Kritika:
Alenka Koron in Andrej Leben, ur.: Literarna večjezičnost v slovenskem in avstrijskem kontekstu. Ljubljana: Založba ZRC, 2020. (Studia litteraria 26). 324 str.
Using the approaches of semiotics and text linguistics, Žerjal-Pavlin’s monograph deals with Slovenian lyrical cycles from romanticism to postmodernism. They are understood as secondary texts ...composed of primary texts with the intention of expanding the horizons of the textual world and, within them, further intertextually supplementing the meanings of individual texts, thereby generating a new semantic potential of the cyclic whole. Due to the intersubjectivity of textual criteria and dynamic conventions of the literary system, the lyrical cycle cannot be defined with precision. Several variables are in play: intra- and intertextual coherence, the title and the outer form, and literary conventions (such as poetry collections). Two types of the cyclic composition are distinguished: the syntagmatic and paradigmatic, the former tending towards the epical. In the first variety, the elements are arranged either in a narrative manner or they treat the theme thorugh causal relationships between the poems. The cycles of the paradigmatic type use variation to express the same theme or motive in different perspectives or contexts. The monograph also addresses problems in distinguishing the lyric cycle from the lyric poem, the sonnet wreath, and similar supra-textual compositions.
V tradiciji raziskav lirskih ciklov je ves čas prisotna tudi zavest o naraciji kot eni od njihovih kompozicijskih značilnosti. Reinhard Ibler je v svoji tipologiji lirskih ciklov za sintagmatske ...opredelil tiste, pri katerih je mogoče oblikovati zgodbo, nasprotno pa je za paradigmatske značilna ekvivalenca med pesmimi. V prispevku preverjam možnost prenosa in uporabe metodologije, ki so jo raziskovalci hamburške univerze pod vodstvom Petra Hühna in Jörga Schönerta oblikovali za naratološko razčlembo lirskih pesmi, na nivo sintagmatskega cikla. Problematiko osvetljujem ob primeru tropesemskega cikla »Fin de siècle« Josipa Murna. Upoštevam tako dimenzijo zaporednosti, razčlenjeno s kognitivnimi koncepti sheme, scenarija in okvirja, kot posredovanosti z načini posredovanja (glasovi in fokalizacijo) ter posredovalnimi entitetami (empiričnim in abstraktnim avtorjem ali subjektom kompozicije, govorcem ali pripovedovalcem ter protagonisti). Ne narativiziram le zgodb posameznih pesmi, temveč tudi zgodbo cikla. Glede na Hühnovo klasifikacijo petih strukturnih tipov kombinacij shem prepoznam v vsaki od treh pesmi in v Murnovem ciklu kot celoti kombinacijo dveh tipov: zaporedne spremembe in kontrastne alternative. Tako se v ciklu izhodiščni, za dekadenco značilni okvir razpetosti med idealizirano spiritualno ljubeznijo in demonizirano senzualnostjo nadomesti z okvirjem neerotične, metafizične spiritualnosti, značilnim za simbolizem.
KRIZEV POT STANKA VUKA Pavlin, Vita Zerjal
Slavistična revija,
04/2012, Letnik:
60, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Tako ne vemo, katere pesmi je ob teh France Vodnik se presojal, ceprav sta Legisa in Maticetov v Zemlji na zahodu poleg ze navedenih kot odlomke Krizevega pota objavila se preostale postaje razen ...sedme, osme in devete. Pac pa je dve postaji v svoji studiji navedla Salamun Biedrzycka, in sicer na osnovi zapisa v pismu prijatelju slavistu Karlu Bacerju 22. 10. 1936. Pisemski zapis trinajste postaje se razlikuje od objavljene v Domu in svetu in v obeh knjiznih izborih. Vendar je motivno ustrezna tej postaji s temo Jezusa snamejo s kriza, medtem ko je Stanko Vuk v pismu Bacerju 13. 9. 1936 pesem, ki je sedaj objavljena kot trinajsta, imenoval le »13«, verjetno zaradi predstavljenega motiva Marije, za katero je receno, da je ob apostolih trinajsta: »jogrov dvanajst. / Marija Mercina jih poprosi. / Ona je trinajst.« Za to pesem je zapisal, da bi morala biti »vmesna, za sredo potà, med 7. in 8. postajo«, torej neka prekinitev obicajnega zaporedja postaj. Zato tudi ima za pesnitev netipicno obliko, je namrec (s tremi stirivrsticnicami) daljsa od drugih postaj. Te so sicer zelo kratke, le iz ene raznozlozne, nestalno rimane stirivrsticnice, ki ji sledi rimani distih. Kot nedokoncani se glede na to formo kazeta peta in dvanajsta postaja, saj distih manjka. V pismu 22. 10. 1936 je tudi zapis sedme postaje, ki je v knjiznih izborih sicer ni. Ker je namen krizevega pota, kot ga Vuk opredeli po uvodnem nagovoru, zblizanje, srecanje s Kristusom (»da bi na tem krizevem poti / prisel sam Jezus Kristus nasproti«), nadaljuje pesem v sedanjiku kot scenicno neposreden prizor (postaje sicer oblikuje deloma v sedanjiku, deloma kot porocilo v pretekliku), ki predstavlja vrhunec krizepotne zgodbe: »z zeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo.