Članek obravnava interpretacijo dediščine z uporabo mitov in pravljic. Besedilo je razdeljeno na dva dela. Prvi del je posvečen interpretaciji dediščine. Drugi del, posvečen vlogi mitov in pravljic, ...bo objavljen v naslednji številki revije.
Pričujoči članek predstavlja prvi del besedila. Obravnava interpretacijo dediščine in jo opredeljuje kot kompleksen komunikacijski proces, katerega cilj je vključevanje dediščinskih vsebin in vrednot v sodobnost. Glavna hipoteza trdi, da je interpretacija dediščine temelj procesov participativnega dediščinjenja, ki močno vplivajo na družbeno okolje in posledične procese demokratizacije. Raziskava je interdisciplinarna; temelji na heritološki teoriji z upoštevanjem muzeoloških, hermenevtičnih in psihoanalitičnih konceptov. Avtorica potrebe postmoderne družbe po aktivni participaciji v procesih dediščinjenja pojasnjuje s pomočjo heritološke teorije. S pomočjo hermenevtike so pojasnjene razlike med znanstveno in dediščinsko interpretacijo. S hermenevtičnega in muzeološkega vidika je obravnavana vloga komunikativnega jezika. V prispevku je obravnavan tudi hermenevtični pojem iskanja skupnostnih pomenov kulturne dediščine. V zaključku prvega dela avtorica interpretacijo dediščine utemeljuje kot ključno za ohranitev dediščine v njenem izvirnem okolju in ki je temeljnega pomena za bolj demokratično in trajnostno upravljanje dediščine. V drugem delu prispevka so obravnavani miti in pravljice kot sredstva interpretacije. Miti veljajo za za predzgodovinsko in prvobitno obliko razlage sveta.
Begunska kriza se je v zadnjem letu dni spremenila v človeško tragedijo, ki po mnogočem spominja na čas druge svetovne vojne. Sredozemsko morje, opevani mare nostrum, je postalo grozljiva skupna ...grobnica brezštevilnih. Posledica vojne pa so tudi uničevanja zgodovinskih mestnih središč, spomenikov in druge kulturne dediščine na t. i. kriznih območjih, ki so dosegla nedoumljive razsežnosti. Muzeji po svetu so se aktivno odzvali na družbene potrebe. Cilj je bil sodobno družbo pozvati k razmisleku in odprtemu dialogu ter ublažiti strah pred neznanim in zmanjšati plimo sovraštva, preden doseže vseuničujočo razsežnost. Z begunsko krizo se je meddružbeni dialog pokazal kot nuja in ultimativni imperativ, nekaj, brez česar družbe prihodnosti ni več mogoče zagotoviti. Muzejem je sodobna družba namenila vlogo verodostojnega medija za komunikacijo dediščinskih vsebin. Z rabo metaforičnega in metonimičnega opredmetenega »jezika« imajo izjemno veliko družbeno moč ter predstavljajo most med znanostjo in sodobno družbo, med družbami preteklosti in sedanjosti, med elitami in obrobjem. Reformatorji muzejev iz druge polovice 20. stoletja so menili, da tradicionalni muzeji kljub reorganizacijam ne morejo streči potrebam sodobne družbe. To je bil vzrok nastanka nove muzeologije, ki muzej razume kot družbeno odgovorno ustanovo. Opremlja jo s specifičnimi teoretskimi znanji, ki omogočajo spreminjanje dediščine v družbeno relevantno komunikacijo neverbalnega značaja. Članek, njegova teoretska vsebina, argumentira sodobne koncepte muzeja in z njimi presoja družbeno odgovornost v delovanju slovenskih muzejev. Sodobni muzeji ali postmuzeji so ustanove z aktivnimi družbenimi nalogami. Angažiran način prinaša družbeno odgovornost in nevarnost »političnega zdrsa«. Nasprotno pa »znanstvena objektivnost« in »apolitičnost« zagotavljata družbeno sinekuro. Vendar ustanove, ki se vzdržujejo z davkoplačevalskim denarjem, niso politično nevtralne in s svojo politično korektnostjo dejansko skupnosti odtujujejo sodobna »orodja« demokratizacije in hromijo njen razvoj. Stanje družbene ohromelosti, kakršna se je izostrila v času begunske krize, ustreza slovenski družbi, ki se ne želi soočiti s svojo pravo podobo. Govoriti o begunski krizi pomeni posredno izpostavljati trpljenje ljudi na begu ter pokazati na krivdo vseh nas; pomeni vtikati prst v najgloblje in najsramotnejše rane Evrope; pomeni prevzemati družbeno in osebno odgovornost. To vključujejo tudi sodobni koncepti muzeja.
