Článek si prizadeva raziskati opus Josipa Stritarja z gledišča etične literarne vede.1 Za ta namen analizira navzočnost etike in morale na področju tematike, pogledov na vlogo umetnika/ ustvarjalca ...in názorov о bistvu literarne umetnosti. Stritar je svoj opus prepredel z etičnimi teinami; v zgodnejši fazi je pesniku/pisatelju predpísal izrazito etično držo in bistvo umetnosti videl v spodbujanju in dvigovanju človekove etične zavesti. V Stritarjevi zreli in požni dobi se etična drža pisatelja in etično bistvo literature modificirata v duhu moralnosti in moraliziranja. Stritar ta premik zaznava, a ga kljub poskusom ne zmore ustrezno pojasniti.
Vladimir Bartol se je v svojih dnevniskih zapiskih, pa tudi nekaterih objavljenih spisih, pred temi ocitki branil, ces, da ne kaze zamenjavati realnega avtorja z njegovimi liki (ceprav so to ...prvoosebni pripovedovalci) in pripisovati teh nazorov tudi samemu avtorju. Pojasnjeval je, da je prikazoval in slikal pojave svoje dobe, in ne svojih lastnih pogledov in izkusenj. Ob ocitkih glede dr. Forcesina je denimo zapisal: »Vprasali so me na primer, ko so brali Izpoved dr. Forcesina: ti si sovraznik zensk? Odgovoril sem: ne, nisem jaz, dr. Forcesin je imel take izkusnje« (Bartol 2006: 311). Toda Bartol je celo tiste - oziroma se posebej ravno tiste -, ki so ga dobro poznali, tezko preprical o tem. Njegovi zasebni pogledi denimo na zenske niso tistim, ki so bili prikazani v nekaterih kritiziranih novelah, ustrezali nic manj, kot to velja za v njih ubesedno nihilisticno, makiavelisticno cinicno filozofijo. Ne nazadnje je v svojih dnevniskih zapiskih veckrat celo sam potrdil, da je na primer Forcesinov lik v marsicem izdelan po vzoru njega samega (Bartol 2012: 648 sl.). Tudi Donat sicer - ce se omejim le na razvpito novelo o dr. Forcesinu in njegove poglede na drugi spol - nazori realnega Bartola v precejsnji meri ustrezajo problematicnim nazorom njegovega lika. Naj navedem le nekaj znacilnih primerov iz Bartolovih dnevniskih zapiskov. Zagarju je denimo mimogrede navrgel, da so moski »v duhovnem oziru veliko popolnejsi« od zensk (Bartol 1982: 518-19). Preprican je bil, da je moski primeren za duhovno ustvarjalnost, zenska pa ne, in to je poskusal uveljaviti tudi v svojem osebnem zivljenju. Rad je belezil ginofobne domislice in izreke, na primer: »V Rusiji: ,Kura ni ptica, zenska ni clovek'« (RM 25; 6. 4. 1936), ali: za Ruse »utegne zares v polni meri veljati Macchiavellijev izrek: Mnozica je kakor zenska, ce je ne tepes ti, te tepe ona« (B2; 20. 9. 1948). Dnevniski zapisek 7. 3. 1950 prinasa tole modrost: »O 'histerikah' se nekaj. To so zenske, ki niso bile zadoscene ali v seksusu ali v drugih ambicijah, kar se izvede pri zenski lahko na eno« (B3), tisti z dne 13. 6. 1947 pa tole jasno priznanje glede lastne nekdanje ljubezni: »Ce prebiram danes tipe zensk v svojih novelah, potem se moram cuditi, kako pravilno sem jo bil v bistvu pogodil. Verjame samo tistemu, kar ji je prijetno. Do resnice same na sebi ji ni nic. Laze sebi, drugim ...« (B4) Povedna je tudi tale karakterizacija Edvarda Kocbeka: Polno ginofobije je poleg tega najti se v osnutkih za roman o Borisu Varjanku, ki ga je Bartol snoval v Trstu po vojni, in v mnogih drugih dnevniskih zapiskih iz petdesetih let. Na primer: »Kot zenska je Mira Mihelic; op. T. V. kljub inteligenci brez najmanjse zgodovinske fantazije« (B6; 5. 9. 53); ali: »zenske so v bistvu brez zgod. cuta ali, v kolikor ga imajo, imajo okrnjenega (o tem imam se veliko beleziti)« (B7; 9. 11. 54). Zgovoren je tudi zapisek z dne 22. 4. 1956: »Alamut 1.) Najvisji in najgloblji custveni, moralni in filozofski problem nase dobe, ki se je zakljucila z dnem Stalinove smrti, je problem varanja: tistega, ki vara, in tistega, ki je varan. / Jaz sem prisel do njega preko individualne trpke izkusnje: videl sem, s kako lahkoto vara zenska (ne vsaka!), prav zaradi tega, ker je zanjo resnica sama na sebi brez pomena. ('Nic ni resnicno, torej je vse dovoljeno.')