Pavlina Pajk (1854-1901) je prva slovenska pesnica, ki je izdala pesniško zbirko. Z naslovom Pesmi jo je objavila leta 1878 in jo z dodanimi pesmimi ponatisnila leta 1893 v Zbranih spisih I . ...Pretežno lirski prvoosebni ženski subjekt teh pesmi v največji meri določa ljubezen, ki ni le značilna lirska tema, temveč tudi vsebina emancipacijskih teženj meščank iz druge polovice 19. stoletja. Pesnica predstavlja ljubezen po eni strani (pozno)romantično kot ključni pesniški vir in ženski subjekt sentimentalno doživlja neuresničeno ljubezen, ki pa je tudi vir moči. Po drugi strani pa se v prikazu ljubezni odmika od skrajnosti in se zavzema za razumnejšo ter obvladovano ljubezen in čustva sploh. Žensko identiteto reprezentirajo še pesmi z materinsko temo. Ženska dimenzija je pripisana tudi domoljubnim pesmim, značilnim za to obdobje, avtoričino življenje pa je spodbudilo še nastanek pesmi z motivom sirote in domotožja
Avtorji z literarnovrstnimi oznakami lastnih besedil vplivajo na literarno sprejemanje in vsaj deloma tudi na literarno obdelovanje. Članek presoja razloge za poimenovanje pesnitev, ki sta ga za ...svoja besedila uporabila sodobna slovenska pesnika Gregor Strniša in Boris A. Novak. Strniša je s poimenovanji "pesnitev", 'petdelna pesem" oziroma "balada" naknadno polemiziral z že ustaljenim kritiškim in literarnozgodovinskim označevanjem njegovih besedil kot lirskih ciklov. Novak pa je za pesnitev opredelil Kamnito Afrodito, ki je eno od treh besedil v knjigi Hči spomina (1981), prav tako pa tudi knjigo Tisoč in en stih (1982), kar je spodbudilo literarnovedno opredelitev še dveh besedil iz knjige Hči spomina.
V nasprotju s prevladujočimi pripovednimi žanri potopisne književnosti predstavljajo njeno lirsko vrsto pesmi s popotniško motiviko, ki sta jih tako Josip Stritar kot Anton Aškerc po trikrat povezala ...v lirske cikle. Ker sta prizaporedju upoštevala kronotop potovanja, sta tako oblikovala nedominantno narativno strukturo sintagmatskega cikla, s tem pa tudi implicitno zgodbo o potovanju oziroma lirski ciklični potopis, varianto v 19. stoletju na Slovenskem zelo popularnega potopisja. Vendar sta uresničevala različni težnji: Stritar je s temi cikli liriziral v izhodišču pripovedno zvrsti! potopisa, Aškerc pa je z njimi liriko približal dominantnim pripovednim zvrstem v realizmu.
Najnovejse delo Katje Mihurko Poniz monograija Zapisano z njenim peresom: prelomi zgodnjih slovenskih knjizevnic s paradigmo nacionalne knjizevnosti, izdana pri avtoricini maticni Univerzi v Novi ...Gorici, tako kot njene dosedanje knjige (Drzno drugacna: Zofka Kveder in podobe zenskosti, Labirinti ljubezni v slovenski knjizevnosti od romantike do II. Svetovne vojne, Evine hcere: Konstituiranje zenskosti v slovenskem javnem diskurzu 1848-1902, urednica Zbranega dela Zofke Kveder I, II, III) in vecina njenega znanstvenega dela sodi na podrocje studij spolov in feministicnih teorij. A to nikakor ne pomeni, da gre za ukvarjanje z obrobno tematiko. Ze s podnaslovom je raziskovalka opozorila, da so slovenske knjizevnice obravnavanega obdobja sedmih desetletij, tj. 1848-1918, prelamljale paradigmo nacionalne knjizevnosti, ki so jo postavljali njihovi moski vrstniki, a zaradi odmika od paradigme prizadevanj avtoric ne obravnava kot apriorno manjvrednih. Ravno nasprotno, prevladujoce tovrstno dosedanje ravnanje v slovenski literarni zgodovini jo spodbuja, da raziskuje vzroke za neskladnost del avtoric z osrednjim moskim tokom slovenske knjizevnosti druge polovice 19. in zacetka 20. stoletja. Raziskovanje, v katerem uporablja tudi komparativno metodo in zglede za dela slovenskih knjizevnic isce pri tujih avtoricah, jo privede do spoznanj o vrednotah, ki so jih v slovenski literarni sistem prinasale ustvarjalke, vendar jih je slovenska literarna zgodovina vecinoma spregledala. Zato ze v Uvodu navaja provokativni vprasanji Rite Felski (The Gender of Modernity): »Kako bi se nase razumevanje moderne spremenilo, ce bi, namesto da vzamemo mosko izkusnjo kot paradigmatsko, pogledali v besedila, ki so jih napisale zenske ali so bila napisana o zenskah? In kaj, ce bi zenskim fenomenom, ki imajo v nasih oceh pogosto polozaj necesa drugotnega ali obrobnega, dali osrednji pomen v analizah kulture moderne?« Prav to je storila Katja Mihurko Poniz in s prav tem namenom, da bi namrec njene ugotovitve spremenile nase razumevanje obravnavanega obdobja.
