Letos praznuje 90 let zaslužni prof. dr. Franc Janežič, dolgoletni redni sodelavec Zbornika Biotehniške fakultete, katerega delo predstavljamo v tej številki, ki je njemu posvečena. Biografija in ...pedagoško delo Zaslužni prof. dr. Franc Janežič, je bil rojen 18. 08. 1908 v Pavlovskem vrhu pri Ormožu. Po maturi na Državni klasični gimnaziji v Mariboru leta 1930, se je jeseni istega leta vpisal na Agronomsko-gozdarsko fakulteto v Zagrebu, kjer je diplomiral leta 1934. Doktoriral je prav tam leta 1947. Verjetno je kraj študija razlog, da se je v začetku delovanja podpisoval tudi Franjo Janežič. Leta 1935 se je zaposlil na delovnem mestu fitopatologa na Kmetijski poskusni in kontrolni postaji v Ljubljani, 1949 je začel predavati honorarno predmet Zaščita kmetijskih rastlin na tedanji Agronomski in gozdarski fakulteti (sedaj Biotehniški fakulteti). Leta 1951 ga je fakultetni svet, na podlagi strokovnih mnenj, ki sta jih podala univ. prof. Željko Kovačevia iz Agronomsko-gozdarske fakultete v Zagrebu in univ. profesor Ignjat Pobegajlo iz Agronomsko-gozdarske fakultete v Sarajevu soglasno izbral za izrednega profesorja za predmet: Zaščita kmetijskih rastlin in tedaj se je tudi redno zaposlil na imenovani fakulteti. Leta 1957 je univerzitetni svet potrdil ponovno izvolitev dr. Janežiča za izrednega profesorja in sicer za dva predmeta: Varstvo rastlin in Gozdarska fitopatologija, na tedanji Fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo Univerze v Ljubljani. Leta 1963 je postal redni profesor za Varstvo rastlin na Agronomskem oddelku Biotehniške fakultete, ki ga je predaval na dodiplomskem študiju poleg tega pa še predmet Entomologijo, po upokojitvi leta 1978 tudi na podiplomskem študiju. Leta 1987 mu je Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani podelila naslov zaslužni profesor. Raziskovalno in strokovno delo Prof. Janežič je začel z delom na področju varstva rastlin ze takoj po diplomi. V zacetku je bil takorekoc edini strokovnjak v Sloveniji za to področje pri čemer se je srečeval z različnimi vprašanji. Njegova dela so iz področja fitopatologije, entomologije in splošnega varstva rastlin. Dela iz področja fitopatologije Prof. dr. Franc Janežič je po svoji strokovni specializaciji fitopatolog. Tudi njegova doktorska disertacija je s področja fitopatologije. Je nedvomno prvi strokovnjak s tega področja pri nas, čeprav je pred njim nekaj let delala dr. Milena Perušek, ki pa ni zapustila trajnejših sledi. Ko se je sredi tridesetih let zaposlil na predhodnici sedanjega Kmetijskega inštituta Slovenije je po službeni potrebi moral zajeti varstvo rastlin v celoti, vendar je njegovo znanstveno zanimanje bilo usmerjeno na fitopatološke teme. Skromna opremljenost laboratorija, ki ni omogočala večjih eksperimentalnih raziskav, ga je napotila v obdelavo mikofloristike. Zanjo je izbiral gradivo pri svojih obhodih terena. Ta tematika je pri njem postopoma usihala ko se je moral usmeriti k aktualnejšim problemom. Iz nje je objavil 5 znanstvenih razprav, višek pa je delo Indeks rastlinskih bolezni v Sloveniji (1957) z Dodatkom k indeksu rastlinskih bolezni v Sloveniji (1970). Pojav krompirjevega in kostanjevega raka pri nas je preusmeril Janežičevo delo na področju fitopatologije. Zelo izčrpno je obdelal ti dve bolezni v naših razmerah, o čemer je poročal tudi na znanstvenih konferencah v tujini, ukvarjal pa se je tudi s preprečevanjem oz. zatiranjem kostanjevega raka z vzgojo križancev, mutantov in ekotipov domačega kostanja na odpornost na raka (1963) s tedaj najmodernejšimi metodami obsevanja z raznimi žarki. Žal to delo ni bilo uspešno. Pri krompirjevem