Prešernovi rokopisi so predmet literarnozgodovinskega, zbirateljskega in splošnega slovenskega kulturnega interesa. Prispevek povzema zgodovino njihovih najdb in selitev, s čimer se navezuje na ...starejše prešernoslovje in evidentira doslej manj znane in nepoznan!e udeležence pri prometu z rokopisi.
Some non-traditional topes are also planned for the chapter on "Processing": "Canonization" ("Editing critical editions", e.g., The Collected Works of Slovene Poets and Writers, "Anthologies," ..."Prizes," "Reprints," "Celebrations," "Jubilees," "Conferences," "Symposia," "Museums," "Memorial markers and rooms," "Literary trails," "Digitalization," "Collections of texts"); "Institutions" (schools, institutes, academies, Slovene studies abroad); "Use of literature in philosophy, sociology, history, psychology, ethnology, musicology, cultural studies"; "Literature in advertising, graffiti, obituaries, personal anniversaries and other social occasions"; "Literature in other arts" (painting, sculpture, architecture, music); "Literature and reality" (fictiveness, roman à clef, thematization of recent historical events); "Literature and (cultural) history"; "Literature and the law (censorship, responsibility, ethics)"; "Literature and politics" (court poet, inmate, people's tribunal)"; "Literature and culture" (national, intellectual)"; "Literature and economics"; "Literature and space: geomapping, spatial representations"; "Literature and media competition"; "Literature and the Slovene Academy of Sciences"; "Literature in the schools: textbook selection, academic plan, primary school, middle school, higher education, mandatory schooling, recreational reading."
Literarna zgodovina v ozjem smislu je obièajno publikacija v veè zvezkih in izpod peres veè piscev, ki obravnava vse segmente slovenske knjizevnosti od zaèetkov do danes ali pa, tako kot Slovenska ...knjizevnost 1945-1965, obravnava samo doloèen èasovni izsek najsirse dojetega predmeta, vendar se razume kot nadaljevanje predhodnih literarnih zgodovin oz. njenih poglavij. Zdruziti si prizadeva dvoje razliènih principov, 1. enciklopediènega oz. nastevalnega, ki mu gre za kolikor mogoèe izèrpen popis celotne literarne produkcije (»sistematièno, pozitivistièno izèrpno nabiranje in popisovanje« - Kmecl 2004: 436), in 2. sintetiènega, ki mu gre za odkritje rdeèe razvojne niti (po Ivanu Prijatelju je zgodovina »poobèujoèa znanost, ki nikdar mehanièno ne niza, ampak organsko veze in tke v smeri zaporednosti in vzporednosti. « - prav tam) oz. »razvidnosti razvojnih zakonitosti« (Kmecl 2004: 444), »èemur bi najlaze rekli zgodba slovenske literature in slovstva«. V njej se najdejo samo tisti avtorji, ki jo najbolj slikovito ilustrirajo (Kmecl 2004: 436). Vélika zgodba (ali tudi vélika sinteza) je trajni mit, trdoziva fantazma vsake naslednje slovenske literarne zgodovine. Med objektivnejse odzive na Slovensko knjizevnost, 3 smemo uvrstiti oceno Mateje Mateja Pezdirc Bartol (2002). Opozorila je na njene pozitivne novosti, zlasti na moderno odlocitev za poglavja, kakrsnih predhodne literarne zgodovine niso imele: o zdomski, izseljenski in zamejski literaturi, o mladinski literturi, o revijah, literarni vedi in kritiki ter o prevodni knjizevnosti. Kritiko je izrekla na racun izbora, ki se je zdel podrejen nakljucnim osebnim preferencam: avtorji, s katerimi so se pisci sicer raziskovalno ukvarjali, so bili popisani natancneje, tisti, ki se jim se niso utegnili posvetiti, pa povrsno ali sploh ne. Pogresala je enoten uredniski koncept - zaradi njegovega manka so bila porusena obsegovna razmerja med poglavji - in pokazala na presezek nastevalnosti, ki je prispevala k nepreglednosti knjige. Vse predstavljene zadrege koreninijo v odsotnosti jasne razvojne zgodbe, ki bi nudila kriterije za odbiro pomembnega od nepomembnega in za prepricljivo klasifikacijo oz. razporeditev po poglavjih. Literarnih besedil po drugi svetovni vojni pisci niso vec mogli organizirati s pomocjo periodizacijskih pojmov po zgledu starih (moderna, eskpresionizem, socialni realizem ...), namesto njih so jih razporedili po problematiki ali po vrstah. Ocitek slabe graficne priprave knjige potrjuje sum, da so pisci samo opravili svojo dolznost, velike potrebe, da bi bralca nazorno prepricevali v svoj pogled na slovensko knjizevnost, in s tem prave vere v svoje delo pa niso pokazali. Tradicionalna nacionalna literarna zgodovina, ki