Uvod: O kronični pooperativni bolečini govorimo, kadar ne najdemo drugega vzroka za njen nastanek in ko traja dlje kot 2 meseca po operaciji. Pojavi se pri 10-50 % bolnikov po velikih abdominalnih ...operacijah. Podskupina kronične bolečine, ki jo je najtežje zdraviti, je kronična nevropatska bolečina. Medoperativna epiduralna analgezija in infuzija deksmedetomidina lahko vplivata na incidenco kronične pooperativne bolečine in na incidenco nevropatske bolečine.
Metode: V prospektivno raziskavo smo vključili odrasle kirurške bolnike, sprejete na KO za abdominalno kirurgijo, pri katerih je bila načrtovana operacija želodca, operacija trebušne slinavke ali operacija črevesja. Vsi bolniki so imeli epiduralno analgezijo in medoperativno infuzijo deksmedetomidina. Tri mesece po operaciji smo bolnikom poslali vprašalnike. Ocenjevali smo jakost in vrsto bolečine. Za oceno smo uporabili DN4 (Douleur Neuropathique 4) in vprašalnik painDetect.
Rezultati: Prejeli smo 42 (50 %) pravilno izpolnjenih vprašalnikov DN4 in 45 (53 %) vprašalnikov painDetect. V naši raziskavi je bila incidenca kronične bolečine 25 %, nevropatske bolečine 7,1 % (3 bolniki so izpolnjevali merila za nevropatsko bolečino po vprašalniku DN4).
Zaključek: Rezultati naše prospektivne raziskave nakazujejo, da bi lahko medoperativna uporaba epiduralne analgezije in infuzije deksmedetomidina zmanjšala pojav pooperativne kronične bolečine.
Otrokovo razumevanje bolezni ali poškodbe in s tem tudi nje-govo doživljanje nujnega sprejema se spreminjata glede na njegovo starost in razvojno stopnjo mišljenja. Za ustrezno komunikacijo z njim in ...lajšanje stiske, ki jo doživlja, je izjemnega pomena poznavanje posebnosti razvojnih stopenj in njim primernih pristopov. Dojenčku ali malčku do drugega leta starosti najbolj pomagajo božanje, prepevanje in zibanje, s čimer pozornost usmerjamo stran od bolečine. Otroku med 2. in 6.–7. letom starosti, za katerega je značilen buren razvoj domišljije, pomagamo tako, da mu starosti primerno pojasnimo, kaj se dogaja, s čimer preprečimo napačne ali pretirane predstave o tem, kaj ga še čaka. Z njegovo domišljijo si lahko tudi pomagamo tako, da uporabljamo čarobne predmete ali lastnosti, ki lajšajo neprijetnost ali bolečino. Med 6.–7. in 11.–12. letom starosti otroku opišemo, kaj počnemo in kakšen je načrt ter preusmerjamo pozornost. Slednje izvedemo tako, da mu npr. omogočimo, da nam pomaga, ali ga zaposlimo z miselnimi nalogami. Po 12. letu starosti je predvsem pomembno, da upoštevamo mladostnikovo zasebnost in njegovo morebitno željo po odsotnosti staršev. V vsakem primeru, ne glede na starost, pa otroku nikoli ne skušamo prikriti, da bo poseg morda neprijeten in boleč.
