V nadaljevanju si bomo pogledali, kako je bilo v ustavni dobi z razvitostjo solske mreze33 na Slovenskem, kako se povezuje s prostorsko razmestitvijo citalnic in ali je mogoce dognati povezave z ...drugimi obravnavanimi dejavniki. Obstojeco in na novo oblikujoco se solsko mrezo so sestavljale trivialne, glavne sole in normalke, na katerih so potekali tecaji za ucitelje, ki jih najdemo med drustveniki, nizje in visje srednje realne sole in gimnazije ter redkejse visje (tehnicne) in visoke sole (univerze) s studijem filozofije, teologije, prava in medicine. Ponekod so bile (obrtne) sole, na katerih so se izobrazevali za poklice. (Medves 1999: 86) Trgovci in obrtniki so predstavljali eno od pomembnejsih plasti drustvenikov, ki so se jim pridruzili posestniki in gospodarstveniki, veliko je bilo intelektualcev ali polintelektualcev, kot so solniki (ucitelji, profesorji), uradniki, duhovniki, pravniki in politiki in nekateri clani so bili iz umetniskih poklicev (knjizevniki, kulturniki, slikarji). Na Primorskem je bilo v 60. letih, ki so najplodovitejse obdobje citalniske dejavnosti, mozno solanje na mescanskih solah, realkah in gimnazijah. Solska dejavnost je bila v tem prostoru na vec stopnjah in smereh dobro razvita ze v letih pred citalniskim obdobjem (konec 18. stoletja), kar ni bilo brez pomena za intelektualni razvoj primorskega zivlja. Kmalu po sprejetju splosnega solskega reda 1774, ki je prinesel obvezno solanje od sestega do trinajstega leta, so v trzaskem zaledju, tj. v Skednju (1780), na Katinari (1791), v Devinu (1793), na Proseku (1795) in Opcinah (1798), zrasle trivialke. Solska mreza se je od 19. stoletja izpopolnjevala (babiska sola 1815, kmetijska sola 1842, mosko uciteljisce, realna in navticna akademija 1817). V 60. letih je v Trstu naprej delovala gimnazija,34 ki je bila od 1851 osemrazredna z nemskim ucnim jezikom. Leta 1852 je na njej slovenscina - za razliko od nizje realke,35 kjer ni bila obvezna - postala obvezni predmet za slovenske dijake. Poleg realne in navticne akademije je bilo med solami visje stopnje semenisce s teoloskim studijem, iz katerega je izhajala duhovscina in ki je bilo ustanovljeno po letu 1849. Delovalo je do leta 1875, ko je bilo mogoce studirati na semeniscih v Ljubljani in Gorici. V Trstu je bilo tudi uciteljisce, ki so ga 1875 preselili v Koper, tako da so bile na Primorskem sole za poklicno usposabljanje uciteljev v Kopru, Trstu in Gorici. V dobi razmaha citalnistva, v letih 1864/65, je bila v Trstu odprta moska pripravnica za ucitelje. V Gorici se je slovenscina na nizji soli oz. normalki uporabljala od zacetka 19. stoletja (1808) oz. od 1815/16, ko so bili odprti slovenski oddelki in se je zacel pouk odvijati v nemscini in slovenscini,36 kar ni veljalo za vse sole. Na srednji in visji stopnji solanja je vlogo pri uveljavljanju slovenscine odigrala visja realka v Gorici, na kateri slovenscina se v 50. letih ni bila obvezna in je to postala v sredini 60. let (1865), ko se je sola preoblikovala v popolno visjo osemletko. 