« Lirsko vzivetje v Kristusov prostor in cas - ceprav ga je v vsakem Krizevem potu in tudi v Vukovem zaradi pogostega nagovarjanja vernika kot opazovalca in celo udelezenca prikazanega dogajanja mogoce dojemati ne le kot zgodovinsko preteklega, ampak tudi aktualno sodobnega - opravicuje slogovno rabo obcasnih arhaizmov (»obesenjak «, »laterna«, »lanterna«, »jogri«, »vadljal«, »stan«) in arhaicnih oblik (»volcje«, »jagnetova«), kar je skladno z jezikovno podobo villonovsko-kerempuharskega vzora. Ta ustvarjalna pobuda pa je ob izhodiscnem biblijskem porocilu vplivala tudi na izbor nekaterih motivov tega Krizevega pota, ki predstavljajo svet preprostega ljudstva (»kmetov in cevljarjev«, ce uporabimo avtorjev komentar), celo obstrancev. Tega ze v uvodni pesmi doloca predmestna krcma.18 V tretji postaji pa je tako opredeljeno tudi clovestvo, ki (kot sicer neomenjeni kriz) bremeni Kristusa: »vsa groza ljubecih / stvari, pokveke, obesenjaki, / predmestja, zadusenci«. Vendar bolj kot sami motivi, ki v nasprotju s tradicionalno zapisanimi pesemskimi krizevimi poti sicer le nedosledno porocajo o dogajanju, znacilnem za posamezno postajo, stilizirano ljudskost tega krizevega pota posreduje pogovorno ali narecno besedisce. Maticetov, ki je za Zemljo na zahodu pripravil seznam manj znanih besed z njihovo razlago, je iz Krizevega pota navedel le besedo »barilec« (lesena posoda, podobna sodcku, drzi ok. 5 litrov), vecino drugih (»bokal«, »dver«, »jesih«, »zegen «, »bicevniki«) kot bolj splosno znane pojasnjuje tudi SSKJ. Izjema je le beseda »meglenec«, ki je ocitno predvsem lokalnega znacaja, ter narecna oblika »keri« in narecna glasovna varianta v besedi »cresnjeva«. Vuk je posamezne pesmi Krizevega pota oznacil le z besedo »postaja«, ob kateri je zaporedna stevilka. Peta postaja, ki pa zaradi manjkajocega zakljucnega dvostisja deluje nedokoncano, in trinajsta, znana iz pisma Bacerju, pa sta naslovljeni s pogovorno besedo »stacjon«, za katero se Vuk kljub teznji po ljudskem stiliziranju besedila sicer ocitno ni odlocil. Tak je ze motiv Prve postaje, saj predstavlja Kristusa, ki »ga je kaplar ko upornika gnal / med ceto, da so ga bicali«. Pri tem je zanemarljivo dejstvo, da je bil izraz »kaplar« se jugoslovanski in ne za Primorce aktualni italijanski cin komandirja desetine. Pesem namrec zanimivo poudarja Kristusovo nekonformisticnost, upornost,19 cesar v tradicionalnih krizevih potih ne najdemo. Vuk imenuje Kristusa Upornik (z veliko zacetnico) se v Drugi postaji, v Sklepu pa »uporni Gost«, ki ga vabi v »stan nas tako preprost«, ceprav »okna zastremo«, kar je konspirativna gesta, kakrsna je bila gotovo potrebna ob srecevanju ilegalnih protifasisticnih skupin, h katerim je sodil tudi Vuk. Kristus pa je s tem Krizevim potom postal zgled upornika, ki ga sicer za to zadene fizicno trpljenje, vendar tece »sveta kri« nedolznega, »jagnjetova« kri (Prva postaja). Njegov zgled je spodbuda Primorcem, ki dozivljajo svoj nacionalni »vecer«: »Vecer je zalosten ko zival.« (Tretja postaja), »Nekdo za bori tih vecer brede« (Cetrta postaja), »Na bozji barki se jambor tenek / krivi v vecer, vetroven in grenek.« (Deseta postaja), »Vrzimo mrezo v vecer meglen.« (Enajsta postaja). Hkrati krizani Kristus Primorce strazi in varuje (»ki si za nas / na krizu pribit, ko na strazi «, Dvanajsta postaja). Vukova zelja in molitev pa je usmerjena tudi k njegovemu aktivnemu vodstvu primorske »bratovscine«: »Da bi Upornik, odet v skrlat, / sel se nocoj mimo nasih vrat« (Druga postaja), »Jezus Kristus med bratovscino sede.« (Cetrta postaja), »z lanterno svojih petih ran / nam skozi mrk vecer pokazi«20 (Dvanajsta postaja). In ceprav mera trpljenja za Primorce se ni polna (»Izpijmo do dna njegov bokal - «, Stirinajsta postaja), pomeni Kristusovo posmrtno vstajenje vendar zagotovilo odresitve, ne le v pomenu, ki ga tej besedi obicajno namenja krscanstvo, ampak tudi politicno resitev za primorske Slovence: »cez tri vecere nas bo iskal!« (Stirinajsta postaja). Zakljucno dvostisje Sklepa: »Zegen nam zdravja da, / milost - svetost srca.« je nedvomno mogoce brati kot zgolj versko prepricanje v koristnost Kristusovega blagoslova za vernike, vendar ga je glede na predhodno nacionalno in zgodovinsko branje te ciklicne pesnitve mogoce razumeti tudi znotraj tega konteksta, kot obljubljeno zdravje in prezivetje naroda ter njegovo posveceno, povzdignjeno srcnost, ki kot posebna milost zmore preseci ozkost in krutost njegovih zatiralcev in krvnikov.