Uvod: Namen raziskave je bil ugotoviti, ali lahko z uvedbo multimodalne analgezije po carskem rezu zmanjšamo odmerke opioidov in pospešimo pooperativno okrevanje. Metode: V retrospektivni kohortni ...raziskavi sta bili primerjani dve skupini: eksperimentalna (po uvedbi novega analgetičnega režima) in kontrolna skupina (pred uvedbo novega analgetičnega režima). Opazovana je bila sposobnost samostojne osebne higiene porodnice, skrb za novorojenčka po carskem rezu in čas od operacije do prvega podoja. Pri statistični analizi je bil uporabljen test hi-kvadrat in Mann-Whitneyjev U-test. Rezultati: V skupino z quadratus lumborum blokom in v kontrolno skupino smo vključili po 58 otročnic. Po uvedbi multimodalnega analgetičnega režima je večji delež otročnic samostojno skrbel za osebno higieno po šestih urah po carskem rezu (44 (76 %) otročnic v skupini quadratus lumborum blok in nobena v skupini opioidne analgezije). Po dvanajstih urah se je delež pri skrbi za osebno higieno v skupini, v kateri smo lajšali bolečino z opioidno analgezijo, nekoliko popravil 55 (95 %) v prvi skupini in v drugi skupini 28 (48 %, p < 0,001). Prvi podoj po carskem rezu je bil v prvi uri po operaciji pogostejši pri kontrolni skupini (19 otročnic pri quadratus lumborum bloku (33 %) in 32 otročnic z opioidno analgezijo (55 %, p = 0,02), po dveh urah razlik ga niso zaznali. Diskusija in zaključek: Z multimodalnim analgetičnim načinom pripomoremo k hitrejšemu samostojnemu izvajanju negovalnih aktivnosti otročnice, ki ji omogočajo hitrejšo prilagoditev na novo življenjsko vlogo.
Background. The study presents the experience with epidural analgesia (EPA) for pain relief in Izola General Hospital from 2003 to 2006, the differences of labour between epidural analgesia and ...without it and the parturients’ satisfaction. Methods. A retrospective observational study was performed. Data were compared between 214 parturients with EPA matched by 214 parturients without. The control parturient was the equiipara with a term birth and the cephalic presentation of fetus that delivered just before the parturient of the EPA group. Maternal age, labor length, rate of oxitocin use, instrumental deliveries and cesarean sections, Apgar scores and birthweights were compared. The questionnaire was used to estimate the pain in 62 parturients. Results. In GH Izola in 214 parturients (10 %) EPA was applied for labour pain relief in the period from July 2003 till December 2006. In the EPA group there was a statistically significance compared with the control group: higher parturients’ mean age (30.5 vs 28.7 y.o.; p < 0.0005), longer labour length (278 vs 222 min; p < 0.0005), higher oxitocin use rate (93.4 % vs 72.9 %; p < 0.0001) and higher instrumental delivery rate (vacuum extraction 14 % vs 1.9 %; p < 0.0001). The cesarean section rates were equal in both groups. Despite the higher instrumental delivery rate and the longer labour length in the EPA group there were no worse perinatal outcomes, neither was statisticaly significant difference in Apgar scores compared with the control group. The mean intensity of pain was highest before the EPA application (VAS 7), lowest during the transition stage (VAS 1.5) and some higher during the second phase (VAS 2.7). Most of parturients in the EPA group were satisfied; 92 % of them evaluated the EPA as good or very good. Conclusions. EPA is a very effective method for pain control during labor. The parturients’ satisfaction with this pain control method is appropriate. Despite the higher instrumental delivery rate and the longer labour length EPA didn’t worsen the perinatal outcome.
Spinalni epiduralni hematom brez pomembne predhodne poškodbe je nujno stanje, s katerim se v pediatriji srečamo zelo redko. Diagnozo postavimo s kliničnim pregledom in slikovno preiskavo. Zdravljenje ...je večinoma kirurško. V prispevku predstavljamo spinalni epiduralni hematom pri enajstletnem, do tedaj zdravem dečku, ki je nenadoma začutil bolečino v predelu desne lopatice. Po kliničnem pregledu smo sum na patološko dogajanje v predelu hrbtenice potrdili z magnetnoresonančnim slikanjem. Po kirurški evakuaciji hematoma je deček popolnoma okreval.
