Using the approaches of semiotics and text linguistics, Žerjal-Pavlin’s monograph deals with Slovenian lyrical cycles from romanticism to postmodernism. They are understood as secondary texts ...composed of primary texts with the intention of expanding the horizons of the textual world and, within them, further intertextually supplementing the meanings of individual texts, thereby generating a new semantic potential of the cyclic whole. Due to the intersubjectivity of textual criteria and dynamic conventions of the literary system, the lyrical cycle cannot be defined with precision. Several variables are in play: intra- and intertextual coherence, the title and the outer form, and literary conventions (such as poetry collections). Two types of the cyclic composition are distinguished: the syntagmatic and paradigmatic, the former tending towards the epical. In the first variety, the elements are arranged either in a narrative manner or they treat the theme thorugh causal relationships between the poems. The cycles of the paradigmatic type use variation to express the same theme or motive in different perspectives or contexts. The monograph also addresses problems in distinguishing the lyric cycle from the lyric poem, the sonnet wreath, and similar supra-textual compositions.
V tradiciji raziskav lirskih ciklov je ves čas prisotna tudi zavest o naraciji kot eni od njihovih kompozicijskih značilnosti. Reinhard Ibler je v svoji tipologiji lirskih ciklov za sintagmatske ...opredelil tiste, pri katerih je mogoče oblikovati zgodbo, nasprotno pa je za paradigmatske značilna ekvivalenca med pesmimi. V prispevku preverjam možnost prenosa in uporabe metodologije, ki so jo raziskovalci hamburške univerze pod vodstvom Petra Hühna in Jörga Schönerta oblikovali za naratološko razčlembo lirskih pesmi, na nivo sintagmatskega cikla. Problematiko osvetljujem ob primeru tropesemskega cikla »Fin de siècle« Josipa Murna. Upoštevam tako dimenzijo zaporednosti, razčlenjeno s kognitivnimi koncepti sheme, scenarija in okvirja, kot posredovanosti z načini posredovanja (glasovi in fokalizacijo) ter posredovalnimi entitetami (empiričnim in abstraktnim avtorjem ali subjektom kompozicije, govorcem ali pripovedovalcem ter protagonisti). Ne narativiziram le zgodb posameznih pesmi, temveč tudi zgodbo cikla. Glede na Hühnovo klasifikacijo petih strukturnih tipov kombinacij shem prepoznam v vsaki od treh pesmi in v Murnovem ciklu kot celoti kombinacijo dveh tipov: zaporedne spremembe in kontrastne alternative. Tako se v ciklu izhodiščni, za dekadenco značilni okvir razpetosti med idealizirano spiritualno ljubeznijo in demonizirano senzualnostjo nadomesti z okvirjem neerotične, metafizične spiritualnosti, značilnim za simbolizem.
Pavlina Pajk (1854-1901) je prva slovenska pesnica, ki je izdala pesniško zbirko. Z naslovom Pesmi jo je objavila leta 1878 in jo z dodanimi pesmimi ponatisnila leta 1893 v Zbranih spisih I . ...Pretežno lirski prvoosebni ženski subjekt teh pesmi v največji meri določa ljubezen, ki ni le značilna lirska tema, temveč tudi vsebina emancipacijskih teženj meščank iz druge polovice 19. stoletja. Pesnica predstavlja ljubezen po eni strani (pozno)romantično kot ključni pesniški vir in ženski subjekt sentimentalno doživlja neuresničeno ljubezen, ki pa je tudi vir moči. Po drugi strani pa se v prikazu ljubezni odmika od skrajnosti in se zavzema za razumnejšo ter obvladovano ljubezen in čustva sploh. Žensko identiteto reprezentirajo še pesmi z materinsko temo. Ženska dimenzija je pripisana tudi domoljubnim pesmim, značilnim za to obdobje, avtoričino življenje pa je spodbudilo še nastanek pesmi z motivom sirote in domotožja
Avtorji z literarnovrstnimi oznakami lastnih besedil vplivajo na literarno sprejemanje in vsaj deloma tudi na literarno obdelovanje. Članek presoja razloge za poimenovanje pesnitev, ki sta ga za ...svoja besedila uporabila sodobna slovenska pesnika Gregor Strniša in Boris A. Novak. Strniša je s poimenovanji "pesnitev", 'petdelna pesem" oziroma "balada" naknadno polemiziral z že ustaljenim kritiškim in literarnozgodovinskim označevanjem njegovih besedil kot lirskih ciklov. Novak pa je za pesnitev opredelil Kamnito Afrodito, ki je eno od treh besedil v knjigi Hči spomina (1981), prav tako pa tudi knjigo Tisoč in en stih (1982), kar je spodbudilo literarnovedno opredelitev še dveh besedil iz knjige Hči spomina.
