Na naključno odprtih straneh publikacije, ki je v podnaslovu opredeljena kot razstavni katalog, so nekateri pogledi na knjige in s knjigami povezane predmete presenetljivi: v njih vidimo sestrske ...stvaritve s tistimi iz slovenskih javnih knjižnic in arhivov. Seveda ima vsaka knjižnica svoje dragocenosti in posebnosti, noben fond nima zrcalne podobe v drugem mestu, a marsikateri pri nas hranjeni rokopis, prvotisk in grafika so s svojo vsebino in likovno podobo potrditve stikov, ki so jih generacije iz dežel Kranjske, Štajerske in Koroške od približno 10. do 16. stoletja vzdrževale s švabskim Augsburgom in bližnjimi kraji. Ob delih iz naših zbirk je bilo mogoče ničkolikokrat zapisati, da gre za stvaritve iz južne Nemčije ali celo Augsburga, vendar so se take ugotovitve osredotočile na pozno 15. stoletje, ta katalog pa dokazuje, da je zlitost literarnega in likovnega med obema deželama potekala vsaj od ok. 1200 dalje. Da je knjižnica hranišče spominov, ki jih brez materializirane oblike ne bi imeli, je jasno, a dela je treba dobiti pred oči.
Prispevek govori o odnosu srednjeveških avtorjev do spomina tako v teoretičnem smislu kot tudi v praktični rabi, predvsem šolski praksi, kjer je bilo urjenje spomina pomembna veščina. Na odnos do ...spomina, spominjanja in urejanja informacij so zelo vplivali antični avtorji (zlasti Aristotel), katerih spoznanja so od patrističnega časa dalje vključevali v teološke razprave (Gregor Veliki, Izidor iz Sevilje). Visoki srednji vek se je pod vplivom arabskih del posvetil tudi medicinskemu opredeljevanju funkcioniranja možganov in intelektualnih sposobnosti (Avicenna), to pa se je izrazilo v anatomskih traktatih ter je vplivalo na razvoj miselnih vzorcev in likovnih ponazoritev vsebinsko odvisnih kvalitet. Kot posebna oblika označevanja pomembnih odlomkov in vizualne opore bralcu, ki išče specifične odlomke v obsežnem znanstvenem delu, je kot primer v središče postavljena enciklopedija kanonskega prava. Gesla v tem obsežnem delu so ponazorjena z realističnimi sličicami, ki so tako rekoč likovni povzetki in tako naslikane ključne besede, na pomembne odlomke pa opozarjajo kazalke v obliki fantazijskih detajlov (Monaldo Koprski: Summa de iure canonico, Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ms 33). Govorimo lahko o stvaritvi, ki izraža koncept individualno zasnovanega spominskega sistema s slikovnimi oporami.
Spomin ni nespremenljiv in večen. Spomin je najprej oseben, šele nato je spomin družbe, sestavljen iz individualnih spominov. Lahko je nem, lahko je izrečen; če je zapisan, postane vsaj za nekaj časa ...del v skupnosti bralcev. Lahko je otipljiv, obstaja v materialnosti predmetov in se z njimi spreminja. Dogodki, ljudje in pokrajine se znajdejo v nekoliko neresnični plasti, ki ji pravim spominski somrak, ko spomin še obstaja, a se modificira in ga pozaba vse bolj strga. Pa vendar spomine zbiramo, smo kot veverice z lešniki v duplu in se bojimo zime, a nekako ne vemo, kdaj bo prišla in ali jo bomo preživeli. Pozaba in zima, povezuje ju otrplost in nemoč.