37 Tacas je v Gorici ze delovala citalnica, ki je bila odprta leta 1862 in se ji je leta 1864 pridruzila citalnica v Ajdovscini. So pa vse ostale citalnice v Gorici-okolici nastale po letu 1865, ko se je vsaj formalno izboljsal polozaj slovenscine v solah, in sicer v letu 1867 v Solkanu, Kanalu, Braniku in Crnicah, 1868 v Vrtojbi, 1869 v vaseh Standrez in Prvacina. V sezanskem in tolminskem okraju so razen v Tolminu, kjer je bila citalnica ustanovljena leta 1862, citalnice povecini nastajale od sredine 60 let; 1866 v vasi Skopo na Krasu, 1867 v Volcah, 1869 v Kobaridu, Cerknem in Komnu. V Trstu z okolico so citalnice odpirale vrata od leta 1861. Z zacetka ustavne dobe (1861 in pred tem 1849) je potrjen odlok o slovenskem pouku za Slovence, ki ga je gubernij izdal ze 1846. Tako kakor v Trstu je med visjimi solami v Gorici delovalo semenisce, katerega ustanovitev sega v leto 1757. Leta 1818 so na njem uvedli dveletni filozofski in teoloski studij in je postal semenisce za vse primorske skofije. Slovensko so na njem poucevali od leta 1869, ceprav je tudi pomembno vedeti, da je bila slovenscina na modroslovnem uciliscu od 1847/48 in na gimnaziji od 1849/50, ko je postala osemrazredna38 in so se morali slovensko obvezno uciti vsi dijaki, katerih materni jezik je bila slovenscina. Kljub mocnemu italijanskemu pritisku in dejstvu, da se je zasebno, poklicno in strokovno solstvo na Trzaskem in Goriskem izraziteje krepilo od 80. in 90. let 19. stoletja, so torej srednje in visje sole, ki so ponujale splosno izobrazbo in so z opravljeno maturo tlakovale pot na visji studij, prispevale tako h krepitvi sloja intelektualcev kot k boljsi povezanosti slovenske skupnosti na robu etnicnega ozemlja in bujenju narodne zavesti, ki je bila pomembno gonilo drustvene dejavnosti. Zato ne cudi, da je bilo citalnistvo na Goriskem in Trzaskem takó bogato.
The article suggests theoretical criteria for the inclusion of Slovenia-based German literary production (particularly that of the 19th century) in the framework of Slovenian literary studies. The ...fundamental research of this production carried out within the field of Slovenian studies as well as that done by Slovenian Germanists is listed in the first part of the article. The integration of this literature into the Slovenian studies is justified sociologically as well as by its internal aspects. The argument is corroborated by the Schmidt conception of culture as a collective national programme. In this way, Slovenian and German literary production on Slovenian territory become parts of the same research focus.
The paper is a result of a project of using a geographic information system (GIS) to map the biographical data of prominent Slovenian writers from the beginnings of aesthetic production in Slovenian. ...Data selection for mapping entries and the means of their representation critically depart from the pioneering achievements in literary geography (Nagel, Nadler), which are associated with the "Blut und Boden" ideology. Among more recent studies, Schlosser's literary cartography is considered. With their solutions and the purposes of the Slovenian project in mind, the article offers some suggestions regarding the conscription series of spatially linked biographical data and the relevant correlations among them. On this basis, thematic analytical maps for a contemporary areal analysis of Slovenian literary culture can be produced. The article introduces the first maps of the places of birth and death of Slovenian literary actors PUBLICATION ABSTRACT
Študija o Milici Schauo Ostrovški se deli na troje delov: v prvem oriše življenje in delo pisateljice in jo postavi v kontekst revije Ženski svet (1923-1941), da bi v drugem delu predstavila njeno ...tam objavljeno leposlovje (katerega pojav navezuje na širši družbeni okvir, medij objave in avtoričino osebno usodo), v tretjem delu pa se posveča vprašanju razmerja med revijalno in knjižno objavo, tako da upošteva in interpretira opombe literarne zgodovinarke Marje Boršnik k nekaterim izmed predstavljenih leposlovnih tekstov.
