Članek obravnava usodo avstrijskega koroškega pisatelja Josefa Friedricha Perkoniga v slovenskem prostoru in prinaša odgovor na vprašanje, kakšno kulturnoposredniško vlogo je odigral koroški pisatelj ...za slovensko literaturo med nemškim bralstvom. Razgrinja povezave med njim in takratnim delom slovenske intelektualne elite, ki jo sestavljajo njegov prevajalec Drago Druškovič (Rok Arih), Herta Arko (poročena Kralj), Alojzij Benkovič, France Bevk, Vlado Habjan, Ivan Mrak, Anton Svetina, Silvester ŠKerl in Lojze Ude. Analiza odnosov med koroškim piscem in naštetimi osebami je potekala na osnovi obširne pisemske korespondence, ki jo hrani deželni arhiv v Celovcu.
The article is the second part of the survey on the use of the electroencephalographic (EEG) methods in the analysis of (literary) reading. Contrary to prevalent cognitive theories (the so-called ...modular model) alternative theories supported by emerging brain imaging data presuppose the existence and simultaneous interactions of a number of different representations, supported and maintained by distributed neuronal mechanisms (the so-called activated states model). This question can also be approached by using the time-frequency analysis of EEG data which allows an insight into parallel processing by dividing time course of oscillatory electrical activity of the brain into frequency bands. Individual frequency bands are considered to be important for various aspects of cognitive mechanisms, which are also the basis of language processing in reading.
Ko merimo spremembe napetosti na povrsini glave pri branju, j e samoumevno, da gre za tihi nacin branja.8 Ce bi namrec brali naglas, bi se v elektroencefalografskem zapisu pojavljale dodatne motnje ...zaradi aktivnosti in naprezanja misic na obrazu in vratu pri govoru. Osnovna predpostavka EEG snemanja je, da imajo kognitivni (in custveni) procesi v poteku jezikovne obdelave in bralnega razumevanja vpliv na spreminjanje EEG signala, kar pomeni, da je iz teh sprememb mogoce sklepati na razlike v kognitivnem procesiranju jezikovnih podatkov (npr. na semanticno obdelavo, obdelavo sintakticnih Struktur). Kognitivne nevroznanstvene raziskave, ki se (tihega) branja lotevajo s pomocjo ERP metode, je mogoce v grobem razdeliti na tiste, ki se ukvarjajo z merjenjem in analizo elektricne aktivnosti celic mozganske skorje pri branju (samo) posameznih besed (ang. Word-by-Word-Processing), in raziskave, ki jih zanima elektricni potencial mozganov pri branju in razumevanju stavkov (ang. Sentence Reading/Sentence Comprehension). V nevrolingvisticnih ERP raziskavah se povprecni elektricni odziv mozganov na posamezne besede ugotavlja z ozirom na psiholingvisticne dejavnike, kakor so pogostnost pojavljanja besede, njena besednovrstna pripadnost ipd.; besede so za namene eksperimenta bodisi razvrscene v naborne nize oz. sezname bodisi tvorijo besedne pare, tako da je mogoce primerjati odziv mozganov na besednovrstno razlicne besede, na razlicno frekventne besede itd. Besede so lahko vpete v stavke. Pri procesiranju stavkov se uporabljata dve vrsti jezikovnega oz. stavcnega gradiva. Ena vrsta stavkov vsebuje razlicne nepravilnosti oz. odklone, ki jih je mogoce vecinoma umestiti na leksikalnosemanticno in morfo-sintakticno raven, druga vrsta gradiva je ustrezno tvorjena na vseh jezikovnih ravneh. Obe vrsti gradiva se v nevrolingvisticnih eksperimentih uporabljata vzporedno, ker pri funkcijskih slikovnih raziskavah mozganov prideta v postev ponavljanje podobnih dogodkov in primerjava med deloma razlicnimi dogodki (eksperimentalni pogoji), da lahko z analizo signalov izluscimo relativne razlike mozganov med pogoji in zmanjsamo vpliv nakljucnega elektricnega