je iz seznamov pomembnih avtorjev in njihovih del, je stvar preteklosti; namesto tega so zdaj njen predmet zanrsko doloceni korpusi besedil, da razlikovanje med elitno in popularno literaturo ni vec produktivno za ustvarjanje literarnega kanona in literarne zgodovine, kako ne moremo vec govoriti o enem samem veljavnem besedilu, ampak se moramo nauciti besedilo gledati kot proces, in pri literarnozgodovinskem delu poseci po modernih prezentacijskih metodah. Z diferenciacijo bralstva, bralskih potreb in druzbe v celoti je razpadel pojem enotne nacionalne literature, vsaka od socialnih skupin zahteva zdaj svojo literarno zgodovino: crnci, zenske, mladina, popularni bralci. Koncept enotne razvojne linije literature, ki je omogocal literarno zgodovino, ne obstaja vec, za noben literarni dogodek se ne more vec reci, da ima jasno dolocene predhodnike in naslednike, da torej jasno pripada neki razvojni liniji. Literarna zgodovina je podjetje, ki se je rodilo v romantiki skupaj z nastajanjem nacionalnih drzav v Evropi v 19. stoletju in je bila njena naloga potrjevati identiteto nacije. Posamezni avtorski opusi so bili le faze v razvoju, rasti, prosperiteti nacije. Ker se sodobna druzba ne sklicuje vec na nacionalne ideale 19. stoletja, tudi danasnjo literarno zgodovino dolocajo drugacna vodila: demokratizem, vecjezicnost, vecpredstavnost in medkulturnost. Iz nastetega je ocitno, da je pojem slovenska knjizevnost sirsi, kot ga prakticirajo tiskane literarne zgodovine novejsega obdobja, ki stremijo k identifikaciji z besedno umetnostjo. Manj je pozornosti na posameznih besedilih, avtorjih in njihovih opusig, bolj se zeli posvecati zanrskim in drugacnim korpusom. Literatura je odlocneje kot prej postavljena v razlicne kontekste, s cimer bledi predpostavka njene avtonomnosti. Slovenscina kot jezik izvirnika ni vec kljucni pogoj za uvrstitev pod naslov slovenska knjizevnost, ampak so upostevanja vredni tudi prevodi iz drugih jezikov v slovenscino, prevodi slovenskih tekstov v druge jezike in drugojezicna knjizevnost izpod peres slovenskih avtorjev ali pa tujih avtorjev, ki se prodajajo, sposojajo in berejo pri nas v izvirniku. Razlog za konec omejevanja na slovenscino je v prenosu pozornosti z genialnega avtorja, ki je bil z izbiro slovenscine reprezentant skupnosti, na bralca, ki ne bere samo iz nacionalnopotrjevalnih pobud in zato manj obremenjeno posega tudi po drugojezicnem berilu. Dodati bi morali se prenehanje najvecje nevarnosti, ki je pretila nacionalnemu konstituiranju in emancipaciji v 19. stoletju, to je rivalstva dominantne nemscine po prvi svetovni vojni (Darasz 2002), ce ne bi vloge sovraznega tujega jezika pozneje uspesno odigrala najprej srbohrvascina in potem (in se vedno) anglescina.
Another change is the contextualization of literary facts. The illusion of autonomous literature that was reproduced in the illusion of autonomous literary scholarship (both were only possible by ...reducing the interests of literary studies to one component, the text, and one function of the text, its aesthetic function) has receded, given the need for a more complex understanding of literature. While social concerns in literature are nothing new for Slovene literary studies, the conviction that the concept of Slovene literature ought not be limited to so-called original literature or even to Slovene-language literature (i.e., to include translations) is fresh. From reader's point of view, literature in other languages is important as well, being part of literary consumption in Slovenia and even originating there. The logical result of acknowledging this would be an invitation to representatives of other branches of philology in Slovenia-views of research on German-, Latin-, English-, and otherlanguage literatures-to cooperate on this thematic issue. However, this ambitious plan was limited to symbolic representation in the form of a survey of comparative and German literary studies in Slovenia, an essential specificity of which is consideration of the Slovene literary context, yet in the end it was necessary to omit these articles, too. The plan to expand the subject matter field in the thematic issue would have been difficult to carry out, and even though on a popular level the appropriation of non-Slovene writers like Louis Adamic, Alma Karlin, Ana Wambrechtsamer, and Maja Haderlap is accepted, the plan nonetheless seemed too radical.