Tematska stevilka Slavisticne revije zeli zlasti postaviti v sredisce zanimanja vprasanje razvoja medsebojnih vplivov med (druzbeno)geografskim prostorom in slovensko literaturo oz. literarno ...kulturo. Pri temeljnem raziskovalnem projektu Prostor slovenske literarne kulture: Literarna zgodovina in prostorska analiza z geografskim informacijskim sistemom: Pri temeljnem raziskovalnem projektu (J6-4245 (A)),1 v okviru katerega je nastala vecina razprav iz te stevilke, namrec literaturo pojmujemo v duhu empiricnih in sistemskih metod, kar na kratko pomeni, da poleg korpusa literarnih besedil zajema literarne dejavnosti produkcije, distribucije, recepcije in obdelave, ki so interaktivno usmerjene na besedila, ter ustanove, institucije in medije, ki so skrbeli za posredovanje in sprejemanje literature in so scasoma omogocili polno razvitost literarnega polja. To pojmovanje bo razvidno iz posameznih prispevkov, ki ze deloma uresnicujejo zastavljene cilje. Vsaj minimalen konsenz je potrebno skleniti tudi, ko v zvezi z literaturo govorimo o prostoru, ki je bil od nekdaj predmet zanimanja najrazlicnejsih disciplin (od matematike, fizike in filozofije do sodobnih druzboslovnih in humanisticnih znanosti) in ga ni mogoce zvesti na eno(vito) definicijo. V pricujocem kontekstu, ki interdisciplinarno povezuje literarno vedo in geografijo, ga bomo razumeli pretezno v danostih njegove fizicno-naravne, gospodarsko-ekonomske, politicno- upravne in demografske strukture, in sicer z ozirom na njegov vpliv pri razvoju in dinamiki slovenske literarne kulture. To ne pomeni, da imamo opraviti s kaksnim deterministicnim in ozkogledim pojmovanjem geografskega prostora, ceprav predpostavljamo, da je prostor vsekakor eden od pomembnejsih dejavnikov pri razmestitvi in dinamiki literarne kulture. Ko obravnavamo odnos med prostorom in literaturo, pa ravno tako ni mogoce spregledati niti vplivov v obratni smeri, ki se nanasajo na vlogo in vpliv literarnih diskurzivnih praks na (druzbeno)geografski prostor, kar je mogoce strniti pod vprasanjem, kako je literatura preko besedil, simbolnih reprezentacij in imaginacij ter preko literarnih praks vplivala na dojemanje, dozivljanje, spoznavanje in modeliranje (regij, pokrajin, obrobij, sredisc) slovenskega etnicnega prostora. V namene preverjanja zastavljenih hipotez o medsebojnih vplivih med literaturo in prostorom si je projekt kot enega od glavnih ciljev zadal kartirati literarnozgodovinsko relevantne biografske podatke o zivljenjskih poteh pomembnejsih akterjev slovenske literarne kulture do leta 1940. Akterje slovenske literarne kulture predstavljajo pisatelji, prevajalci, knjizevni kritiki, uredniki, zalozniki, tiskarji, bibliotekarji in literarni znanstveniki, ki so objavili glavnino svojega opusa oz. so se do tedaj uveljavili na literarnem polju,3 postaje na zivljenjskih poteh pa se nanasajo na vse razlicne lokacije; od rojstnih krajev do krajev smrti, srednjega ter visjeoz. visokosolskega izobrazevanja, sluzbovanja, literarnega objavljanja (prostorska razmestitev periodicnega tiska) in knjiznega izdajanja literarnih del (zalozbe). K prostorskim podatkom iz biografij spadajo tudi (ne)literarne povezave oz. osebni stiki knjizevnikov, saj gre dejansko za njihovo prostorsko mrezenje, in spominski dogodki (spominski dan, praznik, spominski pohod, literarna drustva, literarne nagrade). Spomenikom je poleg tega namenjena cisto samostojna in natancneje razdelana vnosna tabela. Zbiranje podatkov za biografije in spomenike, ki je potekalo pod mentorstvom Urske Perenic pri predmetu Uvod v studij slovenske knjizevnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani od studijskega leta 2011/12 in z njim od poletnih mesecev tega leta nadaljuje manjsa skupina studentov (med najbolj vztrajnimi kar abecedno omenimo Anzeta Slano, Majo Vehar in Terezo Zorenc),4 je ze dalo prve delne rezultate. Delni rezultati, ki jih bo mogoce verificirati po zajemu vseh 330 predvidenih biografij, so bili predstavljeni na 10. vileniskem kolokviju (Lipica, 2012), ki se ga je udelezilo vec raziskovalcev iz projektne skupine. Urska Perenic in Marijan Dovic sta prvic predstavila tematske karte slovenske literature, izdelane na Geografskem institutu Antona Melika (Jerneja Fridl) in ki so zajele priblizno dese- tino biografij.5 V tej stevilki je objavljena razprava Marijana Dovica, ki obravnava spomenike slovenske literarne kulture z ozirom na njihovo vlogo pri oblikovanju in prilascanju kulturnega oz. nacionalnega prostora. Po predstavitvi dejavnikov za nastajanje omrezja spominskih obelezij avtor kriticno spregovori o delnih rezultatih njihovega kartiranja. Pri tem opozarja, da pri obravnavi spominskih obelezij ni smiselno opazovati samo geografske razmestitve, ampak je potrebno upostevati tudi casovnico njihovega nastajanja. Celostnejsi vpogled v proces mrezenja spominskih obelezij literarne kulture po njegovem lahko dá samo upostevanje kanonicnih in manj poznanih akterjev literarne kulture.