suma. Nevrolingvisticna raziskava torej preverja, v cem je elektricna aktivnost mozganov, ki jo izzovejo pravilno/ustrezno tvorjene besede ali stavki, kakovostno drugacna od tiste, kijo izzovejo oblikoslovno-skladenjski in besednopomenski odkloni. Zaradi tega je elektricni odziv mozganov na razlicno smiselne besede problematicno meriti zgolj s primerjavo posameznih besed in loceno od stavcne strukture oz. sirsega (stavcnega) konteksta. Za povprecenje elektricnega potencíala mozganov na besede v stavcnem kontekstu (naj)pogosteje vzamejo tip jezikovne naloge zapolnjevanja praznih mest v stavku (ang. Cloze Probability Test, nem. Lückentexttest)\ praznina je obicajno na koncu stavka. Tip naloge sta uporabila ze Kutasova in S. A. Hillyard. Pokazala sta, daje komponenta N400 obcutljiva na kontekstualno ne/ ustreznost besede na koncu stavka (nepricakovana besedaje izzvala negativnejsi val N400). Vendar ni mogoce spregledati vpliva, ki ga ima na komponento preostanek stavka oz. predhodni stavcni kontekst, saj v bistvu tlakuje pot besedi, s katero bralee nato zapolni prazno mesto na koncu stavka. Amplituda N400 je torej odvisna od povezanosti s prejsnjimi besedami v stavku, bralcevimi pricakovanji, kakor se oblikujejo v poteku branja, kar pomeni, da ucínek N400 odraza tudi vpliv predhodnega besednega oz. stavcnega konteksta.21 (Kutas/Hillyard 1984; van Petten/ M. Kutas 1987; Osterhaut/Holcomb 1992: 786-87; Kutas/van Petten 1994: 120)22 Podoben tip jezikovne naloge vkljucuje stavcne pare, samo da ti vsebujejo vse besede, eden od stavkov pa se zakljuci s pomensko oz. kontekstualno neustrezno besedo. Ilustrativen primerje ERP raziskava nizozemskih raziskovalcev23 (Haid idr. 2006). Pri stavkíh, kí so vsebovalí semanticne anomalije, je bila ugotovljena negativnejsa amplituda vala N400.24 Elektroencefalografija, na kratko EEG, je ena izmed neinvazivnih metod slikanja mozganov,1 s katero merimo kontinuirano elektricno aktivnost mozganov. Zajeti elektricni signal je »sestevek elektricne aktivnosti vecjega stevila zivcnih celic mozganske skorje«, na njegove lastnosti pa vplivajo tako lastnosti nevronov kakor medsebojni odnosi med nevronskimi omrezji v mozganih. Spremembe v EEG signalu so posledica bolj ali manj usklajenega (sojdelovanja nevronskih omrezij, ki se v EEG zapisu odraza v spreminjajocih se amplitudah zivcne aktivnosti mozganske skorje v razlicnih frekvencnih spektrih. (Silva 1991; Coenen 1995; Whittington idr. 2000; S. Brezan idr. 2004: 63) Signal se zajema s pomocjo elektrod, ki se namestijo napovrsini glave (skalpu). Elektroencefalografija se na podrocju medicine uporablja predvsem preko kvalitativne ocene neposredno vidnih znacilnosti signala - v nevrologiji in psihiatriji npr. za diagnosticiranje epilepsije, ugotavljanje mozganskih disfunkcij, motenj pozornosti. Kvantitativni nacini obdelave signala pa obsegajo razlicne in bolj ali manj kompleksne transformacije po principih teorije obdelave signalov, ki dovoljujejo dolocanje specificnih komponent v signalu, ki so v kontinuiranem posnetku sicer prekrite z elektricnim surnom okolice. Kvantitativno analizo prakticirajo predvsem na podrocjih kognitivne psihologije in kognitivne nevroznanosti, ker omogoca najbolj natancno mero casovnega poteka zaznavnih in kognitivnih procesov v mozganih, z milisekundno locljivostjo, pri cerner pa seje potrebno zavedati, da je prostorska locljivost metode v primerjavi z drugimi metodami funkcijskega slikanja mozganov slaba. Z drugimi besedami lahko z EEG metodami casovno natancno merimo odziv mozganov kot celóte, medtem ko tezje sklepamo na doprinos razlicnih delov mozganov, za kar so uporabnejse druge omenjene neinvazivne metode slikanja. EEG se vse pogosteje uporablja tudi