Izhodišča: Bolečina v križu je zelo pogosto stanje, vendar zanjo pogosto ne najdemo jasnega vzroka. Poleg farmakoloških in nefarmakoloških ukrepov jo zdravimo tudi z invazivnimi pristopi. Primerjali ...smo razlike glede jakosti, kakovosti bolečine, porabe analgetikov ter kakovosti življenja med skupinama bolnikov z blokado prožilnih točk in rentgensko vodeno blokado na dan posega, po enem in treh mesecih po blokadi. Metode: V prospektivno randomizirano raziskavo smo vključili 45 bolnikov s kroničnimi bolečinami v križu, pri katerih smo se odločili za invazivni pristop k zdravljenju. Bolnike smo razdelili v dve skupini glede na vrsto blokade. S pomočjo McGillovega vprašalnika o bolečini in Kratkega vprašalnika o bolečini smo na dan posega, nato po 1 mesecu in 3 mesecih ocenili kakovost bolečine, jakost bolečine, kakovost življenja in porabo analgetikov. Rezultati: Skupini sta primerljivi v demografskih podatkih, statusu zaposlenosti in porabi analgetikov. Pri bolnikih z ledveno blokado prožilnih točk je bil statistično pomembno nižji časovni potek bolečine po McGillovem vprašalniku po 1 mesecu in 3 mesecih (po 1 mesecu: 3,8 vs. 5,7; p = 0,01; po 3 mesecih 3,8 vs. 5,5; p = 0,01). Bolniki v tej skupini so po 1 mesecu statistično pomembno lažje hodili (5,9 vs. 7,4; p = 0,03). Vpliv bolečine na kakovost življenja je bil 1 mesec po blokadi prožilnih točk statistično pomembno manjši v primerjavi z rentgensko vodeno blokado (40,9 vs. 48,3; p = 0,04), po 3 mesecih pa se v obeh skupinah primerljivo pozna ugoden učinek blokade (40 vs. 45,6; p = 0,2). Kakovost spanja se je v skupini z rentgensko vodeno blokado pomembno izboljšala po 1 mesecu po blokadi (7,1 vs. 5,1; p = 0,01). Zaključek: Naša raziskava prvič v Sloveniji primerja učinkovitost blokade prožilnih točk in rentgensko vodene blokade mediane veje zadnje veje spinalnega živca. Tudi v literaturi nismo našli podobnih raziskav. V naši raziskavi smo ugotovili izboljšano kakovost spanja pri skupini z rentgensko blokado; v tej skupini je bil tudi manjši vpliv bolečine na kakovost življenja. Izboljšanje kakovosti življenja smo opazovali tudi pri skupini z blokado prožilnih točk.
Uvod: Strategija stimulacije, namenjena pacientom s kronično bolečino, je aktivnost samoobvladovanja bolečine, pri čemer se posameznik nauči najti ravnotežje med časom za fizične aktivnosti in časom ...za počitek. Cilj strategije stimulacije je ohraniti kakovost življenja in zmanjšati simptome kronične bolečine. Za strategijo še ni razvite enotne definicije, prav tako še ni aplicirana v prakso.Metode: Uporabili smo opisno metodo dela, metodo analize in sinteze literature ter smernice PRISMA. Izmed skupno identificiranih 789 zadetkov smo v končno analizo vključili 19 zadetkov. Tako smo izvedli pregled relevantne znanstvene literature ter analizo koncepta stimulacije, ki v slovenskem prostoru še ni bila izvedena in poteka v devetih korakih.Rezultati: Strategijo obvladovanja kronične bolečine je najbolj smiselno deliti v tri skupine: (1) predhodniki: bolečina in neznanje; (2) atributi: aktivnost, čas, ravnovesje, učenje in samonadzor in (3) posledice koncepta: zdravljenje bolečine in povečana učinkovitost pri aktivnostih.Diskusija in zaključek: Pred aplikacijo v prakso je treba opraviti testiranje strategije v kliničnem okolju ter ponovno oceniti prednosti in pomanjkljivosti uporabe koncepta. Mnenja o aplikaciji koncepta v prakso so različna: nekateri menijo, da koncept lahko privede do negativnih posledic, drugi, da uspešno prispeva k zdravljenju kronične bolečine. Strategija bi bila uporabna pri pacientih, ki imajo diagnosticirano kronično bolečino (kronične bolečine po poškodbah, degenerativnih spremembah, kronične bolečine v hrbtu, kronični glavobol, fibromialgija, nevropatska bolečina itd.), ki ni posledica onkološkega obolenja.