Following the early empirical analyses of literature, which are of interest because of the relatively quick turn to computing in the 1970s and 1980s-Peter Scherber's Slovar Presernovega pesniskega ...jezika A dictionary of France Preseren's poetic language, 1977, Denis Poniz's Numericne estetike in slovenska literarna znanost Quantitative aesthetics and Slovene literary studies, 1982), and the articles Numericna estetika in usoda umetnosti Quantitative aesthetics and the fate of art, 1972a and Racunalniki in poezija Computers and poetry, 1972b -Miran Hladnik's article Kolicinske in empiricne raziskave literature Quantitative and empirical literary research, 1995 ought to be mentioned from the 1990s and certainly included in any list of articles in the field of empirical literary studies.2 Hladnik emphasized that in empirical studies literariness is a cognitive phenomenon,3 and therefore he went in the direction of purely quantitative analyses of literature. The quarter for discussing ELW's theoretical principles remained virtually vacant. The profile of the majority of empirical analyses, which for the most part were devoted to different layers of literary life, like the book trade and publishing, indirectly attest to this. Book publishing and readership research are examples. In 1999, a book by this title authored by Gregor Kocijan, Martin Znidersic, and Darka Podmenik was published at the Faculty of Arts in Ljubljana. It had been preceded by Kocijan's monograph Knjiga in bralci The book and readers, 1974.4 Dejan Kos was among the first who began to fill the lacunae that had appeared in discussions of ELW's conceptual and theoretical models. His 1998 dissertation on German literature, Konzeption der radikalkonstruktivistisch fundierten empirischen Literaturwissenschaft, introduced the first thorough picture of ELW's theoretical principles and was the foundation for his book Theoretische Grundlage der Empirischen Literaturwissenschaft(2003). Yet this publication, which was important for establishing ELW in Slovenia, did not have the kinds of effects that it might have had,5 at least in the study of the national literature. One of the most obvious indicators is the dearth of references to ELW in scholarly publications on literature. The reasons for this might be sought in the relatively tenuous ties between Slovene and other philological studies, with too little attention to and interest in similar research on both sides; the language of scholarly publications (e.g., Germanists publish a great deal in German); place of publication; and likely elsewhere. However, the criticism of flawed lists of references has even more to due with the absence of leading German theoriticians in ELW in some Slovene publications on empirical and related studies-something I have already pointed out and which I would explain by the fact that yet today we lack Slovene translations of fundamental works on ELW. Besides Siegfried J. Schmidt's two fundamental works, which often go uncited while his theory is adapted from Slovene authors who refer to him, the LUMIS-Schriften6 collection and the selected works of leading theoreticians7 in the field deserve attention (Perenic 2010: 29). The Germanist Neva Slibar (e.g., 2001) has also written on the role of radical constructivism in literary scholarship. Marijan Dovic8 published an article on the topic of ELW's theoretical bases in Primerjalna knjizevnosti in 2002. Tomo Virk had previously mentioned constructivist (meta) theory in Moderne metode literarne vede Modern methods of literary studies 1999, 2003: 228, introducing only ELW's founder, as might be expected since the book was intended as a survey of research methods. In a paper for the 2007 Slavisticni kongres, I spoke on the radical constructivist (RK) bases of ELW, and wrote about it in the introductory chapters of my dissertation, Konstrukcija nacionalnega literarnega sistema z vidika empiricne sistemske teorije The construction of a national literary system from the viewpoint of empirical systems theory, 2008,9 which was the basis for the monograph Empiricno-sistemsko raziskovanje literature: Konceptualne podlage, teoretski modeli in uporabni primeri Empirical-systemic literary studies: Conceptual framework, theoretical models, and applications, 2010. A critical survey of systems models for literature and a project for an original model are at the core of the monograph,10 but I also touched on the role of RK in (empirical) literary studies.