na sorazmerno novih, komercialnih podrocjih, kakor je nevromarketing, kjer je lahko ucinkovit pri odkrivanju vzorcev ravnanj potrosnikov. V empiricni literarni znanosti (ELZ) za to método nimamo relevantnejsih zgledov.2 Zato je zanjo metodolosko in vsebinsko najzanimivejse siroko in v zadnjih petindvajsetih letih hitro rastoce podrocje eksperimentalnih nevrolingvisticnih raziskav. Med njimi pozornost vzbuja skupina raziskav, ki jih zanimajo elektrofizioloske podlage jezikovne obdelave. Ukvarjajo se z merjenjem in analizo sprememb v elektricnih potencialih mozganov in njihovih ritmih, kakor jih izzove kognitivno procesiranje razlicnih vrstjezikovnih podatkov pri branju in pri bralnem razumevanju.
Since among socio-geographic factors, population data is one of the most comprehensive sources for studying the spatial distribution of reading centers, I will now consider individual historical ...regions in more detail from this standpoint, starting with Primorsko. If we compare the demographic patterns of Primorsko communities, the first thing that strikes us is the broad range of populations between the smallest and largest communities with reading centers; for example, between Skopo (Karst) (309) and Trst (over 70,000). Of course, it is unjustifiable to compare urban areas and villages; it would be more sensible, for example, to draw a comparison with Rocol near Trst.10 Towns in the Trst environs were in general high on the scale and immediately followed Gorica and Trst, in the range from 6,623 to 1,166 residents, with Branik (population 1,544), a communal center encompassing many villages, falling between Kolonja (1,570) and Rojan (1,465). After Barkovlje (1,166) came Standrez, which came under the Gorica district board and, like many centers of reading, is today in Italy. In eleventh place is Cerkno (Tolmin district board), with 987 resi- dents, followed by smaller, but by population comparable places, such as Nabrezina (876), Tolmin (846), Prvacina (837), Komen (779), Ajdovscina (772), Volce (770), Kobarid (767), Dekani (715), Vrtojba (603), Crnice (545), Kanal (510), Solkan (466), Jelsane (428), and Skopo (309). These data are interesting because, on the one hand, it is possible to determine the average size of a reading center locale by number of residents in an area under a district board,11 as well as on the regional level; and on the other hand, the density of reading centers in individual political districts under a district board within a region, which is a function of the total number of residents in the district. On this basis, the reading center coverage of individual districts can be compared across regions. Leaving Trst aside, a town with a reading center in the Trst region would have had an average of 2,361 residents, which due to the larger communities surrounding the city, is greater than the average in other districts. The average number of residents in a place with a reading center under the Gorica district board12 was 790; in Tolmin, Sezana, and Slovenska Istra (Slovene Istria) the numbers were 842,13 656, and 428, and 71514 The average population of a (non-urban) community with a reading center was 1,173, counting all of the rural locations, but not the cities of Gorica and Trst. Both average sizes show the relatively small size of communities with reading centers on the western periphery of the ethnic territory. As regards the coverage of reading centers in Primorsko districts, it was greatest on the regional level in the Gorica area, on the inter-regional level in the area under the Postojna district board, which was in Carniola but at the same time historically on the Primorsko border.15 Reading center density in Primorsko by