The article focuses on the transnational aspect of Yugoslav Dadaism, which was already an integral part of its founding stage in Prague in 1920, when the main Yugoslav Dadaist, Dragan Aleksić, was a ...student there. Through an analysis of the already known (but rare) primary and secondary sources and a presentation of some newly found primary sources, the article presents the cooperation between Yugoslav and Czech artists and clarifies the circumstances of establishing this Yugoslav avant-garde movement. Furthermore, because Aleksić’s work was closely connected to Ljubomir Micić’s Zenitism and the activity of Branko Ve Poljanski in Prague, we compare their journals (Zenit, Dada-Jok, Dada Tank, Dada Jazz) and emphasize the points of conflict and competitiveness among them, which was a constructive part for the further development of Yugoslav Dadaism. Thus, the article contributes to both the local and international positioning of the Yugoslav Dada in the context of the Central European avant-garde.
The article is dedicated to the publications of Ljubomir Micić and Branko Ve Poljanski in Maska, the Ljubljana performing arts journal from 1920. While with his engagement in Maska Micić primarily ...wanted to present himself as a writer outside Zagreb (first, he published in Maska a review of the play Anfisa, and then his own play Istočni Greh was reviewed), Poljanski used his engagement in Maska for a polemic with Ljubljana critics, to later continue his critical response to Ljubljana's artistic milieu in his journal Svetokret, as well as in Zenit. Moreover, one of Poljanski's main motives for publishing an independent journal in Ljubljana was the continuation of the polemic he had started in Maska. Therefore, this article presents the assumption that for a complete genealogy of the beginnings of cooperation between Slovenian avantgarde and representatives of Yugoslav zenithism, it is necessary to take into account Maska, although it was not considered a revolutionary or avant-garde journal. Yet, its aspiration to become international and its openness to different languages and polemics contributed to the exchange of opinions about art and criticism of the time, which was a fruitful ground for the development of relations between various representatives of the Yugoslav avant-garde and their independent actions.
An ongoing collaborative project between art and science,
Taming the Forest
(2022) was implemented by a team of students, artists and researchers charting an interdisciplinary project among ...bioeconomics, environmental history, policy and artistic practice. In this article, the project acts as a case study for researching the conflicting narratives of history and economics about biodiversity in general, and specifically about forests. It shows how different blends of methodologies in artistic-cum-scientific research can become relevant for both realms, opening new creative pathways and pedagogical registers while repeatedly returning to a specific forest’s microhistory. Moreover, the article stresses the need for a new sensibility and complex knowledge, moving beyond an objective study and becoming attentive to different dimensions of research and its outputs that emerge through the introduction of artistic thinking and methodologies. This kind of transdisciplinary approach becomes necessary in order to tackle the manifold large-scale problems such as the climate and biodiversity crises, which call for both acting decisively and transforming radically, above all with regard to how humans perceive, relate to and manage nature.
Celotno besedilo
Dostopno za:
DOBA, IZUM, KILJ, NUK, PILJ, PNG, SAZU, UILJ, UKNU, UL, UM, UPUK
Članek se osredotoča na literarno delo Alekseja Kručoniha, enega izmed najpomembnejših predstavnikov zgodnje ruske avantgarde, čigar delo je osnovano na principu zvočnega govora (glosolalije) ...mističnih sektaških skupin. V članku želimo predstaviti spoj mističnega in formalnega raziskovanja jezika in glasu pri Kručonihu, ki je pomembno vplival tudi na razvoj formalne literarne vede ruskih formalistov.
Članek obravnava značilnosti umetnosti in literature v obdobju ruskega srebrnega veka s posebnim poudarkom na specifikah simbolistične in avantgardistične poetike in estetike. Ugotavlja, v kolikšni ...meri slednja - novotarska gibanja avantgarde - zares prelamljajo s simbolistično tradicijo in v kolikšni meri gre v njunem odnosu za kontinuiteto in zaostritev skupnih literarno-umetniških in svetovno-nazorskih specifik, povezanih s tradicijo romantizma, na katerih sta osnovana oba modernistična pojava z začetka 20. stoletja.
