Rdeča nit tematskega bloka pričujoče številke revije Ars & Humanitas, kot je zgovoren že njegov naslov »Polnost praznine: budizem med podobo in izkustvom«, je praznina, temeljna idejna podstat ...celotnega budizma, že vse od njegovih začetkov, ki jih je ob uvidu v nestalnost vsega živečega vztrajno gradil utemeljitelj tradicije Siddhartha Gavtama Buddha (ok. 560–480 pr. n. št.). Po njegovi smrti, ko se je budizem v svojem plodnem razvoju razvejal na številne tokove in šole, tudi izven meja Indije, je praznina privzela raznolike podobe, te pa druži njena bistvena lastnost, ki se pretaka skozi vsa miselna obzorja tradicije, in je povsem nasprotna običajnemu razumevanju praznine kot negativitete v smislu breztemeljnega in brezplodnega niča. V budizmu, zlasti v luči nauka o minljivosti in tesni medsebojni povezanosti vsega živečega, je praznina namreč opredeljena kot dinamična totaliteta bivajočega.
Chan ali zen? Jana S. Rošker
Ars & humanitas,
12/2022, Letnik:
16, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Šola budistične meditacije, ki predstavlja transformacijo Bodhidharmovih naukov in ki je tipična za teorije in prakse vzhodnoazijskega budizma, je na Zahodu znana pod pojapončenim imenom zen. Le malo ...ljudi se zaveda dejstva, da gre pri tej šoli za specifično vrsto kitajskega budizma, ki se izvorno imenuje chan 禅. Ker pa se ta pismenka v japonščini izgovarja kot zen, se je japonski prevod imena te šole udomačil v Evropi 19. stoletja, ko je v procesu kolonializacije in modernizacije Vzhodne Azije Japonska predstavljala most med Evropo in vzhodnoazijsko regijo. Medtem ko se je ta meditacijska šola na Kitajskem osnovala in razvijala od 6. stoletja dalje, segajo korenine pojapončenega chana, ki se je na Japonskem razvil pod imenom zen, šele v 12. stoletje, ko ga je po svojem obisku Kitajske na Japonskem predstavil in razširil budistični menih Myōan Eisai. Pričujoči članek namerava zapolniti to vrzel v evropskem poznavanju vzhodnoazijskega budizma in popraviti napačne predstave o izvoru in naravi omenjene budistične šole. V ta namen na kratko predstavi zgodovino kitajskega budizma chan ter razloži njegov nastanek in razvoj, ki je osnovan na sintezi budizma, daoizma in izvornega konfucijanstva.
Buddha in Piron Nina Petek; Franci Zore
Ars & humanitas,
12/2022, Letnik:
16, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Prispevek predstavi nekatere segmente dveh izrazov sorodnega načina filozofskega mišljenja, tj. skepticizma v zgodnji filozofski misli Indije s posebnim poudarkom na budizmu in starogrškega ...skepticizma, predstavnik katerega je Piron iz Elide, ki je svojo držo osnoval prek srečevanj z nauki asketov v Indiji, kamor je potoval v času osvajalskih pohodov Aleksandra Velikega v 4. stol. pr. n. št. Posebno pozornost namenja metodi Buddhovega in Pironovega skepticizma, ki temelji na pretresu uveljavljenih dogem in poleg prikaza njihove nekonsistentnosti problematizira tudi samo navezanost na stališča, kar v obeh tokovih predstavlja ne zgolj stranpot od resnice, ampak tudi glavni vir človekovega trpljenja. Njun poziv k opuščanju slehernih stališč, ki se odslikava v metodi zadržanja sodbe, ne razveljavlja možnosti spoznanja sploh, ampak zgolj konvencionalne načine spoznavanja, in vodi do resničnega, nepojmovnega doumetja, s tem pa do sprostitve slehernih navezanosti in spokojnega bivanja. Tako se v luči tovrstnega načina filozofiranja glede na predhodne miselne tokove prevrednoti tudi sama vloga filozofije kot veščine izpiljene argumentacije – le-ta namreč postane dejavnost, ki se z območja diskurzivnega pomakne v izkustvo, k praksi avtonomnega mišljenja, nezamejenega z dogmami, ki samo filozofijo preobraža v način življenja.
V članku bom orisal nekatere ontološke lastnosti budizma mahāyāna in klasičnega daoizma, s posebnim ozirom na pojmovanje praznine. Ta ontološki koncept ima v obeh tradicijah pomembne etične in ...soteriološke implikacije, ki jih bom na kratko predstavil in jih med seboj primerjal ter navedel nekatere podobnosti in razlike med obema tradicijama. Med eksplikacijo teh tem se bosta pojavili dodatni vprašanji, ki se nanašata na precej pogosta predsodka, izhajajoča zlasti iz evropske filozofske tradicije. Prvi očita budizmu in daoizmu, da sta filozofsko manjvredna zaradi neločljivega prepletanja filozofije in religije ter tudi teorije in prakse. To prepletanje bom zagovarjal skozi optiko razumevanja mahajanskega budizma in klasičnega daoizma kot simbolnih form. Drugi očitek se nanaša na nihilizem, natančneje na nihilizem moči in odgovornosti. Mahajanski budizem in klasični daoizem bom najprej zagovarjal na ontološki, nato pa še na soteriološko-etični ravni ter pokazal njun nenihilistični značaj in nenihilistične možnosti interpretacije.