Po zgodnejsih empiricnih analizah literature, ki so bolj zanimive zaradi relativno hitre uporabe racunalnikov in segajo v 70. in 80. leta (Peter Scherber: Slovar Presernovega pesniskega jezika, 1977; ...Denis Poniz: Numericne estetike in slovenska literarna znanost, 1982, razpravi Numericna estetika in usoda umetnosti, 1972a, Racunalniki in poezija, 1972b), je potrebno za obdobje 90. let omeniti razpravo Kolicinske in empiricne raziskave literature Mirana Hladnika (1995), ki skorajda ne bi smela manjkati v bibliografijah clankov s podrocja empiricnih studij literature.2 Poudaril je, da je empiricnim studijam literarnost kognitivni pojav,3 je pa sel zatem cisto v smer kolicinskih analiz literature. Polje obravnave teoreticnih izhodisc ELZ je bilo boljkone prazno. O tem posredno prica tip vecine empiricnih obravnav, ki so se najvec posvecale raznim plastem literarnega zivljenja, kakor sta knjigotrstvo in zaloznistvo. Sem spadajo obravnave knjige in bralca; leta 1999 je pri ljubljanski Filozofski fakulteti pod tem naslovom in s stevilko IV izsla knjiga Gregorja Kocijana, Martina Znidersica in Darke Podmenik, ki ima svojega predhodnika v Kocijanovi monografiji Knjiga in bralci (1974).4 Vrzeli, ki so medtem nastale na podrocju obravnave spoznavnoteoreticnih vidikov ELZ, je med prvimi zacel izpopolnjevati Dejan Kos. Iz leta 1998 je njegova germanisticna literarnovedna disertacija Zasnova empiricne literarne znanosti z vidika radikalnega konstruktivizma, ki je v slovenski prostor prinesla prvo izcrpnejso predstavitev teoreticnih izhodisc ELZ in je bila podlaga knjigi Theoretische Grundlage der Empirischen Literaturwissenschaft(2003). Vendar ta prispevek, ki je pomemben za uveljavljanje ELZ pri nas, vsaj v nacionalni literarni vedi ni imel taksnih ucinkov, kakor bi jih lahko imel.5 Eden od vidnejsih kazalnikov so pomanjkljivi referencni seznami v literarnovedni produkciji, ki se kakorkoli nanasa na ELZ. Razloge temu gre iskati v razmeroma sibki povezanosti med slovenisticnimi in drugimi filoloskimi studiji, v premajhnem posluhu in zanimanju za sorodne raziskave na obeh straneh, v jeziku strokovne produkcije (germanisti npr. veliko objavljajo v nemscini), to je povezano z mestom objave in verjetno se cim. Vendar se ocitek o pomanjkljivih referencnih seznamih se bolj nanasa na odsotnost glavnih nemskih raziskovalcev iz ELZ v nekaterih slovenskih objavah s podrocja empiricnih in sorodnih studij, na kar sem ze opozorila in cemur iscem razloge zlasti v dejstvu, da do danes nimamo slovenskih prevodov temeljnih del s podrocja ELZ; poleg obeh temeljnih Schmidtovih del, ki tudi pogosto nista navedeni, ampak je teorija povzeta po slovenskih avtorjih, ki so se nanj nanasali, bi si pozornost zasluzila zbirka LUMIS-Schriften6 ali izbrana dela vidnejsih teoretikov podrocja7 (prim. Perenic 2010: 29). O vlogi radikalnega konstruktivizma v literarni vedi je pisala tudi germanistka Neva Slibar (npr. 2001). Na temo teoreticnih podlag ELZ je v Primerjalni knjizevnosti 2002 clanek objavil Marijan Dovic.8 Konstruktivisticno (meta)teorijo je pred tem v Modernih metodah literarne vede (1999; 2003: 228) omenil Tomo Virk, ki je predstavil samo ute-meljitelja ELZ, kar pa je pricakovano, saj je bila knjiga namenjena pregledu metod literarnega raziskovanja. Sama sem o radikalnokonstruktivisticnih (RK) podlagah ELZ govorila v prispevku za slavisticni kongres 2007 in pisala v uvodnih poglavjih doktorske disertacije Konstrukcija nacionalnega literarnega sistema z vidika empiricne sistemske teorije (Perenic 2008),9 ki je bila podlaga za znanstveno monografijo Empiricno-sistemsko raziskovanje literature: Konceptualne podlage, teoretski