Beneška Slovenija predstavlja eno najizrazitejših slovenskih izseljeniških območij, kjer gre vzroke iskati in vrednotiti v sistemskosti prostora. Celostno razumevanje prostora in vseh njegovih ...vsebin, tudi demografske, pa zahteva tako vertikalen kot horizontalen pristop. To pomeni, da je razumevanje celote ali, na drugi strani, detajlnih prostorskih karakteristik, potrebno graditi na kronološki zasnovi in organizaciji posameznih segmentov in vsebin. Zgodovinski razvoj Beneške Slovenije lahko opredeljujemo skozi sedem različnih faz, znotraj katerih so se izoblikovale specifične pokrajinske determinante, ki so v določenem obdobju zaznamovale družbeno strukturo Beneške Slovenije: - narodnostna determinanta: - jezikovna determinanta, - politična determinanta, - verska determinanta, - ekonomska determinanta, - determinanta obmejnosti Skupek zgodovinskih determinant, ki opredeljujejo Benečijo, oziroma jo zaznamujejo, ne gre pojmovati hierarhično ampak sistemsko, korelativno, kljub obdobnemu izstopanju vpliva posamezne determinante. Medsebojni vplivi posameznih kategorij so v celostnem obravnavanju tako majhnega prostora kot je Beneška Slovenija namreč zelo intenzivni. Ta intenzivnost medsebojnega vpliva pa se odraža ravno v družbenih procesih v Beneški Sloveniji. V zgodovinski pomembnosti in v aktualizaciji sodobnih trendov v Beneški Sloveniji, je vidik obmejnosti nedvomno komponenta, ki ima večplasten in zelo pomemben vpliv na izoblikovanje Beneške Slovenije kot celote. Da bi ta vpliv lahko pravilno in v celoti dojeli ter ga razumeli res kot neke vrste kreativni faktor, predvsem družbenogeografskih potez Beneške Slovenije, je potrebno pojem meje v Beneški Sloveniji razumeti kot izoblikovanje interakcijskih procesov med razmejitvenimi prostori, hkrati pa seveda tudi kot pojav, ki je omogočal družbeno integracijo okolja politični konstituciji – državi, ne glede na vsebinske kriterije prostora kot so narodnostni, jezikovni vidik. Posledično je seveda dolgodobna prisotnost meje v Beneški Sloveniji izoblikovala tip teritorialnega vedenja, katerega del je meja (eden najbolj tipičnih ali ponazoritvenih primerov je tihotapstvo – "kontrabant", nadalje politična identifikacija in pripadnost, ki je bila povezana z statusom, ki ga je opredeljevala meja, odnos državne politike do Benečije in slovanskega prebivalstva zaradi blokovske delitve…). Z vidika meje in političnih vsebin je v Beneški Sloveniji mogoče najpomembnejše obdobje po drugi svetovni vojni je. Meja, ki je obstala po letu 1954, je postavila še en pomemben vidik, ki ga je potrebno upoštevati, saj šele danes, ko so meje zopet v procesu preoblikovanja, dobiva pravno priznanje in zaščito. Gre seveda za narodno manjšino, dejstvo, ki ga je ustvarila politična, državna meja in vidik narodne pripadnosti. Taka, politična afirmacija prebivalstva v Beneški Sloveniji pa ima zelo pomemben vpliv prav na demografsko strukturo in procese v Benečiji. Na procese ohranjanja in spreminjanja identitete, na demografske pojave in na izoblikovanje demografske slike Benečije, ki ga je zaznamovalo predvsem praznjenje območja – emigracija. Poselitvena struktura Beneške Slovenije je izrazito ruralna, z naselji do 100 prebivalcev, ki tvorijo okoli 80 % naselbinske strukture. Naselja so razporejena v dveh višinskih pasovih – med 100 in 300 metri nadmorske višine ter med 500 in 600 metri. Vzroke za tako razporeditev naselij najdemo v naravnih dejavnikih, povezanih s prevladujočimi ekonomskimi modeli, ki so bazirali na samoporabi – poljedelstvu in živinoreji. Vpogled v demografsko strukturo že na prvi pogled kaže jasen trend upadanja prebivalstva, kar se seveda odraža v propadanju vaške infrastrukture oziroma vasi nasploh. Naraslo je število naselij z manj kot 50 prebivalcev, ki predstavljajo jedro poselitve Beneške Slovenije, z izrazito ostarelim prebivalstvom. Drug vidik poselitvene in prebivalstvene geneze tvorijo mesta. Razporeditev mest