Prispevek gradi pojmovno mrežo zaumnega jezika in poskuša odgovoriti na vprašanji, ali je zaumni jezik sploh jezik (komunikativnost zauma) in kaj nam sporoča tisto, kar je "za" umom (informacija ...zauma). Predoktobrska avantgarda je zavrgla idejo umetniškega proizvajanja kot mehanične imitacije in osvobodila literaturo (in literarno vedo) od zunajliterarnih elementov zgodovine in kulture. Sočasno se je človek poglabljal v lastno psiho, da bi prikazal univerzalno morfologijo subjektivnega izkustva. Zaum prepoznavamo kot eno izmed tehnologij zgodnje ruske avantgarde za predrugačenje človekovega govora in mišljenja, ki bi posledično prerodilo celotno kulturo.
Fjodorov kljub usmerjenosti v prihodnost ostaja v svoji filozofiji zelo patriarha- len, kar je nedvomno se eden izmed razlogov za priljubljenost med ruskimi bralci. Ceprav se v svojem pisanju ...distancira od zenskega principa, ne moremo trditi, da je imel do zensk diskriminatoren odnos. Oba spola je jemal enakovredno - tako moskega kot zensko je videl kot »so-delavca«, ki sta nujna akterja pri doseganju skupnega cloveskega cilja. Spolnost je bila zanj nepotrebna sla, ki jo je potrebno pre- povedati, saj predstavlja oviro pri doseganju visjega cilja. Vse svoje sile moramo kot bratje in sestre vloziti v vstajenje svojih mrtvih ocetov in mater. George M. YounG zapise: »Fjodorov zasnuje prihodnost brez razkroja in smrti; vecnost, v kateri bo svet zavedno vstal in ne bo nikoli vec padel, v kateri se bo vrnilo vse izgubljeno in tudi nadomescanje ter umazano delo spocetja in rojstva otrok ne bo vec potrebno« (1997: 178).4 V kozmisticnemu projektu Fjodorova ni prostora za nova rojstva. Raju bodo (vecno) prica samo tisti, ki so zivi, in tisti, ki bodo vstali od mrtvih. Cloveska vrsta za prezivetje ne bo potrebovala novih spocetij, saj bodo vsi ljudje ziveli v nesmrtnosti. Kategorijama »space art« in »zero gravity art« lahko dodamo tudi najbolj ocitno - »postgravitacijska umetnost«, ki kaze na enkratnost in svojevrstnost petdesetle - tnega projekta. Postgravitacijska umetnost vizionarsko gleda v prihodnost, ko se bo projekt dovrsil in bo nastopil cas razvoja umbota, ustvarjenega s pomocjo petdese- tletne predstave. Stvaritev, namensko ustvarjena za vesolje, bo v vesolju prepuscena samostojni evoluciji, ki bo pokazala specifiko novega okolja in njenih potencialov za nadaljnji razvoj. V tem kontekstu predpona »post-« kaze na preseganje gravitacije, obenem pa tudi na dogodke, ki se bodo vrsili »po« zakljucnem letu 2045. Nadaljnji razvoj bo dolocala emancipacija tehnoloskega in razvoj nove stilne formacije telelo- gije, ki z digitalizacijo omogoca posiljanje slike, svetlobe ali zvoka z enega konca na drug. Telelogija je trenutno ena izmed strategij postgravitacijske umetnosti, ki kaze na prihodnjo spremembo umetniske paradigme in nov nacin osvobajanja slike. Slika, obesena na steni se je zacela osvobajati od okolja ze z izstopom iz okvirja, nadalje pa smo lahko s pojavom umetniskih ambientov oz. kabinetov v sliko tudi vstopili. Cas, ki prihaja, je cas teleslike, ki se brez vidnega ali fizicnega prenosa premesca na drug konec in tako premaguje ustaljeno pojmovanje casa in prostora. Predvidena emancipacija tehnoloskega in napoved nove stilne formacije postavlja postgravita- cijsko umetnost na posebno mesto znotraj space arta in zero gravity arta, saj gre za enovito celoto, ki v kontekstu umetnosti sinhrono predstavlja in hkrati ze uresnicuje svojo vizijo. Fjodorov postavlja na mesto homo sapiensa (umnega cloveka) novega homo sapi- ens immortalisa (nesmrtnega cloveka), ki bo z lastnim umom druzno premagal smrt. Stirinajst igralcev, ki sodelujejo v petdesetletni predstavi Noordung 1995-2045, bo