area under a district board was as follows: in the Gorica area (the city of Gorica, the surrounding area, Tolmin, and Sezana), there was one reading center for every 12,692 residents. If for the sake of comparing demographic data we once again leave aside the town of Gorica and limit it to the surrounding area under a district board, which had 56,082 people in the first census and where there were eight reading centers, we get about one reading center for every 7,010 residents. The area surrounding Trst ranks next. If we treat it with the city, that would mean one reading center for every 15,387 people, while a separate calculation for the rural area yields one reading center for every 8,804 people. The Sezana district follows (27,142 people), with three reading centers, which would be one for every 9,047 residents, and then Tolmin (population 37,591), with four reading centers. Because of the latter's somewhat larger population and one reading center for every 9,397 people, it comes after Sezana. In Istria, there were two Slovene read- ing centers; in Jelsane, which came under the Volosko district board and resembled Tolmin in population (37,265), and in Dekani, under the Koper district board, which by population (62,149) comes between Trst and the surrounding area, and the Gorica district board.16 The comparison between the most and least covered Primorsko district is surprising, for the reading center coverage by population in the area surrounding Gorica was almost twenty times greater than in Istria, where there was one Slovene reading center for every 127,453 people. Moreover, the Slovene reading centers were not isolated. In 1866 and 1869, reading centers were established in Kastav and Pula in the Istria area, which shows that reading center activities were more vibrant than seems at first glance. The fact that both Slovene reading centers appeared in smaller places with under 1,000 residents (Jelsane was the fourth smallest place with a reading center) again points to the phenomenon of reading centers opening in very small towns where cultural conditions were more or less threatening. Population size decidedly did not present an obstacle in the process of national coming to consciousness; the spatial proximity to Italian territory did play an important role. Only Skopo in Primorsko, Benedikt in Styria, and Sentvid in Carniola were smaller.
V tretjem poglavju se najprej seznanimo z izvirno shemo organizacije dogajalnega prostora v literaturi (Piatti 2009: 128-131). Sestavljajo jo razliène prostorske komponente, ki so v prikazu ...razvrsèene koncentrièno. Notranji koncentrièni krog pomeni prostor delovanja oz. nahajanja knjizevnih figur in je lahko sestavljen iz veè manjsih prostorskih enot, kot so hisa, dvorisèe, hotel ipd. Obdaja ga krog, ki pomeni t. i. geografski horizont, h kateremu spadajo topografski markerji (npr. kraji, regije, ki so v literaturi samo omenjeni, ne da bi se osebe tam tudi fizièno nahajale) in projicirani prostori (npr. lokacije spominjanja). Dogajalni prostor je v shemi v tretjem koncentriènem krogu od znotraj navzven, tako da objema celotno pripovedno strukturo oz. svet pripovedi in predstavlja nekaksno nadpomenko prostoru delovanja in geografskemu prostoru. Osvezeno je vprasanje odnosa med dogajalnim in geografskim prostorom in avtorica spomni, da so vrste in stopnje nanasanja literarnih na zunajliterarne prostore razliène.3 Ko naprej pojasnjuje odnose med realnim in fiktivnim prostorom, se nasloni na razliène tipologije dogajalnega prostora. Po Franku Zipflu (Zipfel v Piatti 2009: 131) je mogoèe loèevati med fikcionaliziranimi prostori, pri katerih obstajajo tesne povezave z realnimimi prostori, prostori fikcije, kjer