je vezana na prostor, na reliefno ugodna območja ob prehodu rek iz hribovja v ravnino, kjer so se izoblikovale široke rečne doline, ki se odpirajo v ravninske dele. Vendar prostorski vidik sam po sebi ne predstavlja najpomembnejšega elementa, ki je botroval nastanku mesta. Sama mesta so seveda prispevala k demografskemu razvoju Beneške Slovenije, sicer ne kot jedra poselitve (v zgodovinskem smislu) ampak, kot nosilci razvoja perifernih zaledij, torej na nek način nosilce poselitvenega razvoja. Predstavljajo namreč gravitacijske območja celotne Beneške Slovenije. Za celovito razumevanje sodobnega demografskega razvoja Beneške Slovenije je vsekakor nujen vpogled tudi v gibanje demografskih trendov v daljšem zgodovinskem obdobju. Beneška Slovenije je opredeljena kot območje izrazitega upadanja števila prebivalstva v zadnjih 80 letih. Prebivalstveni višek je namreč Beneška Slovenija dosegla leta 1921. Kmalu za tem pa se sproži proces demografskega upada. Za razumevanje demografskega modela, ki je opredeljeval prostor Beneške Slovenije ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, je potrebno pogledati tudi nekoliko širši razvoj tako v zgodovinskem kot ekonomskem in političnem smislu. Propad Beneške republike in izguba določene politične avtonomije Beneške Slovenije, je bila ključna komponenta pri ohranjanju velikega deleža prebivalstva na sicer majhnem območju Beneške Slovenije. Predvsem je to značilno za Nadiške doline. Izguba avtonomnega odločanja s prihodom Avstro - Ogrske pa je pomenila tudi porušenje demografske stabilnosti. Poleg politične determinante, je pomemben dejavnik, ki vpliva na demografske spremembe, ekonomski faktor. Evolutivni tok razvoja je bil namreč podvržen vedno bolj globokim spremembam. Teh pa hribovita območja v primerjavi z ravninskimi predeli Furlanije niso mogla dohajati. Slika, ki se je razvijala v Benečiji, se je dotikala tako kvalitativnih kot kvantitativnih demografskih sprememb. Čeprav smo priča prebivalstvenemu porastu do leta 1921, pa je življenjski standard prebivalcev upadal, kar je botrovalo razvoju emigracijskih procesov. Emigracija v Beneški Sloveniji se je razvila na eni strani torej kot strateška opora gorski preživetveni ekonomiji, ter na drugi strani kot posledica družbeno političnih razmer, ki so zaostrovale in oteževale družbeni razvoj multikulturnega prostora Beneške Slovenije. Groba slika izseljevanja iz Beneške Slovenije kaže na prepletanje začasne in stalne emigracije, izoblikujejo pa se razvojne faze emigracije, ki bazirajo na skupnih potezah emigracije v določenem časovnem obdobju. Vsekakor ne moremo mimo dejstva, ki ga izkazujejo podatki, o nepovratnem procesu depopulacije, ki ga je sprožila in ga vzpodbujala ravno emigracija. Emigracija, ki se v Beneški Sloveniji obdobno spreminja tako glede na spol in starost emigrantov, močno zaznamuje ne samo praznjenje prostora, torej številčno upadanje, ampak tudi izoblikovanje socio – ekonomskih zakonitosti v prostoru. Demografska struktura, ki jo odraža prebivalstvena statistika se v luči migracijskih procesov močno naslanja na v prejšnjem poglavju omenjene determinante, ki pa jih vseskozi preveva močno poudarjena ekonomska logika preživetja. Vsebinska obravnava determinant, ki so vplivale na razvoj demografske strukture in procesov, imajo izrazito sistemski značaj. To seveda pomeni, da je skoraj nemogoče kvalitativno kategorizirati posamezne determinante in jih umestiti v vrednostne lestvice. Po drugi strani pa je brez celostne obravnave vseh omenjenih determinant v enakopravnem sistemu, skoraj nemogoče dobiti pravi, kritičen vpogled v demografsko telo. Končna prebivalstvena slika Beneške Slovenije in njeno razumevanje pa seveda pomeni tudi to, da lahko pravočasno napovemo razvoj procesov v prihodnosti. Nova strukturizacija evropskega prostora bo namreč takim demografskim mejnikom, kot je Beneška Slovenija ponujala kaj več kot razumevanje do preteklega patosa.