Na držalih srebrnih žlic, ki jih je še pred letom 1000 izdelal bizantinski zlatar, so vrezane besede ali vsaj zaporedje črk z abreviaturnimi znamenji, ki jih je mogoče prebrati kot del verza. Žlice ...niso bile za vsakdanjo rabo, na mizo so jih dali ob posebnih priložnostih, in ko je med povabljenci iz kroga učenih mož stekel pogovor, se je sprožila igra ekfraze. V srebro vrezane besede so bile izhodišče dogodka: prepoznati je bilo treba literarno besedilo in ga interpretirati z opisom, v katerem je k besedi izzvani ubesedil likovno delo. Tisti, ki so med 9. in zgodnjim 13. stoletjem na carigrajski univerzi (kot poprej na atenski Akademiji) dobili »hibridno izobrazbo«, so bili enako dobro podkovani tako v teologiji in cerkvenih zadevah kot v vsem drugem, kar so zajeli iz helenističnega znanja in iz svojega časa (Vryonis, 1997, 6–7). Za skupino, ki so jo na mizi pričakale srebrne žlice, je to bila slej ko prej sijajna zabava, vselej neponovljiva, in mogoče za koga tudi oddaljen spomin na šolski izpit iz retorike, s katerim se je moral spoprijeti vsak, ki je zaključeval študij na atenski Akademiji. Zahteve glede poznavanja antične književnosti so postale še natančnejše v času, ko je cesar Roman I. obnovil katedro za homersko književnost.
Beginning with expressions such as ideographs, the author’s autograph, and the copyist’s autograph, this paper explains the dilemma of some Late Medieval Manuscripts in Slovenian collections that ...were mistakenly identified as being the author’s own textual creation. The main part of this paper focuses on three mid-15th-century copyists: Martin of Loka, Matjaž Jurčič of Kapela, and Herman Talner of Trebnje. Because each of them added the name of their hometown to their signature, all three can be recognized as hailing from Slovenian places. Martin of (Škofja) Loka was an erudite man, and this is evident from his texts he wrote in German, Slovenian and Latin, as well as from his many forms of scripts. Matjaž Jurčič of Kapela was probably a freelance artist, and the colophon to his copy of an epic poem contains an inscription in Latin, German and Provençal. Working in a remote location, the third, Herman Talner, copied a lengthy politically-oriented poem for Lord Ludvik of Castle Kozjak. At the end of their work all three added colophons which provide valuable information about these individuals and the conditions in which they worked.
Ko je Lukijan (o. 120–192) napisal dialoško delo »Filozofi na dražbi«, je nedvomno vedel, kaj se bo dogajalo v zgodnjem 21. stoletju. Že takrat je predvidel kopico brezhibnih intelektualnih in ...političnih avtoritet, ki so se, vsaj nekateri, kar rodili s pravico, biti bog in se po božje obnašati, ker mi, pač statisti, ki spremljamo njihovo početje, tako ali tako lahko samo strmimo. Tako kot so v Lukijanovih dneh ocenjevali aplikativno vrednost filozofov in jih v skladu z njo plačali in nahranili, se dogaja novodobnim humanistom, da smo postavljeni na dražbe z razpisi, kjer smo glede na točke in impaktfaktorje ocenjeni in noben naš odgovor, da (o)cena ni pravična, ne velja, saj se lahko pritožimo samo na postopek (dražbe), kjer je odgovor vnaprej znan. Vsebina in pomen dela, v tem primeru intelektualnega dosežka, sta irelevantni kategoriji, to spoznanje je Lukijan grenko zabelil.
Lukijan, naš brat. Satiri se leta ne poznajo in čeprav je njena bistvena lastnost refleks posameznika na doživeto dogajanje, s katerim se ne sprijazni in zato nastavi ukrivljeno zrcalo, se vedno znova zalotimo pri misli, da je vsebina pravkar prebrane-videneslišane satire zato tako dobro znana, ker se je pač nedavno zgodila in jo poznamo v novi različici: njeno bistvo je človekovo početje in na odru satire se zamenjajo le igralci. Satira je imanentna svobodnemu človeku, prisotna je v vseh časih in pri vseh kulturah, v pisni, glasbeni, likovni, politični, znanstveni obliki, je hotena in naključna, ustvarjena v retrospektivnem postopku, je zrcalo avtorja, časa, okoliščin.