ni (prepoznavnih) povezav z realnimi prostori, ter kombinacijami med obema vrstama prostorov. Omenjena sta Lennard Davis (Davis v Piatti 2009: 134), ki govori o dejanskih, fiktivnih in preimenovanih prostorih (actual-fictitious-renamed), in Earl Miner (Miner v Piatti 2009: 135), ki izhaja iz tridelne sheme common-proper- improper, kar je zelo podobno Davisovemu predlogu (proper ima vzporednico pri actual, common in improper pa pokrivata neimenovane oz. preimenovane in fiktivne prostore). Najustreznejsa se avtorici zdi delitev, ki je kombinacija nekoliko starejsega predloga Terencea Parsonsa (1980) ter zamisli F. Zipfla in Thomasa Pavela (Zipfel in Pavel v Piatti 2009: 133-134). Po tej zamisli se kategorija native objects4 nanasa na dejansko neobstojeèe oz. namisljene prostorske entitete in je torej stvar teksta, immigrant objects pa so tisti realni objekti, preko katerih se vzpostavljajo povezave med realnim in fiktivnim svetom (predvsem uporaba toponimov v fikcijskih besedilih in eksplicitna poimenovanja lokacij). Vmes so t. i. surrogate objects, ki so fikcijske razlièice dejansko obstojeèih objektov, samo da od njih bolj ali manj odstopajo. To spominja na lestvico, ki smo si jo uvodoma zamislili za prikazovanje blizine oz. oddaljenosti med fiktivnim svetom in zunajliterarno stvarnostjo, medtem ko Piattijeva na teh podlagah revidira svojo prvotno shemo: native objects umesti na ravnino imaginacije, samo da je tokrat govor o fingiranih literarnih dogajalisèih in conah, surrogate objects so pri njej literarno preoblikovana dogajalisèa, medtem ko so immigrant objects importirana oz. uvozena dogajalisèa (Piatti 2009: 137), ki referirajo na dejansko obstojeèe prostorske realije. Kar pri konceptu navdusuje, je predvsem prizadevanje, da se na relaciji geografski-fiktivni prostor zajame èim veè razlicnih oblik in modelov dogajalnega prostora. Po drugi plati pa med razlicnimi avtorskimi koncepti razen v terminologiji, ki pogosto pokriva isto vsebino, ni bistvenih razlik in vsi temeljijo na enostavni binarni opoziciji imaginarno-realno. Na ravni teorije je zato toliko zanimiveje, ko avtorica (141 sl.) premislja o kombinacijah teh razlicnih konceptualnih kategorij (npr. importirana in literarno preoblikovana dogajalisca, importirana in fingirana dogajalisca, remodelirani dogajalni prostori, ki pripadajo relativno avtonomnemu svetu imaginacije). Najzanimiveje je, ko ob posameznih kategorijah in njihovih kombinacijah poda primere del iz nemske in svetovne knjizevnosti (od J. Cortázarja do G. Kellerja in A. Manzonija), na katere pogledamo iz drugacnega zornega kota. V aplikativnem delu je najprej obdelanih pet avtorjev: F. Schiller z Viljemom Tellom (1804) - Tellova topografija je precizneje obdelana v cetrtem poglavju -, Friedrich Th. Vischer z romanom Auch einer (1878; gl. tudi zemljevid st. 2), Ernst Zahn (Albin Indergand, 1901, zemljevid st. 3), Meinrad Inglin (Ursprung/Die Sendung, 1933) in Christina Viragh (Pilatus, 2003; zemljevida 4 in 5). Odlocitev, da se prostorske analize najprej lotimo samo ob izbranih delih, ki razlicno referirajo na Svico, se mi zdi dobra, saj se na ta nacin postavi na preizkus teorija in lahko se pokazejo morebitne metodoloske pomanjkljivosti pristopa. Prav tako je dobro, da so dela iz ralicnih casovnih obdobij, saj se ze iz majhnega vzorca lahko vidi, kako se diahrono spreminjata vloga in podoba Svice skozi literaturo. Kriticen bralec utegne pogresati mocnejso povezanost med teoreticnim in aplikativnim delom, saj je vracanje k izhodiscni shemi vse redkejse na racun interpretacij posameznih del, ki se oddaljujejo od izhodiscnega koncepta, kar je spet lahko spodbudno, ker ne ostanemo na ravni samo teoreticnega razglabljanja.