Operacije v področju prsnega koša spadajo med najbolj boleče operacije, kjer prepletanje operacijskega polja in dihalne poti še dodatno prispeva k nastanku in vzdrževanju bolečine po posegu. T. i. ...pooperativno bolečino je potrebno lajšati, ker povečuje tveganje za zaplete, kot so pljučne atelektaze, pljučnica, daljša hospitalizacija, kasneje pa tudi razvoj kroničnega bolečinskega sindroma. Pristop k lajšanju bolečine po operacijah v prsnem košu je tri stopenjski. Vključuje seznanitev z možnostmi za lajšanje bolečine med in po operaciji v sklopu priprave na poseg, čim pogostejšo uporabo področnih tehnik za lajšanje bolečine med operacijo ter multimodalni pristop za lajšanje bolečine v obdobju po posegu za zmanjšanje celokupne porabe opioidov. V sklopu tega so se tradicionalno uveljavljeni torakalni epiduralni analgeziji v zadnjem desetletju pridružile manj invazivne področne analgetične tehnike, kot so paravertebralni blok, blok pod mišico erector spinae, retrolaminarni blok, blok serratus anterior in interkostalni blok. K razvoju teh tehnik je prispevala predvsem uporaba ultrazvoka, vedno večja uporaba zdravil proti strjevanju krvi ter uvajanje manj invazivnih kirurških tehnik, ki zahtevajo prilagoditev vodenja anestezije v smislu uporabe čim manj invazivnih področnih analgetičnih tehnik. Učinkovito lajšanje bolečine med in po operaciji je ključno za preprečitev kroničnega bolečinskega sindroma, ki bolnikom močno poslabša kakovost življenja, zdravstvenemu sistemu pa naloži dodatne stroške zdravljenja. Pregledni članek bo prikazal trenutne možnosti za lajšanje bolečine med in po operacijah v prsnem košu s poudarkom na vrsti in mehanizmu delovanja novejših področnih analgetičnih tehnik.
Izhodišča: Trenutno ni veliko znanega o možnih potekih razvoja kronične bolečine, še posebej v odnosu do spremljajočih simptomov (utrudljivost, motnje spanja). Iz klinične prakse in nekaterih ...raziskav vemo, da bolniki z dolgoletno kronično bolečino poročajo še o drugih težavah, predvsem na področjih spanja in splošne vitalnosti, kar poleg bolečin pomembno vpliva na celostno življenjsko delovanje. V klinični praksi je anamneza glavno orodje opredeljevanja kroničnega bolečinskega sindroma. Z raziskavo smo želeli analizirati podatke, ki se rutinsko zbirajo neposredno ob kliničnem delu, predvsem pa ugotoviti obstoj morebitnih vzorcev glede na anamnezo razvoja časovnega sosledja omenjenih težav in raziskati morebitne razlike med tako nastalimi skupinami. Metode: Vključili smo 487 zaporedno pregledanih polnoletnih bolnikov, napotenih v subspecialistično ambulanto za rehabilitacijo oseb s kronično nerakavo bolečino od februarja do novembra 2019. Za opredelitev načina nastanka in časovnega poteka razvoja težav smo uporabili 16 dvojiških opisovalcev. Udeleženci so izpolnili tudi vprašalnika o bolečini. Uporabili smo še podatke, ki jih rutinsko pridobivamo v sklopu timskega triažno ocenjevalnega pregleda: o predhodnih in pridruženih boleznih, testiranjih gibalnih sposobnosti, indeksu telesne mase, prejemanju zdravil in socialnoekonomskem statusu. Rezultati: O pojavu prvih trajnih bolečin so udeleženci največkrat poročali v predelu ledvene hrbtenice. Tretjina udeležencev je navajala oceno trajanja bolečine vsak dan do 5 let, kar 16 % pa preko 20 let. Le tretjina udeležencev ni poročala o sočasnem glavobolu. Za večino udeležencev v raziskavi je bila bolečina glavna zdravstvena težava. S hierarhičnim združevanjem v skupine na podlagi opisovalcev smo prepoznali 