V članku se osredotočam na šest med seboj povezanih budističnih simbolov, ki se pojavljajo v poeziji Su Shija, uradnika in pesnika iz dinastije Song. Skozi analizo ozadja posameznih ikonografskih ...motivov in budističnih simbolov, ki se navezujejo na ikonografsko podobo Budovega razsvetljenja, se nam razodevajo njihove povezave z delom budističnega kanonskega izročila, ki se v fragmentih navezuje tako na prvotno izročilo kakor tudi na avtohtone elemente iz kitajske tradicije. Obravnava nastanka in rabe budističnih simbolov pa nam lahko posledično obelodani tudi način, s katerim so budistični simboli skozi stoletja postopoma vstopali v domeno splošno rabljenega pesniškega izrazja in tako sooblikovali izraznosti podob pesnikovega notranjega sveta.
Članek predstavlja vsebinsko analizo Su Shijeve (1037‒1101) pesmi "Sliki Wang Weija in Wu Daozija". Eden izmed poglavitnih ciljev pričujoče razprave je pokazati, da je mogoče vsebino obravnavane ...pesmi, ki predstavlja avtorjevo kontemplacijo ob pogledu na v naslovu pesmi imenovani slikarski deli, docela razumeti le, če se seznanimo s simbolično-aluzivnimi sporočilnimi vrednostmi pesmi kot celote. Pričujoči članek želi tudi osvetliti vsebinska in vrednostna ozadja simbolov in aluzij v zgoraj imenovani pesmi, ki izvirajo predvsem iz t. i. "budističnega izročila" in predstavljajo v osnovi ponazarjanje motivov razsvetljenja in utelešenja razsvetljenega modreca v okviru imenovane ikonografske tradicije.
Na področju znanstvenega proučevanja filozofije indijskega budizma zasledimo dve struji: prva pojmuje razvoj budistične filozofske misli kot dialektičen proces, medtem ko druga opozarja, da je ...potekal razvoj budistične filozofije veliko bolj kontinuirano in postopoma. V pričujočem članku bomo znotraj konceptualnega okvirja druge struje prevetrili nekatere filozofske teme, prisotne v budistični logično-epistemološki šoli, zlasti t.i. teorijo dveh resnic, in nato s pomočjo dobljenih izsledkov pokazali, da je logično-epistemološki sistem Dignāge in Dharmakīrtija tesneje povezan s predhodnimi miselnimi tokovi, kot je to domnevala »dialektična« struja, in ga je zato potrebno umestiti v širši kontekst budistične teorije in prakse, katerih glavni namen je doseganje nirvāṇe. Logično-epistemološki razmisleki v budizmu ne le, da niso v nasprotju z budističnimi duhovnimi prvinami, marveč so z njimi celo neločljivo povezani.
Tantra in practice White, David Gordon
2018., 20180626, 2018, 2000, Letnik:
7
eBook
As David White explains in the Introduction to Tantra in Practice, Tantra is an Asian body of beliefs and practices that seeks to channel the divine energy that grounds the universe, in creative and ...liberating ways. The subsequent chapters reflect the wide geographical and temporal scope of Tantra by examining thirty-six texts from China, India, Japan, Nepal, and Tibet, ranging from the seventh century to the present day, and representing the full range of Tantric experience--Buddhist, Hindu, Jain, and even Islamic. Each text has been chosen and translated, often for the first time, by an international expert in the field who also provides detailed background material. Students of Asian religions and general readers alike will find the book rich and informative. The book includes plays, transcribed interviews, poetry, parodies, inscriptions, instructional texts, scriptures, philosophical conjectures, dreams, and astronomical speculations, each text illustrating one of the diverse traditions and practices of Tantra. Thus, the nineteenth-century Indian Buddhist Garland of Gems, a series of songs, warns against the illusion of appearance by referring to bees, yogurt, and the fire of Malaya Mountain; while fourteenth-century Chinese Buddhist manuscripts detail how to prosper through the Seven Stars of the Northern Dipper by burning incense, making offerings to scriptures, and chanting incantations. In a transcribed conversation, a modern Hindu priest in Bengal candidly explains how he serves the black Goddess Kali and feeds temple skulls lentils, wine, or rice; a seventeenth-century Nepalese Hindu praise-poem hammered into the golden doors to the temple of the Goddess Taleju lists a king's faults and begs her forgiveness and grace. An introduction accompanies each text, identifying its period and genre, discussing the history and influence of the work, and identifying points of particular interest or difficulty. The first book to bring together texts from the entire range of Tantric phenomena, Tantra in Practice continues the Princeton Readings in Religions series. The breadth of work included, geographic areas spanned, and expert scholarship highlighting each piece serve to expand our understanding of what it means to practice Tantra.