2 Pretezno lirski prvoosebni zenski subjekt teh pesmi v prvih dveh razdelkih v najvecji meri doloca ljubezen, ki ni le znacilna lirska tema, temvec tudi vsebina emancipacijskih tezenj mescank iz ...druge polovice 19. stoletja.4 Pavlina Pajk je leta 1884, sest let po izidu zbirke, v spisu Nekaj besedic o zenskem vprasanju v Kresu za- pisala: »Koliko je tudi zensk, ki stopijo v zakon ne samo brez ljubezni in spostovanja do soproga, temvec celo z zoprnostjo do njega. To pa iz edinega vzroka, ker se boje v bodocnosti nepreskrbljene ostati. Ko bi zenskam bilo odprto vec potov k dusnemu razvitku in javnim sluzbam kakor doslej, gotovo bi se zmanjsalo stevilo nesrecnih zakonov in rodbinskih bed.« Zato ne preseneca, da je prav uresnicitev zakona iz ljubezni najpogostejsa tema njenih pripovednih del, zaradi cesar pa je dozivljala kri- ticne napade, saj »duhovna paradigma njenih romanov ni bila skladna z osrednjim tokom slovenske knjizevnosti« (Mihurko PoniZ 2011: 80). Vzrok za to neskladnost vidi K. Mihurko Poniz v razlicnem polozaju tedanjih avtorjev in avtoric: »Kakor je bil vzpon mladega kmeckega izobrazenca v mescansko druzbo projekcija zelje slo- venskih pisateljev, je bila uresnicitev zakona iz ljubezni projekcija zelje Pavline Pajk, ki je bila najbrz glede na druzbeni polozaj zensk v 19. stoletju enako legitimna kot zelja njenih sodobnikov.« (Mihurko PoniZ 2011: 79) 3 Zensko identiteto reprezentirajo v zbirki se pesmi z materinsko temo v tretjem razdelku. Prva z naslovom Najvecja sreca izraza materinsko sreco ob pogledu na otro- ka, naslednja pesem Mati detetu pa prinasa spoznanje, da bo tudi otrok, ko odraste, obcutil »vesvoljnega sveta gorje«, motiv, ki ima pomembno mesto tudi v ciklu osmih pesmi Materni glasovi.14 V njem je materinska vloga prikazana kot obramba zoper romanticni svetobolni pesimizem mlade mescanske zenske. Ob osrecujoci dejavni ljubezni do otroka se v zenski oblikuje novo prepricanje, prisotno sicer ze v pesmih predhodnega, drugega razdelka, da je neprijetne custvene posledice zivljenjskega razocaranja mogoce obvladati. In ceprav se ob viziji sinove prihodnosti tako kot ze v pesmi Mati detetu vraca k spoznanjem zivljenjske deziluzije, mu v tej pesniski med- generacijski poslanici hkrati prenasa tudi zaupanje v moc »poguma« in »kreposti«, s cimer lahko clovek nadvlada »bridkost srca«. Materinsko vlogo izpovedovalka cikla zanosno sprejema kot »sveto« in »vzviseno« dolznost ljubezni in vzgoje otroka, ob tem pa izraza zeljo, da se bo otrok razvil v moralnega in notranje uravnotezenega ter narodno zavednega cloveka. Tako kot v pesmih z ljubezensko in bivanjsko tematiko se torej tudi v materinskih pesmih kaze teznja po obvladanju custvenih protislovij in zavrnitev svetobolne custvene skrajnosti. Da je prav materinstvo tista locnica, ki loci mladenko od zrele zenske, izraza ze v navedeni pesmi Moja nezadovoljnost iz drugega razdelka, saj ima izpovedovalka sentimentalno custvovanje