Filozofske prvine v Cankarjevi romaneskni poetiki, ki so še večinoma nereflektirane, sem analizirala in interpretirala tako, da sem se posvetila samo tistim kategorijam, ki so podprte s filozofsko ...logiko: prevrednotenje vrednot oziroma izvirnost, moralni perspektivizem, resnica, pesimizem, trpljenje, etika sočutja, empatija, socializem in upanje. Pri razlagi in povezavi izpostavljenih kategorij sem se naslonila na nekatera izhodišča filozofov, ki jih je Cankar poznal, omenjal ali upošteval, tj. Nietzscheja in Platona ter Schopenhauerja in Swifta, pri čemer sem se natančneje posvetila tistim prvinam Schopenhauerjeve filozofije, ki do zdaj še niso bile obravnavane v kontekstu avtorjeve romaneskne poetike, predvsem etiki sočutja. Medtem ko Platonova idealistična filozofija, po kateri je najvišja ideja ideja dobrega in zajema vse druge ideje, na primer ideje resnice, lepote in pravičnosti, prehaja v Nini v socialno etiko, je za simbolistično estetiko in samo strukturo romana najpomembnejši model platonske ljubezni. Pripovedna empatija v tem romanu se najlažje naveže na Schopenhauerjevo etiko sočutja, v okviru katere sem tudi razložila kategorijo pesimizma in trpljenja, upoštevajoč tri temeljne vzvode človeškega vedenja, to so egoizem, zloba in sočutje. Ravno v romanu Nina je Cankarjeva navezava na etiko sočutja najbolj očitna, se pa ta, podobno kot v drugih romanih, povezuje tudi z njegovim socialističnim prepričanjem in Swiftovo satiro. Ni čudno, da je prav ta roman naletel na toliko odbojnosti pri literarni kritiki, saj je poleg predloga o predelavi revnih otrok v hrano za bogate tudi z drugimi inovacijami neizprosno zarezal v rane kapitalistične družbe in posameznika.
The article tackles the function of the narrator in contemporary fiction. After outlining the position of the narrator in classical and post-classical narratology, it analyses several innovative ...approaches to this category as found in contemporary Slovenian novel. The article outlines general determinants of the narrator and attempts at showing that the category is still viable and offers possibilities for systematising. It looks at the narrator in the context of narratology and provides a definition and typology of this category. Given the syncretic character of the category of narrator, the knowledge of its multiple types – not restricted to the ones outlined by structuralist narratology – proves to be fruitful. The wider current definition of the narrator is most concisely outlined in the standard model of communication and consists of such elements as the real author, implied author, narrator, narratee, implied reader and real reader. The model, unlike older conceptualisations, is based on mediation and the activity of the narrator, not on the notion of the narrator as the speaker.
Za ubesedovanje bolezni v književnosti je pomembna druga polovica prejšnjega stoletja, saj se je bolezni – poleg tradicionalne disfunkcionalnosti – pripisala tudi družbena pogojenost. Če je ...neliterarna pripoved razumljena kot medicinsko, filozofsko ali celo neznanstveno oziroma laično poročilo o bolezni, je literarna pripoved znatno bolj odprta v svojih določilih in razvejana na različne vrste in žanre. Temeljna razlika med njima je tudi način obravnave travme in stigme: literarna obravnava obeh temelji na več lastnostih, med katerimi sem se posvetila napetosti ter estetizaciji in avtorefleksiji. Povezanost dveh travm, bolezenske in družbene, je najbolj razvidna v romanih Hiša Marije Pomočnice Ivana Cankarja in Da me je strah? Maruše Krese. Kljub različnim podobam in vlogam bolezni je obema romanoma skupna etična motivacija: medtem ko Cankarjev roman obsoja vampirski kapitalizem, se Krese ukvarja z nasilno prekvalifikacijo zgodovine oziroma nepravičnim izničevanjem partizanskih zaslug. Povezava etične odgovornosti in bolezni na empatičen način je podobna tudi v romanih Sonce zahaja v Celju Eve Kovač in Igranje Stanke Hrastelj, razlikujeta pa se po tem, da prvi roman literarizira dve odvisnosti, drugi pa se posveča predvsem stigmatizaciji shizofrenije. Polisemičnost bolezni v vseh štirih obravnavanih romanih ponuja možnosti za bralčevo identifikacijo, še več pa za literarno empatijo, s pomočjo katere si »zgradimo« temelje za sprejemanje bolezni in s tem tudi raznolikosti v svetu.