modeli in uporabni primeri (2010); v jedru sta kriticni pregled sistemskih modelov literature10 in zasnova izvirnega modela, vendar sem se dotaknila tudi vloge RK v (empiricni) literarni vedi. Poleg publikacij in knjig, ki so od konca prejsnjega stoletja prinasale empiricne studije literature, je bila za uveljavljanje in krepitev te usmeritve pomembna tudi nje- na institucionalna zastopanost. Studij Schmidtove teorije oz. ELZ je bil sestavni del uvodnega cikla predavanj iz nemske literarne znanosti na ljubljanski germanistiki pri Nevi Slibar,20 ki je za bolonjski studij spisala ucni nacrt za predmeta Literarni sistem I (literarno besedilo) in Literarni sistem II (kontekst). Na pojem literarnega sistema, ki ga uporablja ELZ, naletimo v studijskih programih iz let 1995 in 1997 Marka Juvana, ki se je v 90. letih odzval na spremembo literarnoraziskovalne paradigme. Seznanjanje z ELZ na ljubljanski slovenistiki sicer ze dolgo casa poteka pri uvodnih metodoloskih predavanjih Mirana Hladnika, najvec v okviru predmeta Uvod v studij slovenske knjizevnosti, ki ga trenutno izvajava skupaj in pri katerem pokrivam podrocje sistemskih obravnav literature. (Perenic 2010: 7-8) Sistemskoteoretske vsebine sem nedavno vkljucila v dodiplomski izbirni predmet Slovenski druzbeni sistem literatura, ki ga izvajam od studijskega leta 2011/12,21 in v doktorski predmet Metodologija slovenisticne literarne vede na ljubljanski FF. Pri predmetu Metodologija literarne vede ga pokriva Dejan Kos, ki je poglavja iz ELZ pred leti vkljucil v germanisticni predmetnik na mariborski germanistiki, medtem ko je na ZRC SAZU za to podrocje pristojen Marijan Dovic. Empiricnemu studiju literature so se odprla vrata z nekaterimi bolonjskimi predmeti, kakrsna sta npr. Literatura in mediji ter Literatura in kulturne ustanove.22 H krepitvi polozaja empiricnih literarnovednih studij poleg raziskovalcev na osrednjih raziskovalnih in visokosolskih ustanovah prispevajo diplomske, magistrske in doktorske naloge studentov, ki jih tu ne moremo vseh nasteti. Ceprav vecinoma ne izidejo knjizno in so zato kot sivo polje redkeje upostevane v strokovnih debatah, so pomemben prispevek k empirizaciji disciplinarnega podrocja. Med raziskovalnimi projekti, ki literaturo pojmujejo v duhu empiricnih metod, je Prostor slovenske literarne kulture: Literarna zgodovina in prostorska analiza z geografskim informacijskim sistemom (2011-2014), ki ga vodi Marko Juvan in je deloma ze uresnicil zastavljene cilje s tematsko stevilko Slavisticne revije Prostor v literaturi in literatura v prostoru (2012, ur. Urska Perenic). Pri zbiranju obseznih biografskih in geografskih podatkov za projekt je uspesno sodelovala skupina ljubljanskih slovenistov, kar je verjetno se en recept za krepitev empiricnega podrocja, ki je v tesnejsi medsebojni povezanosti studentov in raziskovalcev profesorjev.
Članek na primeru dvojezične pesnice Luize Pesjak problematizira pristop tradicionalne, nacionalno in lingvistično orientirane literarne zgodovine, ki je kot kultura naroda in literatura postala ...prostor konstituiranja narodne identitete, a pri tem večkrat pozabila na procese v književnosti, ki so bili kompleksnejši. Temu sledi umestitev dela nemškega književnega opusa Luize Pesjak v okvir slovenske literarne zgodovine kot komplementarnega pola njenega slovenskega pisanja. Umestitev je prestop v tradicionalni vedi prevladujočega jezikovnega kriterija in naglasitev književnih procesov, ki niso bili vedno nacionalno "čisti". Analiza in interpretacija pesmi opozarja na nekaj najbolj izstopajočih vsebinskih, motivno-tematskih in formalno-stilnih potez ter jim odmerja mesto v literarnem življenju.