za znacilnost mladosti, pogubno za zeno in mater, potrebno poguma in moci. Nagovor na sina je tudi kratka pesem Cetvero cvetic o znacilnostih stirih zivljenjskih obdobij, Materna elegija pa izraza materino zalost ob smrti hcerke kmalu po njenem rojstvu. Prav materinski cikel, ki je bil v Zori objavljen leta 1877, je v dodatku k Pravdi o slovenskem sestomeru Frana Levca (1878) ostro odklonil (v spisu sicer neimenovani) Fran Levstik.15 Avtorici je ocital, da po ze zastarelem nemskem zgledu predstavlja neprimerno druzinsko snov16 in v nasprotju s Presernovo Nezakonsko materjo ne izraza pristnih custev,17 pac pa »solzno mehkuznost« in uporablja pomanjkljiv jezik. »S Stritarjevo v duhu nemske klasicne poezije prirejeno mislijo, da "resnica sama na sebi, gola, ni poeticna; to je le kadar jo prekriva lepo zagrinjalo", je obsodil razkriva- nje prevec osebnih, zlasti druzinskih custev v literaturi,« povzema to kritiko Anton sloDnjak v Zgodovini slovenskega slovstva III (1961: 82-83), vendar tudi sam o ciklu nima najboljsega mnenja, saj pravi, da je v njem »mlada mati izrazala v neizrazitem epigonskem slogu naivno in neproblemsko ljubezen do otroka, skrb za njegovo tele- sno in dusevno rast in svoje vzgojne poglede.« Nasprotno je Fran Erjavec v Starejsih slovenskih pesnicah menil, da so prav Materini glasovi »na najvisji stopnji«. To mne- nje prevzema tudi France Koblar v Slovenskem biografskem leksikonu in Martin Jev- nikar v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki sicer to oceno kombinira se z oznako Antona Slodnjaka. Sele Irena novak PoPov (2003: 239) opozarja, da so vsi po vrsti spregledali, da so »pomensko najbolj odprta mesta v njem tista, v katerih se govorica matere zliva z govorico vse prej kot srecne zenske«. Aktualna domoljubna tema je vkljucena v materinski cikel, ko mati razmislja o vzgoji svojega sina za dolznosti in ljubezen do naroda.19 Zeli si, da bi postal narodni junak, ki bo sel iskat »pravico domovine svoje«. S tem je Pavlina Pajk materinstvo povezala s kljucno nalogo, ki je bila Slovenkam zaupana v narodnem preporodu dru- ge polovice 19. stoletja, in sicer da vzgajajo svoje otroke v slovenscini in v ljubezni do slovenske domovine. Vendar v ciklu ne opozarja na probleme, ki so se glede te naloge kazali na Slovenskem, kjer je bilo malo mescank vzgojenih v slovenscini in s slovensko narodno zavestjo. To je Pavlina Pajk poznala tudi iz lastnega zivljenja, saj je v otrostvu za domaci pogovorni jezik uporabljala italijanscino in se je slovensko zacela uciti sele pri sestnajstih, ko so k stricu zupanu in pozneje dezelnemu poslancu Matiji Doljaku v Solkanu, kamor se je preselila po smrti starsev, zahajali zavedni slovenski izobrazenci in se je vkljucila v solkansko in gorisko citalnisko zivljenje. Pesmi iz cikla Materni glasovi je kljub temu avtorica v budniskem duhu domoljub- nega pesnistva svoje dobe raje kot s problemi napolnila s pogumnim, aktivisticnim domoljubjem.