Identifikacija literarne lokacije z geografsko predlogo je samo prvi korak, naslednji je dopolnilo skopih podatkov o prostoru v pripovedi z dodatnimi informacijami, tudi takimi, ki segajo v danasnji ...cas in torej ne pojasnjujejo le besedila, ampak hocejo vzbuditi interes za lokacijo samo. Izjave so prepoznavne po besedi danes, npr. »Na levem bregu Save se danes stoji nekdanja brodnikova koca«, »Pri Podbrezju ljudje se danes pomnijo mogocne kostanje ... Danes je tam kostanj bolj redek« (Tavcarjevo ZD 2: 430). Izstopajoc primer je deset strani obsezna zgodba Povest v kleti, ki je pospremljena s sestimi stranmi opomb; od cesar se skoraj tretjina opomb nanasa na prostor. Med njimi je cela stran z izpisanimi parcelnimi stevilkami, povrsino in dokupljenimi parcelami, ki naj ilustrirajo premozenjsko stanje in status domnevnega modela literarni osebi.2 Ob vsej natanènosti, ki se danes zdi odveè, se je Borsnikova zavedala relativne vrednosti zbranih podatkov, saj Tavèar »ni bil nikoli deskriptivni realist, marveè je elemente, ki jih je zajemal iz resniènosti, v svoji bogati in plodni domisljiji zmerom po svoje preobraèal in prestavljal«, in je svarila, da jih je treba jemati previdno in kritièno. (Borsnik v Tavèarjevo ZD 1: 372-373) Opombe te vrste omogoèa preprièanje, da so fiktivni prostor in osebe v tesni zvezi z realnim prostorom, njihova naloga pa je to pokazati, zlasti pa opozoriti na odstopanja. Konstatacija ustreznosti fiktivnega prostora realnemu - opombe te vrste so prepoznavne po besedici res: »Popotnik, ki pride iz Skofje Loke, res na tem mestu prviè zagleda Poljane. (Prim. naèrt Poljan v prilogi.)« (Borsnik v Tavèarjevo ZD 1: 381) - je pravzaprav nujno izhodisèe za nastevanje razlik med njima. Kadar gre za prvoosebnega pripovedovalca, se zdi urednici skoraj samoumevno, da ga je treba identificirati z avtorjem. Ker pa je o avtorju Tavèarju marsikaj znano, se razkrijejo tudi pomenljive razlike med njima. V pripovedi Bolna ljubezen stoji npr. izjava »Sedaj poslusam anatomijo«, ki jo je komentirala takole: »V resnici je T. v èasu, ko je pisal to 'noveleto', poslusal pravo na Dunaju.« (Tavèarjevo ZD 1: 385) Pedantnega preverjanja so bili delezni celo drobni prostorski podatki, npr. »krog in krog obdana s cvetoèimi, puhteèimi gozdi velièastnih kostanjev: Ni znano, da bi bili v tistih èasih v Tavèarjevih krajih rastli divji kostanji z belimi cvetovi, na katere misli tu T. ... paè pa so tudi takrat rastli tam domaèi kostanji, toda le pomesani med drugo drevje.« (Borsnik, Tavèarjevo ZD 1: 387) Borsnikova je bila pri enaèenju pripovedovalca oz. junaka z realnim avtorjem vendarle veliko previdnejsa od Prijatelja, ki ga je sem in tja polemièno popravljala, in ni na silo podrejala literature realijam iz pisateljevega zivljenja. Ko se je med pripovedovalcem in avtorjem pokazalo le preveè razlik, se je njuni identifikaciji odpovedala, npr. v pripovedi Povest v kleti: »Kakor hitro namreè postavimo za izhodisèe razumevanja tega dela ugotovitev, da ni nujno, da misli Tavèar pri ljudeh, o katerih govori v prvi osebi, prvenstveno nase, se nam vse dokaj lepo ujema.« (Borsnik v Tavèarjevo ZD 1: 379) Pripovedovalèevo izjavo »Na vseuèilisèu ... poslusal sem edinole modroslovje« v pripovedi Èez osem let je ob splosni vednosti, da je Tavèar studiral pravo, pospremila s komentarjem: »To kakor vse drugo dokazuje, da kot junak te novele ni misljen avtor sam, èeprav govori v prvi osebi.