U članku su prikazani rezultati antropološke analize koštanog materijala pronađenog u sondi 9 dominikanskog samostana sv. Katarine u Splitu. Kako se radi o zajedničkoj grobnoj komori s većim brojem ...pokojnika, primijenjene su forenzično–antropološke metode s ciljem utvrđivanja minimalnog broja osoba. Također su prikazana antropološka obilježja populacije, demografska struktura, kvaliteta i uvjeti života kasnosrednjovjekovne/novovjekovne populacije. Rezultati su uspoređeni s rezultatima lokaliteta iz Hrvatske i svijeta.
Cilj autorova istraživanja u ovome radu bila je analiza demografske strukture romskoga stanovništva na području Hrvatske, Slavonije i Međimurja u razdoblju između dva svjetska rata. Autor je ...primijenio metode statističke analize podataka kojima je prikazao dobnu, spolnu, obrazovnu i vjersku strukturu romskog stanovništva u Hrvatskoj. Broj Roma na području Hrvatske u razdoblju između dva svjetska rata kretao se između 6000 i 15.000; pritom je veći dio Roma bio stalno naseljen, a tek njihov manji dio održavao je nomadski način života. Prema analiziranim podacima romsko stanovništvo bilo je najgušće naseljeno na prostoru istočne Slavonije i Podravine, dok su područja Dalmacije, Hrvatskoga primorja, Like i Krbave slabije naseljena tim manjinskim stanovništvom. Romsko stanovništvo većinom je živjelo na ruralnim područjima, a tek manji dio njih živio je u područjima gradova: Zagreba, Karlovca i Varaždina. Autor ističe ravnomjernu raspodjelu između muškog i ženskog dijela romske populacije, a pritom je njihova dobna struktura vrlo mlada. Većina romskog stanovništva prihvaćala je dominantnu vjeru stanovništva na području u kojem je živjela, a u skladu s time većina se romskog stanovništva izjasnila kao pripadnici rimokatoličke, a tek manjina kao pripadnici pravoslavne vjeroispovijesti. Autor napominje kako je najveći dio Roma bio nepismen, a tek manji dio njih bio je potpuno ili djelomično pismen. Ističe kako se samo trećina Roma izjasnila kao pripadnici ciganske narodnosti, što upućuje na nisku razinu međusobne povezanosti i uznapredovali proces asimilacije. Na temelju analize popisa stanovništva 1921. i 1931. zaključuje kako se romsko stanovništvo kao mlado, nepismeno i međusobno nepovezano, nalazilo na marginama hrvatskoga društva, a upravo njihova društvena marginalnost bit će meta asimilacijske politike vlasti Nezavisne Države Hrvatske.
Autor je cjelovito obradio demografsku problematiku hrvatskih otoka na
Jadranu, i to s osobitim znanstvenim rafinmanom i ljudskim senzibilitetom: jedini je
istaknuti živući hrvatski demograf koji je ...bio na svakom nastanjenom hrvatskom
otoku.
Hrvatski otoci na Jadranu emigracijski su prostor još od kraja 19. stoljeća pa sve do
danas. Emigracija je najjače zahvatila male otoke. Dok je od 1850. do 1990. godine
stanovništvo svijeta poraslo četiri i pol puta, Europe više nego dvostruko, Hrvatske
dvostruko, stanovništvo hrvatskih otoka smanjeno je oko deset posto. Od 1880. do
1990. godine stanovništvo otoka smanjeno je 30 posto (s velikim razlikama između
velikih i malih otoka). Te su razlike još veće u novijem razdoblju (1961.-1991.) i
nastavljaju se do danas, s negativnim ukupnim i prirodnim kretanjem stanovništva
te s negativnom migracijskom bilancom. Od svih 44 naseljenih o toka u razdoblju
1961.-1991. četiri petine su bili egzodusni (gubili su dio stanovništva), a čak tri
četvrtine bilo je onih kojima je stanovništvo izumiralo (ukupno se stanovništvo otoka
smanjuje, više ljudi umire nego što se rada i više je iseljenih nego useljenih osoba).