Naše branje starih satir je drugačno od branja oz. dojemanja v času njihovega nastanka. Zamenjale so se realne okoliščine, beremo jih s poznavanjem zgodovine, ki je sledila letom njihovega nastanka, s poznavanjem vpliva in percepcijskih dimenzij občinstev pred nami. Beremo jih z našimi nabranimi osebnimi in skupinskimi spomini, z izkušnjami in kritičnimi mislimi. Hkrati pa smo soočeni z nepopolnim poznavanjem pogojev življenja v času nastanka te satire in to je izgubljeni del sporočila. Radi pozabimo, da smo do starejše satire pogosto v položaju neveščega bralca, nepoučenega gledalca, zato se – kot se sicer pogosto dogaja – zatečemo k nad-interpretacijam.
Značaj satire se plete s humorjem, grotesko, ironijo, sarkazmom, burlesko, parodijo v večplastno stvaritev, satira je kot satireskna začimba prisotna tam, kjer je ne bi pričakovali in se lahko izkaže kot subverziven privid, namig, kot stereotip, pri čemer si zna vsaka od teh form oblikovati svoje življenje. Več avtorjev je mnenja, da je največjo žetev imela politična satira, ki se pase po polju, na katerem je prišlo do zdrsa, padca ali butalskega slučaja, kjer so se »sveti družbeni zakoni« znašli na svojem koncu. A to je le en vidik med mnogimi. Kakršna koli, raskava ali zavita v svilen papir, satira si praviloma želi popravljati moralno zgrešenost, zato – kot pravi Žarko Petan – ne računa na tiste, ki jih biča, ampak na mlade, da jim pokaže, kakšni ne bi smeli biti čez deset let.
Evropski in slovenski okvir – izkušnje niso tako vsaksebi, da ne bi prepoznali večnih in vesoljnih zakonov človekovega dejanja in nehanja. Vendar: ali se še kdaj spomnimo na Pudelbal Feliksa Antona Deva (1732–1786), kjer je prek pustnega, maškeradnega plesa na pahljačo vseh mogočih tipov prižebljal ljubljansko »purgarijo« v literarni ringaraja, tako da je začetno lahkotno šopirjenje izzvenelo v nelahkotni antitezi o sprenevedanju, večnem laganju in podobnih značajskih odličnostih. Obolos baročnemu času je jezikovno bogastvo, kopičenje satirično-parodičnih oznak, ki jih je Dev nalepil paradirajočim osebkom na odru, iz katerih dehti moralna sprijenost. To je satira o malih dušah. In še brezkončni izvir, namreč briljantno pletenje Ivana Cankarja in mnogoobraznih satiričnih motivov, v dobršni meri izvirajočih iz politične odvisnosti in narodno-zavedne neurejenosti, tako da je v resnici »kostanj posebne sorte«, ki so se mu v različnih tonalitetah pridružila najboljša peresa prve polovice 20. stoletja. Cankarjevo satiropisje je veljalo »zlasti farizeju, hlapcu, dogmatiku, renegatu,« pravi Franc Zadravec, »maske snema z vsakršnih duhovnih in moralnih spak nekdanjih in sedanjih časov.«7 Satirik je po definiciji svojega početja brezkompromisni opazovalec človekovih dejanj.
Izhodišče za tematske prispevke v tej številki Ars et humanitas je dalo polju satire, satiričnega, satirikov itd. odprte poti. Kakršno koli je že naše vsakdanje delo, vsi smo se s temi temami srečavali v raznih konceptualnih in oblikovnih izrazih in pri razrešitvi vprašanja največkrat ni zadoščal pogled samo ene stroke. To povezovanje disciplin je temeljna lastnost te revije, ki goji načelo medkulturnih in interdisciplinarnih perspektiv, zato so bili prispevki dolžni spoštovati le nosilno besedo »satira«.