umrlo do leta 2045, nadomestili pa jih bodo njihovi substituti - umboti. Umbot bo tako pomenil posmrtno vstajenje igralca kot znaka v digitalni in tehnolosko dovr- seni obliki. Znak na odru bo leta 2045 prenehal igrati, prenesen bo v vesolje, kjer bo imel vse pogoje za lastno emancipacijo. Program syntapiens je sinteticni sapiens immortalis - nova inteligenca - sapiens, ki ne bo pripadal vec zemlji, ampak bo v vesolju postal naslednji korak v evoluciji. Naredil ga bo clovek, a bo popolnoma emancipiran od vsega cloveskega. Petdesetletna gledaliska predstava ima funkcijo katalizatorja za emancipacijo tehnoloskega; umbot bo imel podobne predispozicije za ucenje kot jih ima clovek - kljub temu pa bo umbot na vseh nivojih abstrakten. Ravno to je tudi najvecja razlika med robotom (rabota) in umbotom (um/umetnost/ zaum + rabota) - medtem ko robot posnema mimezis, se umbot odmika od vsega cloveskega in predstavlja moznost razvoja v nekaj drugacnega, popolnoma neclove- skega (50 pojmov). Poleg strahu pred smrtjo je za cloveka 21. stoletja nujno, da se spopade tudi z drugim strahom pred nepoznanim - strahom pred tehnologijo oz. tehnofobijo. Teh- nologija, ki na enem koncu lahko vodi clovestvo v unicenje, lahko s pametnim ravna- njem povede cloveka v boljso prihodnost. Podobno kot Fjodorov tudi transhumanisti gledajo na naravo kot na nedokoncano delo. Ni nam potrebno sprejeti, da je sodobno clovestvo koncni izdelek evolucije. Navsezadnje je tudi nemogoce. Nase okolje se spreminja in evolucija cloveka je neizogibno dejstvo. Celo nas solarni sitem ima ome- jen rok uporabe. Ravno zato se je potrebno dokoncno resiti strahu pred tehnologijo in obcutkom, da je tehnologija hladna in nujno povezana z razosebljanjem cloveka. Integracija tehnologije je neizogibna in koncepti »nazaj k naravi« nam v danasnjem kontekstu ne sluzijo vec. Namestitev umbotov in njihov razvoj, ki se bo dogajal v ve- solju, pomeni na umetniskem podrocju uresnicitev tistega, kar je od cloveka zahteval Fjodorov - da se loci od Zemlje in postane stvarnik, namesto da bi zavedno ostal na ravni opazovalca. Koncni rezultat petdesetletnega projekta Noordung 1995-2045 ni zgolj skulptura z vsebino, ki bo levitirala v vesolju, ampak potencial tehnoloskega razvoja in tehnoloske emancipacije. Ze Nikolaj Fjodorov je izrazil, da je clovek edini prebivalec Zemlje z visoko inteligenco, kar ga postavlja na kljucno mesto nadaljnje evolucije. Prihodnji razvoj bo nedvomno pripadal neskoncnemu prostoru vesolja in se vecji integraciji tehnologije v clovekovo zivljenjsko okolje.
Članek tematizira podobo balkanskega človeka barbarogenija, kot jo zasnuje eden od osrednjih predstavnikov jugoslovanske avantgarde Ljubomir Micić. Ideji barbara-genija in balkanizacije/barbarizacije ...Evrope se razvijeta v reviji Zenit, prav tako pa sta zastopani v Micićevi poeziji in prozi (roman Barbarogenij Decivilizator). Podobne sintagme najdemo tudi pri Srečku Kosovelu in akterjih ljubljanske revije Tank. Le-te kažejo na oblikovanje posebne lokalne identitete, ki vzpostavlja tudi nacionalni kontekst njihovega dela. S tem pa pričajo tudi o izvirni misli in umetnostno-zgodovinski specifiki jugoslovanske avantgardne struje, povezane s specifičnimi družbeno-političnimi dogodki v prvih desetletjih 20. stoletja. Funkcija avantgardističnega vračanja k nacionalnim koreninam je sprevračanje hierarhiziranega razmerja do Zahoda z radikalno avtostereotipizacijo. Tako internacionalizacija/kozmopolitskost kot radikalno izpostavljanje nacionalnih karakteristik se kažeta kot strategiji za transgresijo identitet in vzpostavljanje Balkana kot pluralne kulturne identitete s svojo ustvarjalno močjo znotraj jugoslovanske avantgarde.
PDF