Romana Ivana Cankarja Hiša Marije Pomočnice in Križ na gori (oba 1904) sem raziskala z analizo pripovedne empatije, in sicer bralčeve in avtorjeve empatije, z novim pristopom k pripovednim besedilom ...v postklasični teoriji pripovedi. Zanimalo me je, zakaj je prvi roman ob svojem izidu presegel bralčev horizont pričakovanja in s tem dosegel tudi manjšo pripovedno empatijo pri bralcih, drugi pa je izpolnil horizont pričakovanja in s tem tudi večjo stopnjo pripovedne empatije na ravni recepcije. Pri avtorjevi empatiji sem upoštevala vse tri poti, tj. avtobiografičnost, visoko stopnjo avtorjeve empatičnosti in estetiko produkcije, pri bralčevi empatiji dve možnosti – identifikacijo z likom in pripovedno situacijo –, medtem ko sem v analizi primerjala tehnike empatiziranja. Neskladje med bralčevo in avtorjevo empatijo je namreč pokazalo, da je roman Hiša Marije Pomočnice ob izidu doživel manj pripovedne empatije zaradi manjše bralčeve empatije, ker slovenski bralci ob začetku 20. stoletja niso zmogli deliti čustev in perspektiv ob tem Cankarjevem inovativnem romanu, in so se od njega odvrnili. Tudi razlika med literarno in trivialno empatijo je dokazala, da je Križ na gori zaradi svoje tradicionalnosti in manjše literarne kvalitete bolj ustrezal povprečnemu bralcu, odprtemu za trivialno empatijo, Hiša Marije Pomočnice pa zahtevnejšemu (literarnemu) bralcu in njegovi usmerjenosti k literarni empatiji.
Nietzsche in Cankar Alojzija Zupan Sosič
Ars & humanitas,
01/2020, Letnik:
14, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Ivan Cankar’s (1876–1918) novel Gospa Judit (Mrs. Judit, publ. 1904) deserves a special place in Slovenian literature due to its relation to the philosophical and artistic thought of Friedrich ...Nietzsche. In my discussion, I seek to demonstrate the connection between that novel and fragments of Nietzsche’s thought using the theory of narrative and a comparative-interpretative approach in terms of the following topics: morality, emotions, the death of God and overman (Übermensch). The conceptual framework in the novel Gospa Judit is Nietzsche’s moral perspectivism, or more simply, the notion that morality is prejudice, which in this novel comes across as a critique of something that should be overcome. When the narrator Judit equates a nation with morality and an artist with immorality, she does not put the irony only inside the relationship between artist and morality, but also into the relation between patriarchal society and woman. Judit’s position emphasises the special place of an artist, especially their view of life, where the heart plays the main role. The heart as a synonym of emotions represents an important anchor of Nietzsche’s philosophy, and the same is true in Cankar’s literary works and essays: Cankar was the first artist in Slovenian art who systematically researched the emotions and emphasized their importance. Cankar represents the category of overman (Übermensch) in the novel Gospa Judit in almost the same way as Nietzsche – the overman should be the “owner” of the death of God, so he should be a kind of Dionysian man, vital and powerful. Certain innovations at the narrative level in the novel Gospa Judit can also be compared to some texts by Nietzsche due to their provocative nature, as well as the syncretism of forms and genre syncretism in the context of essayization, lyrization, innovation of autobiographicality and the multiple perspectives of satire and the polysemy of irony.
This article focuses on Cankar's novel Gospa Judit, exploring the connection between the text's main innovations and its inherent fragments of Nietzschean philosophy. These innovations-i.e., ...syncretism of genres, essayisation (discursivity), interweaving of two first-person narrators, a female protagonist, as well as an evaluative criterion or satirical polemic, and autobiography as the main poetical principle-were examined from the perspective of the nuclei of Nietzsche's philosophy: morality, will to power, individuality, autobiographicality, and yearning. A Nietzschean approach of adopting a moral framework is analysed as a critique of the nation's morality, while the will to power is perceived as a trait of a distinct individuality or autobiography. Finally, the work is analysed as the mirror of society.
Samomor je v Sloveniji kljub visoki stopnji samomorilnosti še vedno tabu tema, zato sem se mu natančneje posvetila v pregledu filozofskih stališč in klasifikacij prostovoljne smrti. V ...interpretativno-analitični raziskavi sem Kačurjevo smrt v Cankarjevem romanu Martin Kačur utemeljila kot samomor, ki sem ga premislila z različnih perspektiv. Upoštevala sem Schopenhauerjevo filozofsko strpnost do samomora skozi etiko sočutja, Nietzschejevo upravičenje samomora kot izraza človekove svobode v svetu, Freudovo razlago povezave nagona smrti in življenja ter tri stopnje filozofskega prepričanja oziroma razpoloženja. To so idealizem, nihilizem in fatalizem, razporejeni v nenehno dialoško razmerje, prek katerih prestopamo z zgodbene na pripovedno raven. Pri upoštevanju realistične (postopen propad Kačurja) in simbolistične (slutenjska logika simbolov) poetike sem za dokaz samomora uporabila različne klasifikacije, po katerih je Kačurjev samomor subtilna povezava egoističnega ali sebičnega in logičnega ali nihilističnega ter krotkega in nezavednega samomora. Medtem ko povezava egoističnega in logičnega filozofsko utemelji Kačurjevo odločitev, vpliva preplet nehotenega in krotkega samomora na bralno empatijo. Z njeno pomočjo tragičnega propada altruističnega Kačurja, podobnega večini Cankarjevih glavnih likov, ne poskušamo razumeti samo skozi tematizacijo nesrečnega idealista, ampak tudi s posebno poetiko (avstrijske) moderne, ki je na začetku 20. stoletja smrti namenila posebno pozornost.