« (B8). Naj ta seznam sklenem z dvoumno samokriticnim (v njem je nekaksno priznanje neprimernega mladostnega odnosa do zenskega spola) zapiskom z dne 4. 6. 1953, v katerem Bartol fantazira, kaj bi se zgodilo, ce bi mu v Ljubljanskem zvonu ze leta 1927 natisnili Don Lorenza: »Nabral bi si bil takrat okrog sebe cel harem zensk, kar bi po vsej verjetnosti izpremenilo tok mojih izkusenj. Morda bi na Nado sploh ne bil naletel, manjkalo bi mi s tem nekaj dragocenih izkusenj, izognil pa bi se bil tudi gotovim pretiranostim v sodbi do zensk, pretiranostim, ki ne lezijo v moji naturi« (B1). Bartolova proza upraviceno velja za filozofsko in idejno. Ni veliko slovenskih pisateljev, ki bi v svoje delo tako izrecno, v takem obsegu in tako poudarjeno vnasali (svoje lastne in druge) filozofske in zivljenjske nazore. Junaki mnogih Bartolovih zlasti zgodnjih krajsih pripovedi ne delujejo zares, temvec najveckrat »filozofirajo«, razgrinjajo svoje - se posebej za tedanji cas precej nekonvencionalne - poglede na zivljenje in svet. Ideje, ki jih izrekajo, se pogosto gibljejo v obmocju nihilizma, makiavelizma, cinicnega odnosa do zivljenja, podcenjevalnega odnosa do zenskega spola in podobno. Vse te ideje je mogoce zlasti v zgodnjem obdobju zaslediti tudi pri samem Bartolu kot realni osebi. Vendar to se ne pomeni, da so njegove »filozofske« krajse pripovedi preprost zrcalni odsev njegove lastne miselnosti. Bartol z razlicnimi pripovednimi postopki (najpogosteje z ironijo, vecstopenjskostjo, vecperspektivicnostjo ali z nenadnim koncnim preobratom) taksno ujemanje izpodbija, in sporocilnost njegovih krajsih proz v svoji kompleksnosti ni identicna s filozofijo in nazori samega avtorja. Ceprav je - naj dam le en primer - realni Bartol glede pogledov na alpinizem na strani svojega dragega prijatelja Juga in ne na strani svojega profesorja botanike Franca Jesenka (z njim dejansko ni bil v najboljsih odnosih), v njunem fiktivnem dialogu v pripovedi Razgovor pod Grintovcem prepricljiveje argumentira zadnji. Odnos avtorja do lastnega literarnega lika v estetsko uspeli literaturi pac praviloma ni premocrten in tezen. Ponavadi gre, kot povzame Bahtinovo pojmovanje v opombi k njegovemu Problemu avtorjevega razmerja do junaka Aleksander Skaza, za paleto »mnogovrstnih monoloskih in dialoskih odnosov avtorske besede/avtorskega glasu do junakove besede/junakovega glasu oziroma t. i. tujega govora« (Skaza v Bahtin 1999: 11, op. 2). Bartol sam se je tega kljub vcasih nasprotujocim argumentacijam vendarle zavedal. Don Lorenzo se mu je, kot je opazil, posrecil sele tedaj, ko se je otresel faktografske avtobiografske navlake, ko se je njegova podoba »odlepila od avtorja« (Bartol 2003: 331) in je junak pred pisateljem vstal kot druga oseba. Podobno je ugotavljal tudi ob Trzaskih humoreskah, da so te zazivele umetnisko polno sele tedaj, ko je glavni lik »pretrgal svojo popkovino z avtorjem« (B2; 24. 11. 1948).
У чланку се бавим романом Те ноћи сам је видео словеначког писца Драга Јанчара и реакцијама на њега. У центру истраживања су питања о етичкој димензији књижевне репрезентације и идеологије. Успела ...уметничка дела – у која спада Јанчаров роман – кадра су да нам пруже репрезентацију оног што је нерепрезентабилно, а то чини да садрже релевантан сазнајни и етички потенцијал. Чланак покушава да докаже да идеолошка читања блокирају овај потенцијал и онемогућавају репрезентацију непрепрезентабилног. Јанчаров роман (у складу с Јанчаровом поетиком) тематизујe трагичну судбину појединца на позадини судбинских историјских догађаја, у конкретном случају, Другог светског рата. Искуство сукоба који су током рата пратили Народноослободилачку борбу и револуцију у Словенији још је трауматично, а интерпретације ових догађаја ствар су идеолошких апропријација на које нису имуни ни књижевнонаучни приступи. На примеру интерпретације Алојзије Зупан Сосич, словеначке књижевне историчарке, покушаћу то да докажем.