The consideration of space in Slovene literary scholarship is not completely new if we take into account biographical work in the context of a positivist tendency and interest in spatial facts in ...authors' biographies as they are linked to literary spaces in their works. Spatial setting is-in addition to temporal setting, narrator, literary characters, and literary events-a fundamental component of narration and therefore has always been a subject of narratological studies (e.g., by Marjan Dolgan, 1983, in Slovenia). However, it is also true that literary space has until now not been specifically and comprehensively problematized to this degree. Miran Hladnik's article, which opens the issue, reminds the reader of literary scholarship's persistent interest in literature's spatial dimension. Hladnik has treated space in his research on the rural tale and historical novel, but in this article he reaches further back, to what is probably the most all-encompassing, post-WW II project of Slovene literary scholarship, the Collected Works of Slovene Poets and Prose Writers (»Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev«). The critical notes in the collections' individual volumes contain numerous facts of literary space in the works of the Slovene classics. Hladnik devotes particular attention to Marja Borsnik, a literary historian who edited Anton Askerc and Ivan Tavcar's works. In the context of the project, a parallel goal of which is to analyze the mutual influences of physical geographical space and literarily constructed spaces, the author also touches on the relations between attested spaces and places authors lived and their literary representations. Hladnik posits that this is a sensible way of treating texts and authors that themselves highlight spatial aspects, and that-as Borsnik affirmed-it is necessary to be cautious in drawing connections between geographic realia and literarily depicted spaces, because there is a good deal of space between them for creative imagining. In order to test the hypotheses about literature and space mutually influencing one another, the project posed as one of its main goals the mapping the pre-1940 biographical data of literary historical relevance on the most important Slovene writers' lives. The actors of Slovene literary culture are writers, translators, book critics, editors, publishers, printers, librarians, and literary scholars who published the core part of their opuses and achieved prominence in the literary field before 1940.3 The points of their lives relate to the most varied locations, from birthplace to place of death, middle and high school or higher education, workplace, publication of literary works (the spatial distribution of periodicals), and book publications (publishing houses). Non-literary ties-writers' personal connections-and memorial events (memorial days, holidays, memorial pilgrimages, literary societies, and literary prizes) are also part of spatial biographical data, because they constitute writers' spatial networking. What is more, material memorials are reserved a completely independent and precisely detailed entry mask. Biographical and memorials' data collection, which took place under Urska Perenic's mentorship in the course Introduction to the study of Slovene Literature at Ljubljana University's Filozofska fakulteta in 2011-2012, and which, since summer 2012, a smaller group of dedicated students4 has continued, has already yielded partial results. These results, which can be verified after all 330 planned biographies are covered, were presented at the tenth Vilenica colloquium (Lipica 2012), in which many researchers from the project group took part. For the first time, Urska Perenic and Marijan Dovic presented the thematic maps of Slovene literature produced at the Anton Melik Institute of Geography (prepared by Jerneja Fridl). The maps covered approximately one-tenth of the biographies.5 This issue contains an article by Marijan Dovic on memorials of Slovene literary culture and their role in shaping and acquiring the cultural or national space. After introducing factors related to the appearance of the network of memorial landmarks, the author remarks critically on the partial results of their mapping. He notes that when examining memorial landmarks it is imprudent simply to observe their geographic distribution; it is necessary to take into account the temporal aspect of their appearance. In his opinion, a more unified insight into literary culture's process of memorial landmark network formation can only be achieved by including both canonical and less known actors in literary culture.
Članek obravnava usodo avstrijskega koroškega pisatelja Josefa Friedricha Perkoniga v slovenskem prostoru in prinaša odgovor na vprašanje, kakšno kulturnoposredniško vlogo je odigral koroški pisatelj ...za slovensko literaturo med nemškim bralstvom. Razgrinja povezave med njim in takratnim delom slovenske intelektualne elite, ki jo sestavljajo njegov prevajalec Drago Druškovič (Rok Arih), Herta Arko (poročena Kralj), Alojzij Benkovič, France Bevk, Vlado Habjan, Ivan Mrak, Anton Svetina, Silvester ŠKerl in Lojze Ude. Analiza odnosov med koroškim piscem in naštetimi osebami je potekala na osnovi obširne pisemske korespondence, ki jo hrani deželni arhiv v Celovcu.
