The aim of the essay is to throw some additional light on the politics of dissent in the Slovene and Yugoslav theatre of the 20th century. It focuses on the specific Central and East European area of ...non-aligned Yugoslavia as a Second World cultural model in the period of socialism and post-socialism. It thus outlines the alternative culture that emerged after Tito’s break with Stalin in 1948 and continued with neo-avant-gardes and movements of dissent in the postmodern era marked by a severe crisis of self-management socialism. The essay starts from the definitions of the political in the post-dramatic by Hans-Thies Lehmann, and the theatre of opposition or dissidence and theatre of consensus by Valentina Valentini. It outlines the specific character of the Slovene theatre and the ideology of mild socialism that continued to define many aspects of the political within the one-party system of the former Yugoslavia. Thus, it maps a new geography of this specific East European theatre of dissent from the experimental theatre of the 1960's and 1970's until the retro-avant-garde subversive theatre of the Neue Slowenische Kunst.
This article uses several examples of dramatic and performing practices and their possible theorizations to discuss the transformation of semiotic approaches to these two closely connected fields, ...from the 1960s performative shift to the present. It explores which representation and theorization strategies have proved fruitful.
Razprava raziskuje, kako se književnost in umetnost vključujeta vpretok signifikacij in reprezentacij, kigradijo družbeno resničnost. Pri tem obravnava dva zgleda. Prvi zgledso hibridni romani ...Winfrieda Georga Sebalda z beganjem med znaki, ki ga prekinjajo črno-bele fotografije kot simbol mutacije v našem zaznavanjuprostora in časa, v katerem se zgodovina in geografija medsebojno oplajata, izrisujetapoti in pleteta mreže. Drugi primer je delo Oliverja Frljića, bosansko-hrvaškegagledališkega režiserja, ki v svojih šokantnihpredstavah obdeluje osebne, vojne in politične travme, da bi lahko zastavljal univerzalna vprašanja o mejah umetniške in družbenesvobode, odgovornostiposameznika in skupnosti, strpnosti in stereotipih. Zasledovali bomo njune figure, ki prestopajo meje in naseljujejopremična bojišča današnje Evrope ali širšega sveta. Poskušali bomo razumeti dialektiko umetnosti in družbe, znotraj katere fluidni, neobvladljivisubjekti nenehno spreminjajo obrise. Kritiški konsenz o tem, da se sodobna umetnost prvenstveno ukvarja z realnim, bomopostavili pod vprašaj ter poskušali opisati, kako sodobno gledališče in književnost krmarita po kompleksnosti diskurza in družbene resničnosti neoliberalizma v dobi terorizma, pa tudi, kako se umetnost pogaja, kako modulira in sodeluje v diskurzivnem pretoku zgodb, idiomov, polemik, pričevanj in delčkov (dez)informacij pri soočanju z globalnimi negotovostmi.
Prispevek se ukvarja s posebnimi procedurami spomina v sodobni dramatiki, ki kljub navidezni absolutnosti sedanjosti, ki jo vedno znova reprezentira, velikokrat uporablja spomin, a ne več kot ...kontinuiteto spomina v smislu svetega Avguština in njegovih Izpovedi, ampak diskontinuiteto spomina v smislu beckettovskih junakov, pri katerih spomin dekonstruira veljavnost samega sebe. Na podlagi primerov (ne več)dramskih taktik od poznega modernizma do (ne več)postdramskega bomo prikazali transformacije drame spomina in spominjanja od negotovosti in izbrisa spomina poznega Samuella Becketta, preko raziskav spomina in osebne ter skupne identitete Dušana Jovanovića do postdramskih sopostavitev kolektivnega spomina novejše zgodovine in sedanjosti v dramski pisavi Simone Semenič. Teza, ki jo preverjamo, je, da sintetični model dramske gradnje ni brez alternative, ampak ga je v sodobni drami zamenjal analitični in »pripovedni« model gradnje ne več dramske pisave, v katerem se spomin emancipira od primata sedanjosti dramskega dejanja. V nasprotju z avguštinovsko pripovedjo, ki prikaže preteklost skozi spominjanja junakov v sedanjosti, s tem pa jim zagotovi tudi identiteto, je v sodobni dramatiki ravno obratno. Junaki so oropani tradicionalnih oblik spomina in pripovedi, saj bi njihova sposobnost povedati zgodbe, ki so del spomina, izključevala »kaos«, ki se zdi Beckettu bistven za formo, ki bo »dopuščala kaos« in »oskrbela zmešnjavo« ter zamenjala klasično dramsko obliko.