Zbog toga je stanovništvo otoka vrlo staro (omjer mladih i starih je 1:1). Takvim
omjerom mladih (u dobi do 19. godina) i starih (u dobi 60 i više godina) nije
moguća regeneracija stanovništva „in situ“ bez demografskih i ekonomskih „injekcija“
izvana. Refleks toga dugotrajnoga demografskog procesa vidi se u zapuštenim
agrarnim pejzažima i polupraznim naseljima glavnine otoka. Autor je iznio rezultate
diferencijalne analize s obzirom na veličinu otoka, lokaciju i vrstu naselja itd. Primjerice, sela i gradovi pokazuju svu silinu polarizacije: kretanje stanovništva sela sve
je dramatičnije nepovoljno zbog sve manjeg broja rođenih, a sve većeg broja umrlih
dok gradovi uspijevaju održati višak rođenih nad umrlima kroz cijelo razdoblje
1962.-1991. godine. Temeljno je pitanje danas koliko će Nacionalni program razvitka
otoka Republike Hrvatske moći preokrenuti takav trend?
Članak se bavi dramatičnim promjenama u starosnoj strukturi i drugim karakteristikama useljenika rođenih u Jugoslaviji nakon 40 godina imigracije u Australiju. S vremenom etničke jugoslavenske ...obitelji mijenjaju se od tipa obitelji u kojima su i roditelji i djeca rođeni u Jugoslaviji ka tipu obitelji gdje su djeca sve češće rođena u Australiji. Autorica nalazi da jugoslavensko imigracijsko stanovništvo pokazuje rapidnu tranziciju između roditeljske generacije i mlade odrasle generacije u pogledu engleske jezične kompetencije i godina provedenih na školovanju, a isto tako i međugeneracijsko smanjenje u ranijoj deprivilegiranosti žena. Premda u Jugoslaviji rođeno stanovništvo stari, pojava i rast u Australiji rođene djece uključuje mlađe ljude u etničku grupu. Istovremeno autorica ustanovljuje nastanak značajnog trenda mješovitih brakova između Jugoslavena i dru¬gih grupa u Australiji, koji vodi miješanju različitih zajednica. Sve ove promjene imaju implikacije na odnose unutar obitelji i na strukturu ove etničke grupe.
Autorica analizira sociodemografsku strukturu imigranata iz Istočne Evrope i dvije druge socijalističke zemlje: Jugoslavije i Albanije. Rasprava se odnosi na razdoblje od 1941. do sredine osamdesetih ...godina. Karakteristična crta ovih migracija koje se također zovu i modernim, ogledaju se u promjenama njihovih destinacija, intenziteta, uzroka, kao i socijalne strukture useljenika. Autorica razlikuje pet faza u procesu ovih migracija koje se odvijaju kroz pet uzastopnih dekada: 1941–1950; 1951–1960; 1961–1970; 1971–1980; te zadnja koja je započela 1981. i još nije završena. Prezentirani podaci pokazuju da u ovom zadnjem razdoblju imigranti iz istočnoevropskih socijalističkih zemalja čine samo 2,9% ukupnog useljeništva u SAD i 6,6% kanadskog useljeništva. Proporcija imigranata iz Istočne Evrope u SAD za cijelo razdoblje od 1941–1987. kretala se po stopi od oko 2,5% ukupnog prijema migranata u SAD i 5,4% u Kanadi. U usporedbi sa desetljećima 1961–1970 i 1971–1980, sredinom 80-tih istočnoevropski migracijski kontingent je nešto povećan u obje imigracijske zemlje. Na kraju se ističe da je relativno najveće učešće Poljaka u istočnoevropskim migracijskim tokovima u SAD i Kanadu i zaključuje da su oni najmobilniji od svih istočnoevropskih nacija, uključujući i Jugoslavene.