Bernard Gauthiez in Olivier Zeller z Univerze v Lyonu sta govorila o georeferenciranju prostorskih podatkov iz pisnih virov in moznostih za njihovo povezovanje v GIS. Med pisne vire spadajo arhivski ...viri, katastrski naèrti, historiène karte mesta, naèrti posestev oz. prikazi gospodarsko-organizacijskih in pravnih enot za razlièna obdobja, sistem naslovov, ki v obravnavanem primeru ni obstajal in ga je bilo potrebno na podlagi obstojeèih virov sele oblikovati, razni dokumenti in celo inicialke lastnikov his, na podlagi èesar je potekala rekonstrukcija topografije Lyona. - Med viri oz. elementi zgodovinskega védenja o urbanih prostorih je Schönherr opozoril se na pomen potopisov in mestnih vedut. - Niso bile pa ne v enem ne v drugem primeru niti omenjene literarne diskurzivne prakse, kar je nekoliko zaèudilo. Moje stalisèe, da literature v obravnavi mest prav tako ni mogoèe spregledati, je naletelo na vsesplosno odobravanje, vendar s strani francoskih predavateljev ni bil podan noben odgovor; tudi ne, zakaj je bila literatura kot vir za preuèevanje v primeru Lyona èisto spregledana. To si je deloma mogoèe pojasniti z (njunim) nepoznavanjem literarnovednega disciplinarnega podroèja. Bolj navdusujoèa je bila predstavitev zgodovinskega Lyona s pomoèjo GIS, kar je del projekta, ki ima svoje korenine v poznih 90. letih prejsnjega stoletja. Poleg prvega katastrskega naèrta (1830-1831) so pri rekonstrukciji topografije mesta uporabili veè kot 300 historiènih kart, popise prebivalstva in davkoplaèevalcev, saj so bili koristen vir informaciji pri ugotavljanju lastnikov his oz. stavb. Vsakega izmed virov so kartirali posebej, kar pomeni, da obstaja veè podatkovnih baz, ki so povezane med seboj. Rezultat tega je veèplastno zasnovana karta mesta, na kateri se vse nastete vrste podatkov povezujejo v kompleksno celoto. Z vidika prostorsko orientirane literarne vede je bil spet koristnejsi metodoloski del, saj sta referenta predstavila vrste podatkov, ki jih je mogoèe in relevantno kartirati in segajo od fizièno- do druzbenogeografskih entitet (zemljisèa; bodisi lastniska bodisi najemniska), druzbene skupine in njihovi akterji (verske skupine, imigranti, druzbene elite itd.), gospodarska organizacija prostora (industrijska obmoèja, luksuzne trgovine, ustanove in institucije), oblike in naèini bivanja (vrste stanovanj, oblike sobivanj, gospodinjstva), ulièna omrezja itn. Tako informativne karte bi bile lahko podlaga za pojasnjevanje razvoja literarne kulture na izbranih obmoèjih (npr. prostorska distribucija ustanov, med drugim. kulturno-literarnih, v perspektivi gospodarske, administrativne, socialne organizacije in stratifikacije urbanega prostora) in bi presegle ozkost izoliranih razlag. Vendar bo o tem morala razmisliti literarna veda sama.
The article is the first part of a two-part survey on the use of the electroencephalogram (EEG) method in the analysis of (literary) reading. The authors first present the EEG method and the content ...of the EEG recording. The latter registers continuous changes in voltage on the head's surface (article I), which reflect changes in the brain's rhythm (article II). After that, they focus on the method of ERP averaging, with which they observe average changes in the electrophysiological signals between numerous repetitions of the thought experiment; that enables a precise recording of the changes in brain activity during reading of a certain word, word phrase, or sentence. The results of the ERP studies represent a referential framework for tackling experimental research in brain activity during reading of literary texts. Adapted from the source document