« (Borsnik, Tavèarjevo ZD 1: 408) Pokrajinsko ozadje, kamor je Josip Jurcic postavil dejanje Cveta in sadu, je Dolenjska. Nekoliko bi utegnili misliti na muljavsko okolico, ker so nekatere osebe odondod, n. pr. Sepec (gl. nize). Vinogradi pa nas vodijo bolj na vzhod, morda do Kostanjevice. »Grad« Zabrezje je pisatelj gotovo naslikal po kakem resnicnem poslopju; manj verjetno je, da bi slo za isti grad, ki ga je v Desetem bratu upodobil pod imenom Slemenice, kakor je trdil anonimni podlistkar v clanku »Jurciceve Slemenice in Polesek nekdaj in zdaj« (S. 30. januarja 1942): opis Zabrezja (gl. str. 182) in Slemenic (gl. Jurcic ZD 3: 147-148) je kaj razlicen. Pri postnem poslopju se spomnimo na Hudo, vasico med Sticno in Visnjo goro, kjer so Foedransbergi (Fedrmani) imeli posto. Njih zago je imel v najemu neki Kabac, Jurcicev Sepec. Tudi razmerje zagarja Kabaca z zensko, ki ni bila posebno na dobrem glasu, je Jurcic porabil v svojem romanu. Gostilna, ki tako privlacuje zagarja, je Bolkova krcma na Muljavi, znana ze iz Desetega brata kot Obrscakova (o Kabacu-Sepcu gl. vec v op. k str. 191).
V zadnjih desetih letih je uporaba Wikimedijinih spletišč v razredu postala vsakdanja nuja. Na Wikiverzi se na začetni strani predmetov študentje vpisujejo v seminarski urnik, učitelj objavlja ...povezave na učna gradiva in napotke za delo ter povzema izkušnje. Študentje na osebnih straneh dokumentirajo svojo dejavnost, poročajo o domačih nalogah, se pogovarjajo z učiteljem in drugimi. Tu kot v peskovniku koncipirajo gesla za Wikipedijo, kamor jih prenesejo po preverbi v razredu. Z Wikiverze napravijo povezave na Wikivir, kamor postavljajo leposlovne tekste z dLiba, korigirajo napake, ki jih je zagrešil OCR, in besedila opremljajo z metapodatki. Wikiji prisilijo udeležence, da iz šolskega geta stopijo v realno strokovno življenje in sodelovalno gradijo trajno strokovno digitalno infrastrukturo. Glede na potencial, ki ga imajo wikiji pri menjavi civilizacijske paradigme, v kateri se tekmovalnost umika sodelovanju in se jemanje nadomešča s prispevanjem, so v izobraževanju premalo izrabljeni.
Po spletnih sledeh Matjaža Kmecla Hladnik, Miran
Jezik in slovstvo (Tiskana izd.),
04/2024, Letnik:
69, Številka:
1-2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
The paper records the various appearances of Matjaž Kmecl on the web, especially on Wikipedia and its sister projects, describes the history and categorization of his Wikipedia entry and his images ...on Wikimedia Commons, adds details to his Wikidata, explains the importance of placing photographs documenting the discipline in the public domain, compares Kmecl’s and his colleagues’ presence in the public consciousness with the help of dLib and Cobiss, and concludes with a reference on his personal style of expression.
Prispevek evidentira pojavljanja Matjaža Kmecla na spletu, zlasti na Wikipediji in sestrskih spletiščih, opisuje historiat in kategorizacijo wikipedijskega gesla in njegovih slik v Wikimedijini Zbirki, dopolnjuje njegove Wikipodatke, razlaga pomen postavljanja fotografij, ki dokumentirajo strokovno življenje, v javno last, s pomočjo dLiba in Cobissa primerja deleže Kmecla in njegovih kolegov v javni zavesti in se zaključi z omembo njegovega razpravnega sloga.