raku je določil biotip in je slovensko žarišče spremljal veliko let, dokler trajne spore niso izgubile kalivost. Ukvarjanje s kostanjevim rakom in potrebe gozdarskega študija so narekovale, da je prevzel predavanja iz gozdne fitopatologije na Gozdarskem oddelku tedanje Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterino. Za ta predmet je napisal tudi skripta (1962). Da se je oblikoval v cenjenega gozdnega fitopatologa priča dejstvo, da je bil povabljen k sodelovanju pri Šumarski enciklopediji (1959). Raziskoval je tudi vrsto drugih bolezni, npr. črno listno pegavost endivije, o kateri je izdal kar majhno monografijo, prašno krastavost krompirja, zaradi možnega preprečevanja krompirjevih virusnih bolezni je raziskoval vironosne listne uši na tej rastlini. V večjem ali manjšem obsegu je raziskoval še razne druge bolezni in pisal o njih. Povzamemo lahko, da ima Janežičevo fitopatološko, zlasti še mikofloristično delo, pri katerem je ugotovil lepo število novih vrst parazitskih gliv pri nas, trajno vrednost. Značilno zanj pa je bilo tudi, da se je vedno ukvarjal s perečimi aktualnimi problemi, in tako skušal pomagati neposredni kmetijski oz. gozdarski praksi. Dela iz področja entomologije Na področju aplicirane entomologije je začel intenzivneje raziskovati in pisati v 70 letih, prej pa je, kakor so narekovale potrebe deloval na področju celotnega varstva rastlin. Tako je na mejnem področju med fitopatologijo in entomologijo raziskoval v petdesetih letih pojav in razširjenost listnih uši kot prenašalk virusnih bolezni na krompirju v Sloveniji. To delo je bilo med prvimi v deželah, kjer pridelujejo semenski krompir ter se še danes nadaljuje na Kmetijskem inštitutu Slovenije in Raziskovalni postaji pri KŽK Kranj. V povojnem času je preučeval tedaj pri nas aktualne škodljivce kmetijskih rastlin kot so koloradski hrošč (Leptinotarsa decemlineata), pri katerem je raziskal razvojni krog s tremi generacijami na Primorskem, kjer se je vsesplošno pojavljal zlasti na Goriškem, kar vse je bila podlaga za preučevanje njegovega načrtnega zatiranja. Zelo temeljite in sistematične so njegove raziskave majskega hrošča, za katerega je ugotovil, da se v Sloveniji razvija 3 leta. Iz prispevka objavljenega leta 1952 izhaja, da se v osrednjem in južnem delu Slovenije majski hrošč pojavlja isto leto. V severovzhodnem delu Slovenije, ter v zahodnem pa se hrošči pojavljajo eno leto poprej. Kasneje je to raziskavo še razširil in poglobil in v letih 1962-1970 zbral podatke o pojavljanju majskega hrošča v sodelovanju z ljudskimi šolami ter na podlagi tega pripravil novo karto o pojavljanju majskega hrošča v Sloveniji. Potrdil je ugotovitev iz leta 1952 da v Sloveniji prevladuje vrsta Melolontha melolontha, le v manjših okoliših pa M. hippocastani. Med prvimi pri nas je raziskoval kaparje. Pred njim je Lindinger (1909-1912) poročal le o nekaj vrstah iz tega dela Evrope. 45 vrst pa navaja Janežič v svojem prispevku, K poznanju kaparjev v Sloveniji, poleg pa še najdišča in gostiteljske rastline. V letih 1947/48 in kasneje vse do leta 1952 je nadaljeval laboratorijsko testiranje sredstev proti ameriškemu kaparju, ki je tedaj postajal vse resnejši škodljivec v sadjarstvu. Glede na pomen črne detelje v Sloveniji in semenarjenje s t. im. "Kranjsko deteljo", ki je bila po navedbah Janežiča po svetu zelo cenjena po svoji kvaliteti, je sistematsko preučeval tudi hroščke apione in ugotovil, da je v Sloveniji najbolj razširjen Apion apricans, potem pa sledijo še 3 vrste A. aestivum, A. assimile, A. varipes. Preučeval je tudi razvojni krog apionov, v začetku 50 let pa vrste in pojavljanje