Spodbuda za raziskovanje ji je ugotovitev Borisa Paternuja, da so Strniseve ide- je blizu romantizmu in nadrealizmu. Podobnost med nadrealizmom in Strnisevim ustvarjanjem opaza v uporabljenih temah ...ali motivih, kot so motivi spanja in sanj, izjemnega umetnika, lebdenja, ozivljanja mrtvih, preseganja smrti, cepljenja in spre- minjanja osebnosti, metamorfoz, zivali in rastlin v nadrealisticni pokrajini, lutk, goz- da. Nasprotno pa je Strnisi povsem tuja za nadrealiste znacilna perverzna erotika. In ceprav se zdi, da je Strniseva poetika dalec od teznje po socialnih in politicnih spremembah, h katerim je kot avantgardna smer tezil tudi nadrealizem, se tudi pri njem pogosto razkriva zaskrbljenost nad duhovnim razvojem cloveka, predvsem za- radi pridobitnistva in potrosnistva oz. »miselnosti stacune«. Tako kot nadrealisti je verjel v vzporednost pojavov v realnem in duhovnem svetu, v medsebojno izmenja- vo med materialnim in mentalnim ter podobno kot protikrscanski nadrealisti tudi Strnisa svojega prepricanja v obstoj nadnaravnih sil ni razumel v duhu krscanstva, temvec panteizma. Z nadrealisti Strniso veze prepricanje o enotnosti sveta, o ne- deljivosti bitja, s tem pa nasprotovanje dualisticnemu locevanju snovi in duha ter zavest o transcendentni razseznosti sveta, ki povezuje in enaci vse z vsem. Podobno kot nadrealizem, ki je zavrnil vero v moc razuma, tudi Strnisa kategoricno zavraca racionalizem, za katerega verjame, da je soodgovoren za zgodovinske izkusnje 20. stoletja, in s tem mimeticno poezijo, nasprotuje »antropocentricnemu humanizmu« in se zavzema za antropomorfizem in priblizevanje animizmu. Ceprav se Strnisevi verzi ne zdijo sorodni nadrealisticni avtomatski pisavi in »parjenju besed«, izra- zajo dusevna stanja in nastajajo pod vplivom podob, od katerih je mnoge mogoce razlagati v duhu psihoanalize. Ob tem avtorica opozori se na sorodnost Strnisevega ustvarjanja s koncepti magicnega realizma, v katerem se tako kot v nadrealizmu in v Strnisevi poeziji ustvarja ozracje skrivnostnosti, neznanega. V drugem poglavju z naslovom Poeticno ustvarjanje sveta. Akt ustvarjanja kot dialog z idejo kozmogonije se najprej posveti Strnisevemu literarnemu mitu, za ustvarjanje katerega avtor uporablja simbolni jezik s pomocjo treh strukturnih nacel identitete, analogije in antiteticnosti. Z uporabo simbolnega jezika Strnisa ustvarja nadomestni, mitski svet kot enega od moznih svetov. Ideja »enotnosti biti», ki je po avtoricinih besedah posebej znacilna za juznoslovanske avantgarde, o cemer je na Poljskem prva pisala Barbara Czapik-Litynska, in je deloma posledica kriticne ocene tedanjega politicnega polozaja, je pri Strnisi izraz zelje, da bi izrazil ustrezno resnico o fenomenu sveta in cloveka in z literaturo vplival na razvoj cloveske zavesti in eticne obcutljivosti. Pesniske podobe tako zdruzujejo prvine razlicnih prostorov: notranjih in zunanjih, kolektivnih in osebnih, stvarnih in mitoloskih ali fantasticnih, s cimer odpira dialog med razlicnimi, vcasih celo nezavednimi manifestacijami ob- stoja. Avtorica seveda ne more mimo Strniseve pesemske knjige Oko, pod vplivom Kantove filozofije podnaslovljene Oris transcendentne logike, katere podoba sveta temelji na nacelu, analognem zivemu organizmu, in v kateri je ideja