Glede bibliografske podlage je bila moja vzornica Marja Borsnik. Iz bibliografij je izpeljevala monografske zasnove o Antonu Askercu, Franu Celestinu in Ivanu Tavcarju. Sestavila je Askercevo ...bibliografijo in jo objavila v 4. zvezku Casopisa za zgodovino in narodopisje leta 1935. Do tistega casa je bila to najpopolnejsa slovenska osebna bibliografija. Pripravila si je podrobno vsebinsko-podatkovno mrezo, na podlagi katere je raziskovala pesnikovo zivljenje in delo in iz cesar je nastala obsezna monografija Askerc: Zivljenje in delo (1939). Na podoben nacin je z bibliografijo Kazalo Celestinovega objavljenega dela (str. 317-326) zasnovala tudi monografijo Fran Celestin (1951), ki je izsla kot prvi zvezek zbirke Slavisticna knjiznica. Tretji avtor, ki mu je z bibliografijo tlakovala pot, je bil Ivan Tavcar, toda napisala je le prvi del monografije o njem z naslovom Ivan Tavcar: Leposlovni ustvarjalec, I: 1863-1893 (1973, tiskano 1974); bibliografija Kronoloski pregled prve polovice Tavcarjevih leposlovno- prosvetnih spisov (1863-1893) je objavljena na koncu knjige, str. 539-548. Nekoliko drugacno metodologijo je Borsnikova izbrala (morda zaradi okoliscin) pri Stanku Majcnu in njegovih dveh knjigah Izbranega dela (1967). Kot navdusen ucenec Antona Slodnjaka in Marje Borsnikove sem se v studentskih letih 1955-1956 lotil sestavljanja svoje prve bibliografije, in sicer o pripovedniku Ivu Sorliju, ki je takrat zivel v Kranju in prebival v pritlicnem stanovanju v Arnskovi hisi v Tomsicevi ulici. Seznanila sva se in veckrat sem ga obiskal. V meni je zorela morebitna studija, razprava ali vsaj clanek o tem zanimivem sodobniku moderne in njegovem pripovednistvu. Pisatelj mi je pomagal s podatki, spomini in nepoznanimi dejstvi o svojem delu. Del bibliografije - morda bi lahko rekli objektivni del - sem oblikoval s pozornim brskanjem po Ljubljanskem zvonu, Slovanu in drugi periodiki njegovega casa. A najdragocenejsa je bila priloznost, da sem podatke preverjal pri pisatelju in ga spraseval, kje je vse objavljal in pod katerimi imeni (psevdonimi, kriptonimi). Tu se je izkazala poglavitna koristnost neposrednega stika z avtorjem in bibliografija je bila blizu temu, da zajame vse ali vsaj veliko vecino objavljenega. Pri svojih letih je imel pisatelj svez spomin, zlasti se je to pokazalo, ko sva ugotavljala, kdo vse je pisal o njegovih knjigah, tako da sem zlahka dopolnjeval rubriko Ocene pod samostojnimi publikacijami. Pri tretjem delu z naslovom Prevodi mi je blagohotno priskocil na pomoc France Dobrovoljc in zadeva je bila pripravljena za tisk in za mojo studijsko obravnavo. Pisatelj je leta 1957 praznoval 80-letnico rojstva in revija Gorenjska (urednik je bil Milos Mikeln), ki se je zelela oddolziti Sorliju kot slovenskemu pisatelju in kranjskemu obcanu, je mojo bibliografijo objavila z opombo: »Pisatelj dr. Ivo Sorli je izpolnil 19. aprila t. l. osemdeset let. Vec kot eno desetletje je prezivel v Kranju kot notar in pozneje kot upokojenec (danes zivi v Ogulinu). Nasa revija se ga ob tem visokem jubileju spominja s tem, da priobcuje bibliografijo njegovih del.« Bibliografske mreze, ki sem si jo pripravil, nisem izrabil vse do leta 2000, ko sem v Kranjskem zborniku objavil obseznejso razpravo Kratko pripovednistvo Iva Sorlija, toda celosten pogled na njegovo pripovednistvo me se caka. Literarnovedne razprave, ki temeljijo na izcrpnih bibliografskih popisih, v slovenski literarni vedi niso ravno standardne. Zgled takega pristopa je Gregor Kocijan (1983, 1988, 1996, 1999, 2012) z analizami kratke pripovedne proze. Za skoraj stoletno obdobje od 1850 do 1941 je popisal okrog 13.000 naslovov kratke proze. V prvi knjigi je bila bibliografija