škodljivih zimskih pedicev tudi v povezavi z ekološkimi razmerami v Sloveniji. Za znanost in prakso je koristna in pomembna ter časovno zahtevna tudi Janežičeva 10 letna raziskava razvoja bramorja v Sloveniji, saj so si ugotovitve o tem škodljivcu pri drugih avtorjih zelo neenotne. V lastnih poskusih je ugotovil, da se bramor razvija v Sloveniji skozi dve leti (dveletna generacija) v trajanju 15-22 mesecev od začetka embrionalnega razvoja do imaga. Pomembne so še raziskave zatiranja termitov zaradi saniranja zgradb, ki so jih odkrili l. 1965 na slovenskem obalnem območju in sicer dve vrsti. To sta termit mračnjak (Reticulitermes lucifugus) in rumeni (Kalotermes flavicollis). Težišče svojega dela od začetka 70 let dalje pa je usmeril v preučevanja živalskih šišk (zoocecidijev) na gojenih in samoniklih rastlinah v Sloveniji, v manjšem obsegu pa tudi na ozemlju nekaterih drugih republik, bivše države, pri čemer je ugotovil 550 vrst cecidogenih živalic iz različnih taksonomskih skupin, številne pa so nove za južno in jugovzhodno Evropo. Verjetno je skoraj ni države v Evropi, ki bi imela tako dobro preučeno cecidogeno favno kakor je po njegovi zaslugi v Sloveniji, izvzemši dela Češke ter pokrajini Berlin-Brandenburg v Nemčiji. Opisal je tudi štiri za znanost nove vrste hržic, ki povzročajo zoocecidije in sicer: Dasyneura cotini sp. n. na Cotinus coggygria Scop., Contarinia coronillae sp. n. ter Contarinia istriana sp. n. na Coronilla emerus L. in C. emeroides Boiss. et Spr. in Piranea spartii g. n. sp. n. na Spartium junceum. Izsledke cecidogenih raziskav je objavljal sproti skupaj v 29 raziskavah in še pregledno v suplementu Zbornika Biot. fakultete. Pomembne so tudi raziskave pršic prelk, ki jih je našel v petletnem obdobju proučevanj. Popisane so vrste pršic (skupaj 13) njihove rastline gostiteljice, njihova razširjenost in pomen v predvsem neoskrbovanih sadnih nasadih. Opisal je tudi 2 vrsti šiškaric Eriophyes cotini in Eriophyes epimedii, ki sta bili dotlej po Buhru (1964) in po Houardu (1908) nepojasnjeni vrsti. Iz tega desetletja pa so raziskave tripsov ali resarjev, ki jih je objavil prav tako v Zborniku Biot. fakultete v 3 razpravah. Iz podreda Terebrantia je v Sloveniji našel 52 vrst, med drugimi tudi karantensko vrsto iz liste A2 Frankliniella occidentalis. Odkril pa je tudi novo vrsto tripsa iz tega podreda, ki jo je poimenoval Melanthrips crataegi Janežič na glogu. Iz podreda Tubulifera pa je 12 vrst našel prvič v Sloveniji. Druga strokovna dela Zasl. prof. dr. Franc Janežič se je že zgodaj uveljavil kot eden najbolj plodovitih strokovnih piscev. Objavil je 10 samostojnih publikacij. Bolezni in zajedavci na vrtninah že leta 1944, v kasnejših desetletjih pa še tri splošne publikacije iz varstva rastlin, 5 iz specifičnih p
Laško (1941-1945) Maček, Jože
Zgodovina za Vse,
01/2017, Letnik:
24, Številka:
1
Journal Article
Za mladeniče, ki jih niso poslali v armado in za dekleta pa je bila predpisana obvezna služba (Arbeitsdienst), za nekatere poklicne profile moških pa je bilo predpisano tudi obvezno delo v ...Organizaciji Todt. Naslednje seje odbora so bile pri Rebeku v Celju. V zadnjem mescu vojne so se na laško območje zgrinjale različne formacije, tako tiste, ki so vojno izgubljale, kot tiste, ki so bile zmagovalke. Dolina Savinje med Zidanim Mostom in Celjem je postajala vse pomembnejša prehodna pot za umik prvih in za napredovanje drugih. Skupine civilistov brez ustašev so bile kar miroljubne, skupine, v katerih so bili ustaši pa so bile skrajno agresivne, najhujše pa so bile skupine samih ustašev, ki so na svoji poti skozi vasi streljale domačine.