Leto 1992 se je odmaknilo, a še vedno vem za svetlobo vsakega dne, ko sem se v Arhivu Republike Slovenije lahko pogovarjala s Francetom: mirno in na nalogo osredotočeno razpoloženje je v hipu ...premagalo tremo pred znamenitim kolegom, od tistega trenutka dalje je bil moj prijatelj. Razlog tedanjih srečanj so bile priprave na razstavo Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem, za katero je izbral po materialnem značaju različne pergamentne listine, poleg tega je dal tudi naslov mojemu prispevku. Ko sem nelagodno razmišljala o stvarnih naslovih, ki naj bi pritikali znanstvenim katalogom, je – po svoji navadi – premolknil in vprašal: Zakaj ne bi napisala »Pergament je najplemenitejša pisna osnova«? Plemenitost, žlahtnost, odličnost, dragocenost, neponovljivost: da, vse to se ujema s srednjeveškim pergamentom. S temi besedami je bilo poetično in natančno povedano vse o njihovem bistvu. Francetova sposobnost, da je lahko z malo besedami izklesal misel, me je vedno prevzela. Ta odlika je zares izjemna, prav tako, kakor sta velika njegovo znanje (ničkolikokrat mi je pomagal stopiti čez brezno strokovnih problemov) in srčnost. Svoje prijateljstvo je vedno nosil na odprti dlani.
In June 2019, the Faculty of Arts of the University in Ljubljana and the Archives of the Republic of Slovenia organized an international scientific symposium “Works of Art on Parchment and Paper”. ...Proceedings with 27 peer-reviewed articles were published in November 2019. Experts from the field of natural and humanistic sciences presented their results related to techniques of monuments’ creation and their place in the time of creation; they presented relationships among artists and their audiences and presented problems of preservation, conservation, restoration and interpretation of art works on parchment and paper. The article gives a brief overview of the symposium and then focuses on the interconnection among humanistic and natural sciences and reflects the author’s thoughts on the meaning and wholeness of research, knowledge collection and achievement of scientific goals.
Spomin ni nespremenljiv in večen. Spomin je najprej oseben, šele nato je spomin družbe, sestavljen iz individualnih spominov. Lahko je nem, lahko je izrečen; če je zapisan, postane vsaj za nekaj časa ...del v skupnosti bralcev. Lahko je otipljiv, obstaja v materialnosti predmetov in se z njimi spreminja. Dogodki, ljudje in pokrajine se znajdejo v nekoliko neresnični plasti, ki ji pravim spominski somrak, ko spomin še obstaja, a se modificira in ga pozaba vse bolj strga. Pa vendar spomine zbiramo, smo kot veverice z lešniki v duplu in se bojimo zime, a nekako ne vemo, kdaj bo prišla in ali jo bomo preživeli. Pozaba in zima, povezuje ju otrplost in nemoč.
Na naključno odprtih straneh publikacije, ki je v podnaslovu opredeljena kot razstavni katalog, so nekateri pogledi na knjige in s knjigami povezane predmete presenetljivi: v njih vidimo sestrske ...stvaritve s tistimi iz slovenskih javnih knjižnic in arhivov. Seveda ima vsaka knjižnica svoje dragocenosti in posebnosti, noben fond nima zrcalne podobe v drugem mestu, a marsikateri pri nas hranjeni rokopis, prvotisk in grafika so s svojo vsebino in likovno podobo potrditve stikov, ki so jih generacije iz dežel Kranjske, Štajerske in Koroške od približno 10. do 16. stoletja vzdrževale s švabskim Augsburgom in bližnjimi kraji. Ob delih iz naših zbirk je bilo mogoče ničkolikokrat zapisati, da gre za stvaritve iz južne Nemčije ali celo Augsburga, vendar so se take ugotovitve osredotočile na pozno 15. stoletje, ta katalog pa dokazuje, da je zlitost literarnega in likovnega med obema deželama potekala vsaj od ok. 1200 dalje. Da je knjižnica hranišče spominov, ki jih brez materializirane oblike ne bi imeli, je jasno, a dela je treba dobiti pred oči.
PDF