Although the so-called ethical turn in literary studies happened in the eighties and nineties of the twentieth century, the topic "Literature and Ethics" in its various forms and denominations has ...been present since the beginnings of the reflection on literature. This treatise summarizes the most prominent research directions of this topic and attempts to point out their strengths and weaknesses. As the most burning deficiency, it identifies the so-called cacophony of ethical approaches to literature, characterized by the lack of theoretical and methodological self-reflection. In order to overcome this deficiency, it proposes to scrutinize some basic concepts and relations of the ethical literary criticism, such as the range of terms "ethics" and "literature", the relation between ethics and morality and between ethics and politics, the problem of aesthetic autonomy in relation to the ethical evaluation, the problematic issue of aesthetic re-evaluation on the ground of ethical evaluation, etc. In the conclusion, the treatise stresses the general importance of ethical research in literary studies and points out (the ethical) obligations of researchers engaging in ethical literary criticism.
The article discusses Paul de Man's treatment of the ethicity of allegory in the Allegories of Reading, particularly a difficult passage in the chapter "Allegory" (Julie), where de Man describes ...ethics or ethicity as "a discursive mode among others" and defines it as "the structural interference of two distinct value systems." Despite the acknowledged opacity of the passage, many scholars quoted it, interpreted it and incorporated it in their own elaborations on ethics and literature. The article claims that the established interpretations of the passage are erroneous. In addition, it seeks to demonstrate that the close reading of de Man's text discloses its inconsistency. The conclusion is that de Man's famous, but enigmatic formulations cannot serve as a ground for a fruitful ethical literary criticism. Key words Paul de Man; allegory; ethical literary criticism; Hillis Miller
Tomo Virk – prejemnik priznanja Antona Ocvirka za najboljšo izvirno komparativistično monografijo zadnjih dveh let, ki ga je Slovensko društvo za primerjalno književnost lani podelilo tretjič – je ...eden izmed vodilnih slovenskih literarnih teoretikov in zgodovinarjev, pa tudi esejist, prevajalec in redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegove prve monografije – npr. Duhovno zgodovino (1989) in Kratko zgodovino večnosti (1993) – zaznamuje svojevrsten preplet literarnih, filozofskih in religioznih vprašanj. Posebej intenzivno se je ukvarjal s postmodernizmom v (tuji in slovenski) literaturi, mdr. že v doktorski disertaciji, v kateri je obravnaval »usodo slovenskega romana v dobi postmodernizma«. V eni od svojih najodmevnejših monografij iz devetdesetih, Beli dami v labirintu (1994) – zanjo je prejel nagrado zlata ptica –, je tematiziral »idejni svet J. L. Borgesa«. V kontekstu slovenske literarne in idejne zgodovine pa je še posebej natančno preučeval Bartola in Juga. Že v devetdesetih se je uveljavil kot eden največjih slovenskih poznavalcev metodologije literarnih ved. Leta 2007 je izšlo eno izmed njegovih najambicioznejših del, Primerjalna književnost na prelomu tisočletja, v katerem je predstavil in ovrednotil temeljne smernice sodobne svetovne in slovenske primerjalne književnosti ter obenem podal svojo vizijo njene prihodnosti. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, mdr. nagrado Marjana Rožanca za Ujetnike bolečine (1995) in zlati znak ZRC SAZU za znanstveno monografijo Strah pred naivnostjo: poetika postmodernistične proze (2000). – Komisija priznanja Antona Ocvirka za leto 2020, ki so jo sestavljali Anja Mrak, Marcello Potocco in Igor Žunkovič (predsednik), je v obrazložitvi svoje odločitve, da nagrado podeli Virkovi monografiji Etični obrat v literarni vedi (2018), zapisala: »Gre za prvo slovensko znanstveno monografijo, ki obravnava enega od pomembnejših pojavov v literarni vedi ob koncu tisočletja, to je zvezo med literaturo in etiko. … Etični obrat v literarni vedi je napisan jasno, natančno in premišljeno, obenem pa z velikim občutkom za jezik in bralca. Virk nam z značilno duhovitostjo nazorno posreduje literarno teoretske probleme, ki se v besedilih številnih drugih avtorjev zdijo nedoumljiva zagonetka. Prav zato gre za besedilo, ki je ob strokovni dostopno še širši javnosti, s čimer prispeva k najsodobnejšim premislekom o etiki tudi onstran literature in literarne vede, s tem pa nenazadnje k pomenu in ugledu primerjalne književnosti na Slovenskem ter slovenske literarne vede v svetu.« – S Tomom Virkom sva se pogovarjala na slavnostnem dogodku SDPK ob podelitvi nagrade, 7. oktobra 2020 v Prešernovi dvorani SAZU.
