoncev) in ...opravil profesorski izpit. Najprej je kot suplent poučeval na Državni c. kr. nižji gimnaziji v Ljubljani (zdaj gimnazija Poljane), nato kot profesor na Višji c. k. gimnaziji v Novem mestu in končno znova na Drugi c. kr. državni gimnaziji v Ljubljani; to je med letoma 1921 in 1928 vodil kot direktor. Po ustanovitvi Univerze v Ljubljani je med letoma 1920 in 1939 kot honorarni predavatelj vodil latinske proseminarje in tečaje latinščine. Napisal je vrsto učnih pripomočkov, najbolj znani so latinska slovnica in štiri latinske vadnice, vse v več izdajah, sodeloval pa je tudi pri nastajanju Wiesthalerjevega Latinsko-slovenskega slovarja, za katerega je obdelal črko R. Bil je strog ocenjevalec, posebej odmevna je bila njegova ocena Latinske slovnice Josipa Tominška), napisal pa je tudi nekaj prispevkov s področja metodike pouka latinskega jezika. Kot šolnik se je vključeval v delo različnih društev in organizacij, vseskozi je finančno podpiral različna študentska, prosvetna in druga društva, nekaj časa pa je deloval tudi v lokalni politiki kot član ljubljanskega mestnega sveta. Zadnja leta svojega življenja je preživel na svojem posestvu v Sveti Marjeti na Dravskem polju. Umrl je 11. aprila 1949 v Mariboru.
Leta 1869 rojeni Josip Pipenbacher je po končani gimnaziji v Mariboru in nato v Ljubljani, kjer je maturiral, na Dunaju študiral klasično filologijo in tam l. 1895 tudi doktoriral kot drugi slovenski ...doktor klasične filologije (za Franom Detelo). Po opravljenem učiteljskem izpitu je poučeval na II. državni gimnaziji v Ljubljani, na gimnaziji v Novem mestu in nato znova na II. državni gimnaziji v Ljubljani, ki jo je v obdobju od l. 1921 do upokojitve l. 1928 vodil kot direktor. Od ustanovitve Oddelka za klasično filologijo na ljubljanski univerzi l. 1920 do l. 1939 je imel na oddelku kot honorarni učitelj latinske proseminarje in tečaje latinščine.
Although the Slovenian language is relatively small, Slovenian lexicography has quite a rich history and tradition reaching right back to the 16th century. Until the 19th century, writers who made ...dictionaries and collections of Slovenian vocabulary prepared a fair amount of admirable works, albeit many remained in manuscript and have never been printed. In the 19th century, the study of the Slovenian language, efforts to preserve it, and the collecting of Slovenian linguistic material spread outside the central Slovenian land of Carniola; in Styria in particular, young intellectuals from those parts, such as Leopold Volkmer (1741–1816), Janez Krstnik Leopold Šmigoc (1787–1829), Peter Dajnko (1787–1873), Anton Krempl (1790–1844), and others, provided for the collecting of linguistic material alongside their literary endeavours; one of them was Friar Minor Dominik Penn. He was a fascinating lexicographer who included Greek in his work in a very unusual way.
Studium memoriae Hriberšek, Matej
Ars & humanitas,
12/2018, Letnik:
12, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
The first theoretical notes on memory can be found in the Hippocratic texts; the subject was treated also by Alexandrian physicians Herophilus and Erasistratus and later by Galen. The first ...scientific work on memory was Aristotle's treatise On Memory and Recollection; most of the earlier writers discussed memory only sporadically. In Antiquity there was a special topic, narrowly connected with memory and of great importance because of rhetoric: mnemonics. The most renowned Latin writers who wrote on memory were Cicero and Quintilian. Among many commentators of Aristotle's works only two wrote commentaries on his treatise On Memory and Recollection: Pseudo-Themistius (Sophonias) and Alexander of Aphrodisias. Very significant links between Antiquity and the Middle Ages were Aurelius Augustine of Hippo and especially Boethius. The translations of Aristotle's works into Latin, also of Parva naturalia, were made in 12th century AD. Two translators appeared here: James of Venice and William of Moerbeke. But the true impulse to Aristotle's doctrine of memory was given by two Arab scholars: by Avicenna with his treatise Liber de anima and Averroes with his commentary-compendium on Parva naturalia; Avicenna's work was translated into Latin in the 12th century AD by Avendauth in collaboration with Dominicus Gundissalinus, but Averroes's compendium on Parva naturalia in the 13th century AD by Michael Scot. Based on Avicenna's and Averroes's works some anonymous treatises on memory were also written, and memory was also the subject of treatises written by French Franciscan theologian Jean de la Rochelle and by Guillaume de'Auvergne. But a completely new chapter in dealing with memory begins with the work of Albert the Great and Thomas Aquinas.
Problematika slovenjenja starogrških in latinskih imen spremlja slovenščino in slovensko klasično filologijo ter vse njene sorodne discipline že dolgo; tradicija slovenjenja antičnih imen sega vsaj ...do Bohoričeve slovnice Zimske urice, kar pomeni znatno več 400 let v nazaj v preteklost. Slovenjenje antičnih imen je bilo in še vedno ostaja zanimiva tema, ker je to področje kljub nemalo prizadevanjem še vedno precej nedorečeno in ker kljub načelnemu soglasju marsikje obstajajo razlike v pogledih, pogosto že znotraj filološke stroke, kaj šele zunaj nje, zato ostaja strokovni izziv tako za filologe in strokovnjake sorodnih disciplin, kot tudi za sloveniste in druge. Gre za področje, na katerega vpliva več dejavnikov: obstoječa pravila za slovenjenje, tradicija in ustaljena raba, jezikovni čut in jezikovni občutek, analogija ter pričakovanja različnih uporabnikov, tako posameznikov kot strok. Članek, v katerem so predstavljena nekatera najpomembnejša dela in pisci, ki so skozi čas oblikovali to področje, predstavlja nekatera pomembnejša poglavja v njegovi zgodovini.
The article tackles the problem of studying diachronic semantic changes of modal markers in Latin. It proposes to do so by using context as a proxy for tracing the development of otherwise unchanging ...forms. In the first part, the main theoretical positions in modality studies are presented, especially the notions of deontic modality, epistemic modality, and pathways of modality. In the second part, Heine’s model for studying the role of context in language change is presented and applied to the modal verb licet. In the case study of licet, an attempt is made to identify the so-called switch context which co-creates the conditions necessary for the semantic change.
V prispevku je predstavljeno filološko delo dr. Josipa Tominška, enega najvidnejših filologov v zgodovini slovenske filologije, plodovitega ustvarjalca, vsestranskega izobraženca, kulturnega delavca ...in šolnika. Prispevek temelji na analizi njegovih prispevkov, opisu ozadja njihovega nastanka in predstavitvi pomembnih sočasnih dogodkov, ki so vplivali na šolsko zgodovino na Slovenskem v začetku 19. stoletja, še zlasti pa zgodovino pouka obeh klasičnih jezikov.
Pričujoči prevod je del integralnega prevoda Aristotelove Politike, ki bo izšel pri založbi Gospodarski vestnik v zbirki Pravna obzorja. Odlomek je objavljen z dovoljenjem direktorice založbe Vide ...Šibenik in glavnega urednika zbirke Pravna obzorja akad. prof. dr. Marijana Pavčnika.
V prispevku so predstavljeni doslej neobjavljena korespondenca med Josipom Stritarjem in Josipom Tominškom med letoma 1906 in 1923 in dogodki, ki so zaznamovali njun odnos.
PDF
