Flavius Claudius Julianus, often referred to as “Julian the Apostate,” ruled the Roman Empire from early 360 AD until his death in battle on June 26th, 363 AD. Despite his brief reign, Julian ...undertook significant reforms targeting various aspects of public life, including the administration and provincial governance. This paper focuses on his administrative activities in Illyricum, where he resided in 361 AD while campaigning against Constantius II. While facing immediate tactical concerns during his campaign, Julian reportedly engaged in imperial administrative duties within Illyricum, as documented by historian Ammianus Marcellinus and panegyrist Claudius Mamertinus. This research delves into Ammianus’ account to analyze Julian’s administrative acts in Illyricum and subsequently across the Roman Empire.
Flavij Klavdij Julijan, pogosto imenovan »Julijan Odpadnik«, je vladal rimskemu cesarstvu od začetka leta 360 do svoje smrti v bitki 26. junija leta 363. Kljub kratki vladavini je Julijan izpeljal vrsto pomembnih reform, usmerjenih v različne vidike javnega življenja, vključno z upravljanjem provinc. Članek se osredotoča na njegove upravne dejavnosti v Iliriku, kjer je leta 361 po Kr. bival med kampanjo proti Konstanciju II. Medtem ko se je Julijan med kampanjo soočal z neposrednimi taktičnimi težavami, je v Iliriku opravljal cesarske upravne naloge, kot poročata zgodovinar Amijan Marcelin in panegirist Klavdij Mamertin. Raziskava se osredotoči na Amijanovo poročilo in analizira Julijanove upravne dejavnosti v Iliriku ter v celotnem rimskem cesarstvu.
Pričujoče kratko besedilo prvič prinaša razlago napisa Vergerijev, ki se je vse do nedavne obnove nahajal v koprski stolnici. Napis, ki ga je zakrivalo obzidano stopnišče na kor, je posvečen Aureliu ...Vergeriju, najstarejšemu bratu koprskega škofa in odpadnika Petra Pavla Vergerija. Zaradi odpadništva je Petra Pavla in njegovega brata Giovannija Battista zadel preklic spomina. Preklic spomina – damnatio memoriae je najbolj izstopajoča značilnost pričujočega napisa.
Markomanske vojne so bile največji in najobsežnejši oboroženi spopad rimske vojske in barbarskih plemen ob osrednjem Podonavju – Markomanov, Kvadov in Sarmatov skupaj s še drugimi plemeni. Vojne z ...germanskimi plemeni so svoje prve kali kazale že v obdobju Antonina Pija, miroljubnega predhodnika Marka Avrelija, ki je težnje uzurpatorjev skrbno umirjal s konsistentnim pacifizmom. V Panonijo so prihajala poslanstva germanskih kraljevin izza Donave, ki so vznemirjala z vestmi o premikih barbarskih ljudstev s severa. Trgovanje barbarskih ljudstev z rimskimi državljani na mejah rimske države in migracije v germanskem bazenu plemen so v pasu ob limesu predstavljali težnje le-teh po dodatnem habitatu znotraj imperija. Apijan piše, da so poslanstva teh plemen prišla celo v Rim k cesarju Antoninu Piju in ga prosila za sprejem v imperij. Kontinuirani pritiski so eskalirali najverjetneje v l. 166, ko je bil velik del rimske garnizije stacioniran na vzhodni meji v boju s Parti. Limes je bil v tem obdobju slabo zavarovan, saj so bile čete legij, stacioniranih od Rena do Donave, poslane na fronto s Parti. Kljub prizadevanju cesarskih namestnikov v obeh Panonijah, da bi preprečili izbruh vojne na utrjeni državni meji z Donavo, je barbarom uspel preboj čez limes in posledično prodor vse do Akvileje in Opitergija. Boleča zavest o ranljivosti Italije, ki jo je avgustejski mir (Pax Romana) uspaval za več rodov, je prinesla nagel zasuk v obrambi. Pričujoče besedilo pretresa dva glavna vira za dogodke med germansko-sarmatsko vojno in postavlja vprašanja o odsotnosti omemb pomembnega obrambnega sistema, t.i. »Pretenture Italije in Alp«.
Besedilo tematizira vprašanje slovenjenja antičnih imen v slovenskih prevodih del pomembnejših antičnih zgodovinopiscev, še bolj pa vprašanje razsežnosti njihovega »preoblikovanja« oziroma uporabe v ...vsakokrat prisotnih političnih razmerah; morda najpomembnejši tovrsten primer je gradnja navideznega etimološkega mostu med imenom germanskega kneza Arminija in sodobnim nemškim imenom Hermann, ki je v povezavi z mitizirano recepcijo zgodovine iz nacionalno motivirane etimološke poenostavitve prerasla v literarni topos z močnim političnim nabojem.