Vpogledi v rimska naselja Macek, Jože
Zgodovina za Vse,
01/2022, Letnik:
29, Številka:
1
Journal Article
Fluvio Frigido - Castra - Ajdovščina, Ad Pirum - Hrušica, Longaticum - Logatec, Nauportus - Vrhnika, Vipava, Gradišče Nad Knežakom, Ulaka, Ig, Mengeš, Carnium - Kranj, Šmartno pri Cerkljah, ...Blagovica, Atrans - Trojane, za katere so prikazane opravljene raziskave. Razkošne grobnice, ki so pripadale podeželski eliti, so bile postavljene sredi obzidanih grobnih parcel. Med najdbami sta za opredelitev in potrditev imena naselbine ter lokacije pomebni dve najdbi, to sta del posvetilnega napisa Silvanu Augustu, ki ga je dal postaviti suženj združenja zakupnikov carine, in napis Romula na svinčeni ploščici za blago.
Med zadnjimi se je iz gorečega trga umikal laški učitelj Anton Flis, ki je med begom našel zapuščeno gasilsko brizgalno in je z njo pri mostu čez Savinjo gasil graščinsko stavbo, ki so jo že zajeli ...plameni, ter jo je s tem obvaroval pred uničenjem. Glede vzroka požara je bil bolj natančen laški zgodovinar, Edo Jelovšek, ki je zapisal: »Dve stari ženici sta v njuni leseni koči cvrli slanino, a sta bili pri tem tako neoprezni, da je goreča mast segla na leseni del koče. Ker sta ženici gasili z vodo, so plameni goreče masti udarili v lesen strop, kar je bilo usodno za ves trg. Pri izvrševanju teh predpisov pa se je pokazalo, da je bilo najtežje dobiti zanesljive čuvarje in vestne reševalce, ki bi res reševali in čuvali imovino pogorelca.
Leta 1882 je kopališče v Laškem kupil znani dunajski bogataš in navdušen športnik Teodor Gunkel, ki je posodobil kopališče in zgradil igrišča za tenis, kegljišče in jahalnico s krožno stezo za konje, ...kar vse je privabljalo v Laško zahtevne in petične goste iz vse Evrope. 8. februarja 1914 je potekalo prvo pravo športno tekmovanje v hitrostnem sankanju med Vrhom nad Laškim in Laškim, ki ga je priredil celjski nemški športni klub. O za današnji čas zelo nenavadnih in težavnih razmerah v prvih letih po končani 2. svetovni vojni v tretjem poglavju piše Rafael Cajhen, tedanji šolar in kasnejši nogometaš prvega povojnega kluba NK Laško, ki je kot petletni deček prišel v Laško (ko se je še gradila nova pivovarna in je njegov oče v njej prevzel mesto glavnega pivovarja). Martun opiše športno pot laškega Nogometnega kluba PIVAR, ki je z leti postal NK PIVOVAR in stalne težave z neustreznim nogometnim igriščem. Najpomembnejši laški nogometaš in športni delavec, nogometni sodnik in nogometni trener je bil Zdravko Martun »Geri« (rojen leta 1948 v Malih Gorelcah pri Vrhu nad Laškim), kateremu je posvečeno peto poglavje, ki sta ga napisala oziroma uredila Rafael Cajhen in Zdravko Martun.