The article discusses Paul de Man's contribution to the ethical literary criticism. It briefly presents his discussion of literature and ethics on various occasions and focuses on the notorious ...passage from the Allegories of Reading, famous for its opacity. It examines a series of its interpretations and finally scrutinizes the most influential among them, proposed by Hillis Miller in The Ethics of Reading. It is demonstrated that all these interpretations miss the point of the passage in question, the main reason for this being non distinguishing between the two levels of ethics in de Man's treatise and consequently mistakenly merging them together. The article proposes a close reading of the passage. It also pays attention to lacunas in de Man's argumentation that additionally complicate the comprehension of the passage. In conclusion, the article states that due to its opacity and idiosyncrasy, de Man's conception of the ethics of tropes remains basically unapplied in the ethical literary criticism.
The article discusses the novel I Saw Her That Night, written by the prominent Slovene writer Drago Jančar. The plot of the novel is based on the documentary reports about the brutal execution of the ...spouses Hribar in January 1944. The Hribars were killed by the communist intelligence service and recently rehabilitated. Jančar’s novel is built against the background of WWII, yet the main focus remains on the personal fate of Hribar’s wife (her fictional name is Veronika). She is depicted (in tune with the documentary records) as an emancipated, attractive, rich young woman with a strong desire for an intensive life. The same personal qualities that make her attractive also prove to be fatal for her and her husband in the circumstances of the cruel war. The simultaneity of the liberation struggle, revolution, and civil war in Slovenia during WWII are still subject to conflicting interpretations and ideological appropriations, yet Jančar with his novel doesn’t want to enter into this dispute. He is interested in a personal tragedy caused by the larger, unavoidable, unforeseeable, unmanageable fatal circumstances. In order to avoid the ideological commentary, he chooses five personal narrators (Veronika’s voice, her point of view, is absent), all of the parts of the heroine’s life, who give their own accounts about Veronika’s life and about what happened to her. In this way, we are faced with a polyvocal, “Rashomonic” structure that avoids authorial, authoritative voice and offers various perspectives instead. This enables Jančar to represent the unrepresentable. The article juxtaposes this kind of artistic representation to the ideological approach, exemplified by A. Zupan Sosič’s reading of Jančar’s novel. Such a reading remains on the level of a pre-established perspective and remains unsusceptible to the advantages of artistic representation and to the ethical potential of literature.
Distinctively anti-women views are typical of Bartol's prewar short prose (especially in his narratives from the first half of the 1930s). They were already noticed by contemporary criticism, and ...also by later researchers of Bartol's oeuvre. These types of observations often motivated the judgments that Bartol's writing was gynophobic, misogynistic, and even anti-feminist. An overview of Bartol's diary notes shows that in many ways his personal views on women indeed matched the views of his literary characters. The writer drew his anti-women views from various sources: partly from his personal experience and mainly from the works of authors that were typical in this regard and that he read and often used as a reference (e.g., Machiavelli, Strindberg, Schopenhauer, Nietzsche, and Weininger). Within this context, his friend from his youth and role model Klement Jug was especially important for Bartol. Jug's anti-women positions are somewhat less known, but they were extremely relevant for Bartol. Both Bartol's anti-women views and their main sources can be extensively documented. However, these types of views by the author do not necessarily prejudice the expressiveness of his texts. Based on a detailed reading of the novella Ljubezen Sergeja Mihajlovica (Sergej Mihajlovic's Love), this article shows that Bartol's short prose cannot be understood as a thesis propagation of the anti-women doctrine. True, misogyny is one of the informative components of this text, but it does not appear in isolation; it appears in combination with other components that de-monologize, stratify, and relativize the "message." Through the innovative use of specific narrative procedures, Bartol achieved a problematization of the unambiguous reference of his early short prose, which ultimately also relativizes the power of the anti-women views in it.
This article focuses on the issue of the "nationalist" interpretation of Vladimir Bartol's 1935 collection of short stories Al Araf. Relying extensively on the manuscripts from his estate and ...published documentation, it seeks to prove that this issue does not have any unilateral answers. The commonly held impression is that while writing his collection Bartol treated the ethnic issue solely as one of the many ideas he experimented with in his stories. This was also how his contemporaries understood him at that time. However, more recent, "nationalist" interpretations can nonetheless find firm support in Bartol's postwar self-explanation and especially in the fact that the writer's novellas thematized the type of subjectivity that Slovenians needed to carry out great historical changes and in some way predicted these changes. PUBLICATION ABSTRACT
PDF