kozmicne zave- sti najpodrobneje izdelana. Knjiga kaze znacilnost Strniseve kozmicne zavesti, to je razmisljanje pars pro toto, ki ga avtorica predstavlja kot eno od znacilnosti miticnega misljenja. Kot drugi primer ideje o enotnosti biti v Strnisevih delih je besedilo2 Na drugi strani iz zbirke Zelod, temeljece na filozofskem konceptu Husserlove monade, ki je - v nasprotju z Leibnizovo monado - v stiku s tem, kar je zunaj. Epistemoloski koncept enotnosti sveta v Strnisevi poeziji je tudi v zvezi s Heideggrovo filozofijo in s konceptom »tragicnega junastva« Alberta Camusa. Monika Gawlak pojasnjuje Strnisev dialoski odnos z osrednjim predstavnikom slovenske zgodovinske avantgarde Sreckom Kosovelom, ceprav v tem primeru ne gre za medbesedilnost, temvec za sorodnost med avantgardno vizijo cloveka v koz- micnem redu in konceptom »enotnosti«. Podobno kot v Strnisevi poeziji je tudi pri Kosovelu makrokozmos v mikrokozmosu in raznovrstnost v enotnosti. Drugac- na pa sta njuna pogleda na vlogo poezije. Strnisa ne meni kot Kosovel, da poezija spodbuja nastanek nove in boljse realnosti, ceprav je preprican, da ima literatura pomembno vlogo pri clovekovem razvoju. Kosovel je svojo poetiko oblikoval ob vplivih konstruktivizma, ki je Strnisi ideolosko tuj, in ekspresionizma, ki je povezo- val vero v cloveka in dialog s kozmosom. Zato avtorica predvideva, da so Strniseve literarne korenine ekspresionisticne in si je od ekspresionisticnih izraznih sredstev izbral grotesko, kontrast, sanjske teme in deformacijo z metamorfozami. Vendar ze v prvi zbirki Mozaiki ne izraza vere v novega cloveka, ki je sredisce vesolja in moznost pozitivne transformacije realnosti, ampak vizijo kozmicne enotnosti, kar pa je prisotno v delih Mirana Jarca, predstavnika t. i. kozmicnega ekspresionizma. Kljub temu obstaja med Strnisevo kozmicno zavestjo in Jarcem bistvena razlika, saj slednji kozmicne vizije polni s terorjem in eksistencialno praznino ter bolecino osamljenega cloveka. Strnisevo ustvarjanje se je oplajalo tudi z deli tujih avtorjev, poleg ze omenjenih tudi Poeja, Rilkeja, Dostojevskega, Manna, Verna in Homerja, vendar se je avtorica omejila le na Poeja in Rilkeja. Za Strnisevo povezovanje s prvim ugotavlja sorodnost podob, tem in do neke mere tudi razumevanja vloge pesnika in poezije. Ceprav nepo- sredne povezave z deli Poeja pri Strnisi ni najti, je izpricano njegovo navdusenje nad Poejem. Podobnosti so npr. med Poejevo ekolosko vizijo v pesmi Charmed Island in Strnisevo zbirko Oko, ki se kaze tudi v enakovrednosti vseh zivih in celo mrtvih bitij. Odkriva dialog med Poejevo novelo William Wilson in stevilnimi Strnisevimi pe- smimi, ki se kaze tudi v prikazu zunanje realnosti kot analogije psihicnim dejstvom. Skupna je pogosta uporaba teme spanje ali zivljenja v sanjah, ki preckajo mejo smrti in si prizadevajo za stik s svetom transcendence, ceprav je pri Poeju bolj demonska in temnejsa kot pri Strnisi, saj manj razkriva kozmicno enotnost sveta. Podobnost med kozmicno zavestjo slovenskega pesnika in Rilkejevo »nevidnostjo« je v odkrivanju nevidne dimenzije sveta, vecdimenzionalnega univerzuma. Oba smrt razumeta kot drugo plat zivljenja, njegovo nujno dopolnilo in oba razumeta, da ima umetnik nalo- go prikazati vizijo celotne realnosti.