ze v uvodu v Prvo knjigo Zbranega dela Zofke Kveder je urednik zbirke France Bernik napovedal kar devet knjig avtoricinega literarnega in obliterarnega gradiva (pisma), in ceprav so bile za drugo ...knjigo predvidene vse nezbrane crtice, sele za tretjo pa tudi nezbrane novele in povesti, je obsezna Druga knjiga Zbranega dela Zofke Kveder (z opombami in kazalom ima kar 838 strani) zasnovana vsaj deloma kot njuna zdruzitev, saj obsega avtoricino knjizno nezbrano pripovedno prozo, objavljeno v dnevnem casopisju in revijalnem tisku med letoma 1898 in 1903, in to crtice, povesti in novele. Druga knjiga tako steje kar 94 naslovov, pri cemer nekateri povezujejo po vec le ostevilcenih ali drugace oznacenih kratkih enot. Ker je v petih letih, kolikor pokriva Druga knjiga Zbranega dela, Zofka Kveder objavila tudi svoj knjizni prvenec Misterij zene (1900), se dve pripovedni zbirki Odsevi (1902) in Iz nasih krajev (1903) ter zbirko dramskih besedil Ljubezen (1901), nedvomno drzi ugotovitev, ki jo je zapisala urednica Zbranega dela, da je bilo v drugi knjigi predstavljeno obdobje »pisateljicino ustvarjalno najbolj intenzivno obdobje« (776). To je mogoce povezati tudi z dejstvom, da se je Zofka Kveder takrat kot pisateljica sele uveljavljala, hkrati pa je pisanje literature in publicistike sprejela kot svoj poklic, s katerim se je tudi prezivljala. Zamejitev pisateljicinega nezbranega dela z letnico 1903 urednica Zbranega dela ne utemeljuje le z obseznostjo tega gradiva, ampak tudi z dejstvom, da je postala Zofka Kveder leta 1904 urednica revije Domaci prijatelj, v kateri je objavila veliko svojih besedil, ki bodo predstavljena v naslednji knjigi. Urednica Mihurko Poniz je motivno raznovrstnost zbranih pripovedi in dogajalnih prostorov (notranjsko in krasko podezelje, Ljubljana, Trst, Zagreb, Dunaj, Bern, Zürich, Praga) povezala z dinamiko avtoricinega zivljenja v predstavljenem obdobju, saj je mogoce v njih opaziti veliko »avtobiografskih prvin iz otrostva, solske dobe v Ljubljani, razgibanega zivljenja v Trstu in studentskih dni v svici« (777) pa tudi kasnejsega v Pragi, kjer so nastale nove, svetle podobe materinske srece, saj je leta 1901 rodila hcerko. Toda tudi kadar ne gre za (posredno prikazano) avtoricino zivljenje, v zgodbah prevladujejo zenske usode. Urednica opozori na naslednje motive, ki izrazajo pisateljicin cut za krivice, ki so jih dozivljale zenske v druzbi: »prisilni zakoni, zenska zelja, materinstvo, prostitucija, prezgodnja smrt pri porodu«. (776-777) To seveda ne pomeni, da avtorica ne zna biti do svojega spola tudi kriticna, kot na primer v pripovedi Gospa Berta ali trije prizori iz zivljenja »rodoljubne« dame (144-151), v kateri, kot zapise v zakljucku, prikaze »brez polepsevalnega stekla« sliko zaradi bogastva in mozevega rodoljubja hinavsko cascene mescanske dame, ki se sploh ne zaveda svoje omejene prostaskosti in domisljave ter nadute neumnosti. Tudi v zgodbi Ena iz mnozice rahlo zafrkljivo predstavlja »pravi tip novomodne zenske« (651), ki se navdusuje nad dekadencno bolehnostjo in celo svojo jetiko ter blizajoco se smrt sprejema teatralicno, saj je bila, kot avtorica zakljuci pripoved, »pac le hci nasega nervoznega, do skrajne meje prenapetega, samo senzacij zeljnega casa.« (659) Prav tako pa se pisateljica zna vziveti v moske, celo v takega, ki ga je prevarala zena, kot prikazuje crtica V burji (30-31), v kateri spremljamo deloma v polpremem govoru zapisano bolece samoironicno razmisljanje prevaranega moskega pred samomorom.
PDF