sklepni, pomozni del monografije, potem pa se je osamosvojila v samostojno publikacijo, ki ji je cez leta (nazadnje je med bibliografijo in sintezo minilo 13 let) sledila sinteticna obravnava. Druga polovica zadnjega bibliografsko obvladanega obdobja (1930-1941) na sintezo se caka. Izjave o kratki prozi in njene definicije, oblikovane na podlagi kompletne produkcije, so veljavnejse in verodostojnejse od predhodnih, saj se ne omejujejo le na imena t. i. vidnejsih ustvarjalcev. Enakovredna obravnava mnozice besedil pogosto razkrije skonstruirani znacaj literarnozgodovinskih oznak, ki bi zelele posameznemu modelu pripisati vodilni ali osrednji pomen. Teznja po drugacnosti je v kratki prozi stalno prisotna in doloca tudi njeno poimenovanje: precej avtorjev je namesto standardnih imen (crtica, novela, povest itd.) v podnaslov zapisalo enkratne vrstne oznake. V moderni je bil odstotek vrstno nepoimenovanih kratkih pripovedi 65 %, med vojnama pa ze 84 %. Bibliografije kratke pripovedne proze po 1945 se ni, vendar bo pot do nje preko Cobissa domnevno lazja, kot je bila v preteklih desetletjih. Upanje za njeno kvantitativno analizo vzbuja prestevalni pristop, ki ga v zvezi s sodobno kratko prozo prakticira Alenka Zbogar (2013). Bibliografske podatke s pridom izkoriscajo bibliometricne raziskave literarnovednega podrocja v okviru bibliotekarstva, vcasih pa tudi na slovenistiki (Jamborovic idr. 1999, Miran Hladnik 2000, Mocnik 2005, Dukic 2009 in 2011, Perko 2010, Maja Perinovic 2012). Novost so bibliografije, ki se pred ocmi uporabnikov sproti dopolnjujejo na spletu. Taka sta bibliografija za raziskovalni projekt Prostor slovenske literarne kulture 2011-2013, ki ga vodi Marko Juvan (projekt tudi sicer temelji na zbirkah biografskih, geografskih in bibliografskih podatkov in jih soustvarja) in 2000 naslovov obsezni Seznam digitaliziranega leposlovja (Hladnik in Simonic 2012) s povezavami na polna besedila. Vecinoma gre za besedila pri projektu Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru (2007-), ki se je ukvarjal s korigiranjem strojno prebranih besedil z dLiba, portala Internet Archive in drugih spletnih lokacij in ga je pet let zapored financiralo Ministrstvo za kulturo, vkljuceni pa so vanj tudi teksti iz drugih zbirk spletno dostopnega leposlovja: eZISS, AHLib oz. Digitalna knjiznica IMP, Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, Beseda, Nova beseda itd. Stare bibliografije imamo za zdaj zgolj v obliki digitalnih posnetkov, po katerih ni mogoce iskati: Franc Simonic, Slovenska bibliografija (1550-1900), Janko Slebinger, Slovenska bibliografija za l. 1907-1912 in Niko Kuret, Slovenska knjiga: Seznam po stanju v prodaji dne 30. junija 1939.
Jurčič in sodobniki Hladnik, Miran
Jezik in slovstvo (Tiskana izd.),
12/2022, Letnik:
67, Številka:
4
Journal Article
Recenzirano
Digitalna knjižnica Slovenije omogoča spremljavo omemb pisateljev v objavah in primerjavo njihovega pojavljanja. V njej sem preveril mesto Josipa Jurčiča med pripovedniki njegovega časa in kako se je ...njegovo ime ohranjalo v kulturnem spominu po njegovi smrti ter podpiralo kanonizacijo. Za življenja je bil Jurčič najvidnejši pripovednik, po njegovi smrti je prvenstvo prevzel Ivan Tavčar. Danes je pomembnejši od Jurčiča tudi Fran Levstik, čeprav njegovo ime v 19. stoletju tako rekoč ni bilo poznano. Jurčič je skupaj z Janezom Trdino prepoznavnejši od drugih sočasnih pripovednikov Luize Pesjakove, Josipa Stritarja, Antona Kodra idr. V tisku so se največkrat pojavili naslovi njegovih del Deseti brat, Sosedov sin in Jurij Kozjak, njegovo ime pa je bolj kot leposlovje v javno zavest zasidrala njegova novinarska in uredniška dejavnost.
PDF