The essay revolves around an intriguing part of the still relatively unexplored dramatic opus of Matjaž Kmecl, in which the author explores the Slovenian mythical motif of the beautiful Vida. The ...analysis focuses on his mono-drama Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta (Beautiful Vida or the Problem of Saint Ožbalt), through which the author enters into a dialogical relationship with a series of Slovenian authors who interpret this key myth of Slovenian literature. The play is a specific continuation of Cankar’s Beautiful Vida, primarily through occasional references to the central motif. On the one hand, the essay will explore the relationship between Kmecl’s Beautiful Vida and Cankar’s prototext. On the other hand, attention will be given to two interpretations of the motif of the beautiful Vida in the 1970s, when Matjaž Kmecl and Rudi Šeligo reimagined and reinterpreted it in innovative ways. These interpretations will be compared and placed in the broader context of contemporary Slovenian drama. While Cankar’s Beautiful Vida was already a vision of longing, and Šeligo’s Vida attempts to formally follow the narrative of a folk song but offers its own and partly new vision of Beautiful Vida through the reinterpretation of lyrical work. But it is Kmecl who radically breaks away from the Slovenian myth, freeing it from Prešeren’s dichotomy and Cankar’s longing.
Razprava se ukvarja z zanimivim delom še precej neraziskanega dramskega opusa Matjaža Kmecla, v katerem avtor variira slovenski mitični motiv lepe Vide. Analizira njegovo monodramo Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta, s katero avtor vstopi v dialoški odnos z nizom slovenskih avtorjev in avtoric, ki v svojih delih interpretirajo ta ključen mit v slovenski literaturi. Igra je »nekakšno nadaljevanje Cankarjeve Lepe Vide« (Kmecl), ki pa je razumljeno predvsem kot občasno sklicevanje na motiviko. Po eni strani nas bo zanimalo razmerje Kmeclove Lepe Vide do Cankarjevega »izhodiščnega« besedila, po drugi strani pa se bomo posvetili dvema interpretacijama motiva lepe Vide v 1970-ih letih, ko sta Matjaž Kmecl in Rudi Šeligo na novo osmislila, reinterpretirala motiv v inovativne izpeljave, ki ju bomo primerjali in umestili v širši kontekst sodobne slovenske drame. Če je bila Cankarjeva Lepa Vida že privid hrepenenja in je imela tudi Šeligova Vida več obrazov ter je pri tem poskušala formalno slediti zgodbi ljudske pesmi, a je z reinterpretacijo lirskega dela ponudila svoje in deloma novo videnje lepe Vide, je prav Kmecl tisti, ki radikalno prekinja slovenski mit ter ga osvobodi Prešernove razklanosti in Cankarjevega hrepenenja.
The article deals with specific memory procedures in contemporary drama, which, despite the apparent absoluteness of the present, often use memory in order to produce dramatic effects, but no longer ...as the continuity of memory in the sense of St. Augustine and his Confessions, but as the discontinuity of memory in the sense of Beckett's heroes and their specific memory that deconstructs the validity of itself. On the basis of the specific cases of (no longer) dramatic tactics from late modernism to (no longer) post-dramatic, we will try to show the transformations of the drama of memory and remembrance. We will start with the uncertainty and the erasure of the memory in late Becket, continue with examining memory and personal and common identity in the work of Dušan Jovanović, and conclude with the postmodernist volatility of the collective memory of the newer history and present, as depicted in the works of Simona Semenič. Our thesis is that the synthetic model of drama construction is not without alternative. In modern drama it was replaced by an analytical and “narrative” model of building the dramatic structure. Thus the memory was emancipated from the primacy of the absolute drama and, contrary to the Augustinian narrative, which depicts the past through the memories of the heroes in the present, and thus ensures their identity, the heroes of contemporary drama are being robbed of traditional forms of memory and narrative.
Prispevek razišče pojav igre v igri oziroma gledališča v gledališču znotraj slovenske dramatike dvajsetega stoletja od dekadenčne moderne preko ekspresionističnega modernizma do neomodernizma ...performativnega obrata in postdramskega v mediatizirani družbi spektakla. Analizira igre štirih stebrov sodobne dramatike po krizi absolutne drame: Ivana Cankarja (Pohujšanje v dolini šentflorjanski), Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi, Dušana Jovanovića (Igrajte tumor v glavi ali onesnaženje zraka) in Matjaža Zupančiča (Hodnik). Pri tem ugotavlja, v kakšni meri in na kakšne načine te drame uveljavljajo različne načine igre v igri, da bi metagledališko, medbesedilno in medmedijsko spregovorile o statusu fikcije in resničnosti v umetnosti, kulturi in družbi.
Razprava analizira gledališko in znanstveno-raziskovalno delo Lada Kralja. Kot pokaže historični in kritični pregled njegovega delovanja od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes, gre pri ...Ladu Kralju za edinstven preplet gledališke prakse in refleksije. Tako je začel kot literarni teoretik, ki se je oblikoval ob misli komparativista Antona Ocvirka in literarnem opusu Slavka Gruma, v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je sodeloval z gledališčnikom Richardom Schechnerjem v New Yorku in bil med soustanovitelji dveh najpomembnejših eksperimentalnih gledališč pri nas (EG Glej in Pekarna). To delovanje gaje usmerilo v raziskovanje zgodovinskih avantgard, še posebej ekspresionizma. Sledi njegova vloga umetniškega direktorja ljubljanske Drame. Ta izkušnja in vloga profesorja na ljubljanski Filozofski fakulteti ga je spodbudila k širšemu razmisleku o teoriji drame in gledališča.
PDF
