Za ubesedovanje bolezni v književnosti je pomembna druga polovica prejšnjega stoletja, saj se je bolezni – poleg tradicionalne disfunkcionalnosti – pripisala tudi družbena pogojenost. Če je ...neliterarna pripoved razumljena kot medicinsko, filozofsko ali celo neznanstveno oziroma laično poročilo o bolezni, je literarna pripoved znatno bolj odprta v svojih določilih in razvejana na različne vrste in žanre. Temeljna razlika med njima je tudi način obravnave travme in stigme: literarna obravnava obeh temelji na več lastnostih, med katerimi sem se posvetila napetosti ter estetizaciji in avtorefleksiji. Povezanost dveh travm, bolezenske in družbene, je najbolj razvidna v romanih Hiša Marije Pomočnice Ivana Cankarja in Da me je strah? Maruše Krese. Kljub različnim podobam in vlogam bolezni je obema romanoma skupna etična motivacija: medtem ko Cankarjev roman obsoja vampirski kapitalizem, se Krese ukvarja z nasilno prekvalifikacijo zgodovine oziroma nepravičnim izničevanjem partizanskih zaslug. Povezava etične odgovornosti in bolezni na empatičen način je podobna tudi v romanih Sonce zahaja v Celju Eve Kovač in Igranje Stanke Hrastelj, razlikujeta pa se po tem, da prvi roman literarizira dve odvisnosti, drugi pa se posveča predvsem stigmatizaciji shizofrenije. Polisemičnost bolezni v vseh štirih obravnavanih romanih ponuja možnosti za bralčevo identifikacijo, še več pa za literarno empatijo, s pomočjo katere si »zgradimo« temelje za sprejemanje bolezni in s tem tudi raznolikosti v svetu.
V prispevku obravnavam slovensko avtobiografsko mladinsko prozo, in sicer kot specifičen podžanr avtobiografske proze, ki tematizira otroštvo oziroma odraščanje in je naslovljen (ali ga literarni ...posredniki naslavljajo) na mladega bralca. Ta vrsta proze se je oblikovala skupaj z uveljavitvijo modela pisatelja kot estetsko avtonomnega umetnika, se najbolj razmahnila v drugi polovici dvajsetega stoletja, v sodobni mladinski prozi pa je skoraj ni zaznati. V prispevku primerjam pet primerov mladinske avtobiografske proze, Moje življenje Ivana Cankarja, Solzice Prežihovega Voranca, Pridi, mili moj Ariel Mire Mihelič, Otroštvo Franja Frančiča in Pink Janje Vidmar, v katerih analiziram utrjevanje oziroma preseganje značilnosti, ki jih je določil prototip tega podžanra. V Cankarjevi in Prežihovi pripovedi izpostavljam fragmentiranost in liričnost pripovedi, introspekcijo kot temeljni cilj pripovedi, specifično dvojnost kronotopa, ki je pogojena s fokalizatorjevim odnosom do kronotopa, in lik matere kot poosebitev osrednjih vrednot pripovedovalca. Mira Mihelič omenjeni vzorec prelomi z vpeljavo samosvoje dekliške protagonistke in njene odsotne mame, Frančič pa z vpeljavo motivov disfunkcionalne družine in prikrito kritiko oblasti. Besedilo Janje Vidmar se že umešča v nov model literarnega sistema, ki ga zaznamuje diktat tržne uspešnosti knjige.
Konec 19. stoletja je slovensko literarno polje pretresel nastop novoromantične umetniške generacije. Med začetniki slovenske »moderne« je daleč največ prahu dvignil Ivan Cankar s pesniško zbirko ...Erotika – njen izid je namreč pospremil odmeven recepcijski škandal. Cankarjev knjižni prvenec, pristni sadež pesništva slovenske dekadence, je takoj po izidu marca 1899 večinoma pokupil in požgal ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Poseg, ki ga je liberalni tisk izkoristil za frontalni napad na »inkvizicijsko« mentaliteto klerikalnega tabora, je ambicioznega mladega literata postavil v središče zanimanja kot znanilca erotične revolucije v slovenski poeziji. Razprava uvodoma oriše potek slovite cenzurne epizode, nato pa s pozornim branjem Erotike – zlasti najbolj problematičnega cikla »Dunajski večeri« – pokaže, zakaj je zbirka morala v ogenj. Kot se izkaže v nadaljevanju s pomočjo kratke primerjave s sodno prepovedanimi pesmimi iz Baudelairejevih Rož zla, razvpitega škofovega posega v resnici ni mogoče označiti za cenzuro v strogem smislu, saj za njim ni (več) stal represivni državni aparat: Jeglič se v tej epizodi bolj kot omnipotentni inkvizitor izkaže kot karikirani cenzor brez dejanske izvršne moči. Cankarja so kot angažiranega pisatelja resnično boleči posegi uradne cesarske cenzure doleteli šele nekaj let pozneje.
Osrednji slovenski literarni časopis je izhajal mesečno. Po prenehanju izhajanja Stritarjevega časnika Zvona, so Josip Jurčič, Fran Levec, Janko Kersnik in Ivan Tavčar ustanovili literarno ...svobodomiselno revijo, sprva kot glasilo realistov. Poleg leposlovja, je vseboval tudi umetniško kritiko ter razprave in eseje o umetnostih. Sprva je bil bolj znanstveno usmerjen (Leposlovni in znanstveni list), kasneje se je omejil še na humanistiko (Mesečnik za književnost in prosveto), od 1931 (Slovenska revija) je objavljal tudi prispevke o aktualnih družbenih vprašanjih. V Ljubljanskem zvonu so objavljali pomembnejši slovenski pesniki in pisatelji: Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Janez Trdina, Oton Župančič, Ivan Cankar, Vladimir Bartol… Avtorji, ki so pisali o znanosti so bili: Fran levstik, Josip Apih, Ivan Šubic…
Osrednji slovenski literarni časopis je izhajal mesečno. Po prenehanju izhajanja Stritarjevega časnika Zvona, so Josip Jurčič, Fran Levec, Janko Kersnik in Ivan Tavčar ustanovili literarno ...svobodomiselno revijo, sprva kot glasilo realistov. Poleg leposlovja, je vseboval tudi umetniško kritiko ter razprave in eseje o umetnostih. Sprva je bil bolj znanstveno usmerjen (Leposlovni in znanstveni list), kasneje se je omejil še na humanistiko (Mesečnik za književnost in prosveto), od 1931 (Slovenska revija) je objavljal tudi prispevke o aktualnih družbenih vprašanjih. V Ljubljanskem zvonu so objavljali pomembnejši slovenski pesniki in pisatelji: Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Janez Trdina, Oton Župančič, Ivan Cankar, Vladimir Bartol… Avtorji, ki so pisali o znanosti so bili: Fran levstik, Josip Apih, Ivan Šubic…
