Recent years have witnessed the rise of neo-nationalist sentiments, especially for immigration controls amongst the post-industrial white working-class in Britain. However, this trend visibly ...faltered in 2017 as unexpectedly large numbers of the post-industrial white working-class voted against political parties with implicitly neo-nationalist agendas. On the basis of ethnographic research conducted in post-industrial northeast England, I explain this unexpected turn of events as driven, in part, by a backlash against the implicit xenophobia in the agendas of neo-nationalist political organisations. I argue that the backlash is grounded in widespread perceptions of immigrants embodying locally valorised forms of sociality and personhood that are intimately linked to experiences of work and industrial work in particular. Simultaneously however, I argue that the very same members of the post-industrial white working-class often remain opposed to immigration because it enables access to an international labour force that obviates the need for the development of local human capital and, thereby, the possibility of many of ‘their own’ people having access to the means by which they can develop these same valorised types of sociality and personhood. In this way, commonly the post-industrial white working-class is opposed to immigration whilst, however, being positively predisposed towards immigrants.
Razprava obravnava študijo primera uprizoritve Hlapec Jernej in njegova pravica v režiji Žige Divjaka, ki je nastala leta 2018. V prvem delu se osredotoča na specifičen format »dramskega besedila« v ...tej dokumentarni uprizoritvi, od koder izhajajo tudi nadaljnje analize dokumentarnih prvin in njihovih učinkov na ravni besedila, tekstovne strukture, likov, dramaturgije in navsezadnje zaznave zunanjega pogleda (občinstva, javnosti). Bistvena značilnost projekta je uporaba (remodulacija) prvoosebnih pričevanj, ki vpeljejo princip dobesednega (verbatim) gledališča, v tokratnem primeru gre za posredovanje neposrednih izkušenj s polja aktualnih prekarnih delovnih odnosov. Pripovedovana izkustva iz prve roke razgrnejo uvid v nevid(e)ne delavske populacije, ki so v razmerju do sodobnih »gospodarjev« (tajkunov) presenetljivo usklajene z razumevanjem odvzemanja pravic delavstvu, kot ga je dojemal Ivan Cankar. V drugem delu članek uprizoritev umešča v analitični diskurz, ki preči sociološke, politične in psihološke poglede na obstoj revščine, razredizma in razrednega sramu. V luči sodobnih kulturoloških teorij in umestitve Divjakovega Hlapca Jerneja v širši družbeni aspekt se pokaže, da prepletanje dokumentarnega gledališča in tematiziranje sodobnega delavskega razreda (problematičnih prekarnih razmerij) vzpostavljata izjemno pomembno umetniško pa tudi družbeno gesto; ta sočasno raziskuje učinke specifičnega režijskega koncepta, vnosa realnega v umetniški dogodek, in uveljavi kritično refleksijo izbrane tematike ter njenega umeščanja v javni prostor.