Ivan Cankar je socialno empatijo – zmožnost za globlje razumevanje ljudi, predvsem njihovih razlik in (ne)enakovrednosti – v svojem drugem romanu Na klancu (1902) izrazil s pomočjo socialističnih ...stališč in prepričanj. Na klancu je prvi simbolistični roman na Slovenskem, v katerem je izvirna poetika, tj. mešanica realizma, naturalizma in simbolizma, izrazila socialne, politične in filozofske ideje s »silnimi sredstvi lepote«. Čeprav glavni liki, to so Francka, Tone in Lojze, le redko razmišljajo socialistično, je treba za celotno sporočilno vrednost romana upoštevati tudi ostale like, na primer pisarja in čevljarja ter nadute vrhniške meščane, predvsem pa simbole. Izvrstna struktura romana nas napelje na dve možnosti izbire za ponižane in razžaljene: prva je individualna rešitev socialnih krivic z dobrodelnostjo, druga pa sistemska sprememba krivične družbe v pravičnejšo. Prva je z marijanskim kultom matere Francke in njenim otroškim upanjem v dobrodelnost bogatih skozi celoten roman izpeljana parabolično, da se potrdi deterministična teza, kako zgolj dobrodelnost za dostojno življenje reveža ni dovolj. Ker je tovrstna individualna rešitev le rezultat sreče – ponazarjata jo simbola klanca kot univerzalnega prostora kapitalističnega izkoriščanja ljudi in tek za vozom –, je v romanu ponujena še druga možnost, ki je simbolistična socialistična vizija (delavske) prihodnosti: sistemska rešitev, torej kolektivna sprememba kapitalizma, nakazana s simbolom odrešilne rdeče iskre, razplamtene v belo svetlobo. Bolj kot natančno določanje meja med različnimi vrstami Cankarjevega socializma se mi zdi v obravnavanem romanu pomembno opozoriti na eklektičnost umetnikovega socializma, torej na prepletenost različnih vrst socializma s socialno demokracijo, drugimi gibanji in lastnimi idejami. Na to opozarjata že sama fragmentarnost Cankarjevega miselnega sistema in znano dejstvo, da je bil avtor izredno kompleksna osebnost, pri kateri je vsakršno shematično poenostavljanje nedopustno.
Nietzsche in Cankar Zupan Sosič, Alojzija
Ars & humanitas,
06/2020, Letnik:
14, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Roman Gospa Judit (1904) Ivana Cankarja še ni bil obravnavan kot izhodišče za primerjavo s filozofsko in umetniško mislijo Friedricha Nietzscheja, zato sem s primerjalno analizo, različnimi metodami ...teorije pripovedi ter primerjalno-interpretativnim pristopom stičnosti tega romana dokazovala s fragmenti Nietzschejeve misli oziroma naslednjimi miselnimi jedri: morala, čustva, smrt Boga in nadčlovek. Če se morala v romanu Gospa Judit kaže kot Nietzschejev moralni perspektivizem ali, preprosteje, celo kot predsodek, jo Cankar literarno ošvrkne kot okostenel seznam pravil, ki jih mora pravi umetnik preseči. Pripovedovalka Judit v enačenju naroda z moralo ter umetnika z nemoralo ne ironizira samo strogosti morale do umetnika, ampak tudi do ženske, torej do nje same, v patriarhalni družbi. Juditin položaj poudarja posebnost umetnika, predvsem specifičnost njegovega pogleda na svet, v katerem osrednje mesto zavzema srce. Srce kot sinonim za čustva je pomembno sidrišče Nietzschejeve filozofije in Cankarjeve literarno-publicistične misli: v slovenski književnosti je prav Cankar tisti umetnik, ki se je najbolj sistematično ukvarjal s čustvi in se v različnih besedilih ni sramoval poudarjati njihove življenjske pomembnosti. Tudi kategorijo nadčloveka (delno jo zastopa Judit) Cankar predstavlja podobno kot Nietzsche – ta naj bi imel vse tiste lastnosti, ki jih ne more več imeti odsotni ali mrtvi Bog, zato naj bi bil človek nove vrste dionizični človek, vitalen in močan. Tudi inovativnost na pripovedni ravni lahko primerjamo s provokativnostjo nekaterih Nietzschejevih tekstov, na primer filozofskega romana Tako je govoril Zaratustra; tu mislim predvsem na zvrstni sinkretizem v smislu prepleta esejizacije, lirizacije in inovativnosti avtobiografskega izhodišča ter na večperspektivičnost satire in polisemičnost ironije.
The narrator and focalization are mediators/conveyors and drivers of a narrative. The former tells the story (using his voice) and the latter focalizes the narrative information (through the eyes) - ...the narrative system distinguishes between the subject of speech (the narrator) and the subject of perspective (the focalizer). In her overview of narrator types, the author takes into account the (grammatical) person or various participants in the story (first-person, second-person, or third-person narrator), the mode in which the narrative information is conveyed (auctorial/omniscient narrator vs. figural narrative situation), the reliability of the information conveyed (reliable or unreliable narrator), and classification by typical speech act or type of narration (reporter, explainer, or evaluator).
PDF