V nasprotju s prevladujočimi pripovednimi žanri potopisne književnosti predstavljajo njeno lirsko vrsto pesmi s popotniško motiviko, ki sta jih tako Josip Stritar kot Anton Aškerc po trikrat povezala ...v lirske cikle. Ker sta prizaporedju upoštevala kronotop potovanja, sta tako oblikovala nedominantno narativno strukturo sintagmatskega cikla, s tem pa tudi implicitno zgodbo o potovanju oziroma lirski ciklični potopis, varianto v 19. stoletju na Slovenskem zelo popularnega potopisja. Vendar sta uresničevala različni težnji: Stritar je s temi cikli liriziral v izhodišču pripovedno zvrsti! potopisa, Aškerc pa je z njimi liriko približal dominantnim pripovednim zvrstem v realizmu.
Gre torej za definicijsko formulacijo, ki bistveno ne odstopa od najsplosneje sprejetih dolocitev sirsega pojma pripoved oz. narativnost, kot je oznacen tildi v najnovejsi izdaji slovenskega ...leksikona Uteratura (339), kljub temu pa avtorja v celotnem metodoloskem orisu uporabljata nekatere termine drugace kot drugi naratologi, na kar posebej opozarjata, oziroma jih uvajata na novo, zaradi cesar je pred branjem posameznih razclemb pesmi v jedrnem delu knjige nujno prebrati uvod. V osrednjem delu knjige so razclembe osemnajstih pesmi kanoniziranih angleskih pesnikov od 16. do konca 20. stoletja, tudi pri nas vecinoma znanih avtorjev.5 To so ? zaporedju obravnave: sir Thomas Wyatt, William Shakespeare, John Donne, Andrew Marvell, Jonathan Swift, Thomas Gray, Samuel T. Coleridge, John Keats, Robert Browning, Christina Rossetti, Thomas Hardy, T. S. Eliot, W. B. Yeats, D. H. Lawrence, Philip Larkin, Thomas Hood, Eavan Boland in Peter Reading. ? izborom so zeleli avtorji predstaviti vsa obdobja ter sloge. Glede casovne organizacije pa sta se pokazala le dva cista primera prototipnega retrospektivnega predstavljanja ? pripovedi o otrostvu pri Hoodu in Larkinu ter podobnost pri Lawrencu in Wyattu, medtem ko so bile pesmi vecine drugih avtorjev razvrscene ? se dva prevladujoca nacina, prvi, ko je dogajanje predstavljeno simultano, skoraj dramaticno, ali drugi, ko je pripoved pred prihodnjim dogodkom, ki se bo ali pa tudi ne bo izvrsil. 3 Avtorja uporabljata ta izraz namesto pri nas ze povsem uveljavlj enega termina implicitni avtor. 4 Sinonimna izraza govorec in pripovedovalec avtorja obicajno navajata socasno, ? skladu s slovensko literarnovedno tradicijo pa bi jima ustrezal pojem lirski subjekt, ceprav je ta po tradicionalni teoriji brez distance do izgovorj enega, znacilne za pripovedovalca in upostevane tudi ? teh razclembah ? dodatnim terminom protagonist oz. oseba. 5 Razen dveh najsodobnejsih (Eavan Boland in Peter Reading) s pesmima iz 70. let 20.
PDF