Prispevek obravnava interpretacijo dediščine z uporabo mitov in pravljic. Besedilo je razdeljeno na dva dela, prvi del, posvečen interpretaciji, je bil objavljen v prejšnji številki revije. Drugi del ...je posvečen mitom in pravljicam kot sredstvu interpretacije. Miti veljajo za prvobitno obliko razlage sveta. Članek obravnava njihovo družbeno vlogo v preteklih družbah in pojasnjuje njihovo temeljno vlogo v psihosocialni strukturi človeka. S kulturno-zgodovinskim pristopom je orisana njihova primordialna vloga. Mitološke zgodbe so služile kot razlaga kozmosa, reda in zakonov, vzpostavljale so moralno in etično podlago sobivanja skupnosti. Filozofski in psihoanalitični pristop izpostavljata terapevtski naboj narativnega blaga. Obravnavana je arhetipska in transcendentna narava mita ter utemeljen njegov odsev v fluidnih pomenih materialne kulture. Miti in pravljice so del kulturnega in zgodovinskega izročila ter kot rdeča nit povezujejo sodobnost s preteklostjo. Miti in pravljice imajo v procesih interpretacije vlogo semantičnega sistema, ki olajšuje integracijo dediščine časovno in kulturno oddaljenih obdobij v sodobnost. Pripovedovanje zgodb razpira dialoški prostor in spodbuja javnost k aktivnemu sodelovanju. Raziskava je interdisciplinarna, temelji na heritologiji, hermenevtiki, psihoanalizi, mitoloških in kulturnozgodovinskih študijah.
Prispevek obravnava interpretacijo dediščine z uporabo mitov in pravljic. Besedilo je razdeljeno na dva dela, prvi del, posvečen interpretaciji, je bil objavljen v prejšnji številki revije. Drugi del ...je posvečen mitom in pravljicam kot sredstvu interpretacije. Miti veljajo za prvobitno obliko razlage sveta. Članek obravnava njihovo družbeno vlogo v preteklih družbah in pojasnjuje njihovo temeljno vlogo v psihosocialni strukturi človeka. S kulturno-zgodovinskim pristopom je orisana njihova primordialna vloga. Mitološke zgodbe so služile kot razlaga kozmosa, reda in zakonov, vzpostavljale so moralno in etično podlago sobivanja skupnosti. Filozofski in psihoanalitični pristop izpostavljata terapevtski naboj narativnega blaga. Obravnavana je arhetipska in transcendentna narava mita ter utemeljen njegov odsev v fluidnih pomenih materialne kulture. Miti in pravljice so del kulturnega in zgodovinskega izročila ter kot rdeča nit povezujejo sodobnost s preteklostjo. Miti in pravljice imajo v procesih interpretacije vlogo semantičnega sistema, ki olajšuje integracijo dediščine časovno in kulturno oddaljenih obdobij v sodobnost. Pripovedovanje zgodb razpira dialoški prostor in spodbuja javnost k aktivnemu sodelovanju. Raziskava je interdisciplinarna, temelji na heritologiji, hermenevtiki, psihoanalizi, mitoloških in kulturnozgodovinskih študijah.
Begunska kriza se je v zadnjem letu dni spremenila v človeško tragedijo, ki po mnogočem spominja na čas druge svetovne vojne. Sredozemsko morje, opevani mare nostrum, je postalo grozljiva skupna ...grobnica brezštevilnih. Posledica vojne pa so tudi uničevanja zgodovinskih mestnih središč, spomenikov in druge kulturne dediščine na t. i. kriznih območjih, ki so dosegla nedoumljive razsežnosti. Muzeji po svetu so se aktivno odzvali na družbene potrebe. Cilj je bil sodobno družbo pozvati k razmisleku in odprtemu dialogu ter ublažiti strah pred neznanim in zmanjšati plimo sovraštva, preden doseže vseuničujočo razsežnost. Z begunsko krizo se je meddružbeni dialog pokazal kot nuja in ultimativni imperativ, nekaj, brez česar družbe prihodnosti ni več mogoče zagotoviti. Muzejem je sodobna družba namenila vlogo verodostojnega medija za komunikacijo dediščinskih vsebin. Z rabo metaforičnega in metonimičnega opredmetenega »jezika« imajo izjemno veliko družbeno moč ter predstavljajo most med znanostjo in sodobno družbo, med družbami preteklosti in sedanjosti, med elitami in obrobjem. Reformatorji muzejev iz druge polovice 20. stoletja so menili, da tradicionalni muzeji kljub reorganizacijam ne morejo streči potrebam sodobne družbe. To je bil vzrok nastanka nove muzeologije, ki muzej razume kot družbeno odgovorno ustanovo. Opremlja jo s specifičnimi teoretskimi znanji, ki omogočajo spreminjanje dediščine v družbeno relevantno komunikacijo neverbalnega značaja. Članek, njegova teoretska vsebina, argumentira sodobne koncepte muzeja in z njimi presoja družbeno odgovornost v delovanju slovenskih muzejev. Sodobni muzeji ali postmuzeji so ustanove z aktivnimi družbenimi nalogami. Angažiran način prinaša družbeno odgovornost in nevarnost »političnega zdrsa«. Nasprotno pa »znanstvena objektivnost« in »apolitičnost« zagotavljata družbeno sinekuro. Vendar ustanove, ki se vzdržujejo z davkoplačevalskim denarjem, niso politično nevtralne in s svojo politično korektnostjo dejansko skupnosti odtujujejo sodobna »orodja« demokratizacije in hromijo njen razvoj. Stanje družbene ohromelosti, kakršna se je izostrila v času begunske krize, ustreza slovenski družbi, ki se ne želi soočiti s svojo pravo podobo. Govoriti o begunski krizi pomeni posredno izpostavljati trpljenje ljudi na begu ter pokazati na krivdo vseh nas; pomeni vtikati prst v najgloblje in najsramotnejše rane Evrope; pomeni prevzemati družbeno in osebno odgovornost. To vključujejo tudi sodobni koncepti muzeja.