Ko je rimski polihistor Cenzorin želel svojemu prijatelju Kvintu Kajreliju za rojstni dan podariti primerno darilo, se je znašel v kočljivem položaju: kaj mu lahko kupi iz prazne mošnje? Znašel se je ...z briljantnim darilom, ki bi navdušilo vsakogar, če mu le ne manjka otipljivih dobrin – poklonil mu je knjigo z naslovom De die natali liber – "Rojstnodnevna knjižica". Cenzorin ni bil izviren mislec, vendar je v tem drobnem delu nakopičil množico različnih vsebin, od književnosti do glasbe, zgodovine, matematike, zdravilstva, astronomije in celo embriologije. Pri tem se nikoli ne oddalji od svoje osrednje teme, tj. rojstnega dne.
Prolog Salustijeve prve temeljne monografije Katilinova zarota se ne začne kot pričakovani zgodovinopisni prolog, temveč kot problematičen akademski diskurz, utemeljen na številnih antitetično ...postavljenih parih, med katerimi je prvi in najbolj izpostavljeni par človek in žival. Vse, kar sledi, je ute- meljeno na tej dihotomiji, ki počiva na konceptu opozicije med dvema diametralno nasprotnima poloma: živalsko sužnostjo in tlako najbolj naravnim vzgibom ter človeško (z)možnostjo, da svojo življenjsko silo investira v višje in trajnejše pridobitve. Iz Salustijevih besed v tem prologu, ki je obenem tudi tako rekoč avtorjev testament, je razbrati specifičen odnos do temeljnih vrednot. V zvezi s tem pa smo zanimanje osredotočili predvsem na morebitne grške vzporednice.
Sallust and Jean Bodin Gregor Pobežin
Ars & humanitas,
12/2022, Letnik:
16, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
One of the most recognizable thinkers of the 16th century France, Jean Bodin, wrote what is perhaps the first methodological treatise of instructions and guidelines on how to not only read and write ...but also understand history. With his universal interest in all things human, Bodin predated Marc Bloch’s postulate that historians should ideally be interested in all forms of life if they were to perform their task as dutifully as possible. In 1566 Bodin published one of the most frequently reprinted works, the Methodus ad facilem historiarum cognitionem – “The Method for the Easy Understanding of History”. Although he expressed keen interest and good knowledge of a score of ancient historians, listing them in the fourth chapter of his work (De historicorum delectu – “On the Choice of Historians”), one of them was particularly close to his heart. The Roman historian Gaius Sallustius Crispus who is, according to Bodin, “a most honest author who possessed experience of important affairs”, provided Bodin and many of his colleagues with a model (stasis) narrative for discussing a changing world in turmoil – something Bodin was no stranger to in the time of the French religious wars. However, the explanation that it was the rhetorically efficient model narrative that inspired Bodin to copy Sallust’s argument seems unsatisfactory and biographically superficial. Instead, this paper closely analyses the Sallustian chapters that purportedly motivated Bodin’s thinking and proposes that there are little grounds in Sallust for Bodin’s legal and historical framing of absolutist sovereignty.
Sallust and Jean Bodin Pobežin, Gregor
Ars & humanitas,
01/2022, Letnik:
16, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
One of the most recognizable thinkers of the 16th century France, Jean Bodin, wrote what is perhaps the first methodological treatise of instructions and guidelines on how to not only read and write ...but also understand history. With his universal interest in all things human, Bodin predated Marc Bloch’s postulate that historians should ideally be interested in all forms of life if they were to perform their task as dutifully as possible. In 1566 Bodin published one of the most frequently reprinted works, the Methodus ad facilem historiarum cognitionem – “The Method for the Easy Understanding of History”. Although he expressed keen interest and good knowledge of a score of ancient historians, listing them in the fourth chapter of his work (De historicorum delectu – “On the Choice of Historians”), one of them was particularly close to his heart. The Roman historian Gaius Sallustius Crispus who is, according to Bodin, “a most honest author who possessed experience of important affairs”, provided Bodin and many of his colleagues with a model (stasis) narrative for discussing a changing world in turmoil – something Bodin was no stranger to in the time of the French religious wars. However, the explanation that it was the rhetorically efficient model narrative that inspired Bodin to copy Sallust’s argument seems unsatisfactory and biographically superficial. Instead, this paper closely analyses the Sallustian chapters that purportedly motivated Bodin’s thinking and proposes that there are little grounds in Sallust for Bodin’s legal and historical framing of absolutist sovereignty.
V članku so predstavljeni nekateri odlomki iz Polibijeve Obče zgodovine, predvsem iz dvanajste knjige, v katerih je zgodovinar skozi poimensko kritiko nekaterih starejših helenističnih ...zgodovinopiscev predstavil svoj metodološki pristop k zgodovinopisju. Prispevek temelji na analizi teh odlomkov in njihovi primerjavi z Aristotelovo teoretsko klasifikacijo zgodovinopisja in tragiškega pesništva.
PDF