3 izrazite skupine: 1. bolečina se je razvila praviloma postopno, v odrasli dobi se je iz iz t.i. področne bolečine razvila v razširjeno, utrudljivost in motnje spanja pa so se pojavili s širjenjem bolečinskih simptomov; 2. bolečina se je razvila že v otroštvu ali t.i. nenadno po poškodbi, spremljajoče težave pa so se razvile po nastopu simptoma bolečine; 3. telesna utrudljivost se je razvila pred pojavom telesnih bolečin, ki so se razvile praviloma postopno, iz področne oz. regionalne bolečine v razširjeno. Glede pojavljanja glavobolov izstopa le skupina 2, kjer se le-ti praviloma pojavijo kasneje. V 4. skupini so bili udeleženci z nejasno anamnezo. Podatki o pridruženih boleznih so razkrili širok nabor bolezenskih stanj, ki jih navadno neposredno ne povezujemo z bolečinskimi sindromi. Med pridruženimi boleznimi poleg motenj razpoloženja izstopajo še bolezni ščitnice in ginekološke bolezni. Med skupinami smo na podlagi zbranih kliničnih podatkov zaznali nekatere pomembne razlike. Zaključek: Razkrili smo možne vzorce za razvoj kroničnega bolečinskega sindroma glede na anamnezo časovnega sosledja razvoja temeljnih simptomov (bolečina po telesu, glavobol, telesna ali umska utrudljivost, motnje spanja), kar bi bilo v prihodnosti smiselno raziskovati z vidika posebnosti patofizioloških mehanizmov v ozadju opisanih vzorcev in za ukrepe primarne ali sekundarne preventive ter zdravstvene oskrbe najbolj prizadetih.
Background. Endometriosis is an estrogen dependent disease that affects 5 − 20 % of women of reproductive age. Course of the disease is progressive and leads to a variety of symptoms that range from ...pain complaints to infertility. Some symptoms depend on the location of the break out. The most frequent symptoms are dysmenorrhea, dyspareunia, chronic pelvic pain and infertility. Endometriosis is also found in asymptomatic women. Clinical signs and symptoms with extrapelvic endometriosis are based on the involved organ system. Dysmenorhea may progress and begin prior to the onset of menses or become chronic and be noted throughout most of the menstrual cycle. Pain during menstrual cycle is estimated on 60–80 % of women with endometriosis. Dyspareunia is estimated on 25–50 % of women with endometriosis. It is frequently associated with rectovaginal and uterosacral ligament disease. It was established that advanced endometriosis is more frequently related to dysmenorrhea and deep dyspareunia in comparison with early disease. Chronic pelvic pain is defined as the pain that lasts 6 months and is not cyclic. In women being evaluated for pelvic pain, the diagnosis of endometriosis is made in 40–60 %, especially when it comes to deep infiltrative endometriosis. Infertility can be the only presenting symptom. The incidence of infertility in women with endometriosis is hard to establish. Some women with mild endometriosis are able to conceive, however this mild endometriosis can cause infertility. There is estimation that 20–30 % of women with endometriosis are infertile. Conclusions. Medical history is very important in recognizing the disease. Endometriosis does not threaten life but is associated with significant morbidity of women. It has a major impact on women’s health and life quality and represents a significant public health issue. Because the clinical signs and symptoms are complex and there is sometimes lack of the association between the stage of the disease and intensivity of symptoms, the disease can be diagnosed too late.
PDF
