The paper studies the importance of demographic processes on the territory of Sandžak in the period of 1948-1991 in the context of demographic causes of Great-Serbian aggression against Croatia and ...Bosnia and Herzegovina in 1991 and Serbian military activities in Kosovo and south-east of Serbia (Preševo and Bujanovac districts).It has been presumed that the religious and national structure of Sandžak with a further trend of the increase of absolute number and relative share of Moslems and decreasing number of Serbians and Montenegrins, as well as considering its geostrategic importance to Serbian and Montenegrin interests then those of international power centres, will continue to be the causal space of potential crises and war conflicts not only in the quoted country but in the larger region too. As it is a question of nearer Croatian security environment, the territory of Sandžak is important also from the viewpoint of national security of the Republic of Croatia.
Celotno besedilo
Dostopno za:
DOBA, IZUM, KILJ, NUK, PILJ, PNG, SAZU, SIK, UILJ, UKNU, UL, UM, UPUK
U antici i ranome srednjem vijeku gorovitost, neprohodnost, pa i klimatska negostoljubivost prostora Gorskog kotara nisu omogućavali snažniji demografski razvoj tog
kraja. Tek je u razvijenome ...srednjem vijeku povezivanje primorskih luka s panonskim
prostorom dovelo do razvoja značajnijih naselja na važnim prometnim pravcima. Upravo taj prometni položaj nastavio je igrati važnu ulogu i u kasnijim stoljećima. Zbog
toga su prostor Gorskog kotara pod svojom vlašću nastojali održati prvo pripadnici
ugledne velikaške porodice Frankopana, a od polovice 16. stoljeća i Zrinskih. Krajem
16. stoljeća započinje stabilizacija demografskih prilika zbog smanjenja opasnosti od
osmanlijskih napada. Novi valovi naseljavanja dogodili su se početkom 17. stoljeća
kada na prostor Gorskog kotara doseljavaju pravoslavni Vlasi (Srbi) i katolički Bunjevci
(Hrvati). Već u 18. stoljeću trgovina žitom, drvom, stokom i rudama nastavlja jačati
važnost ovog prostora, što je omogućilo nastavak gradnje prometne infrastrukture i
razvoja naselja. Razdoblje 19. stoljeća još je više pokazalo važnost Gorskog kotara na
putu između zaleđa i Hrvatskog primorja. Međutim izgradnja željezničke mreže i pojava parnih brodova doveli su do nagle globalizacije tržišnih odnosa. Važnost goranskih
naselja tada opada zbog prebacivanja prometa na željeznicu. S druge strane otvaranje
prekooceanskih država za europske useljenike dovodi do velike emigracije s prostora
Gorskog kotara, ponajviše u SAD i Kanadu. Uza sve to je stanovništvo Gorskog kotara
sve više zahvaćao opći proces deruralizacije i odlaska ljudi u bliža i dalja urbana središta, što će se nastaviti i tijekom 20. stoljeća.
Osrednja tema pričujočega prispevka ni nova; obravnava razmerje med poročnimi in drugimi preživetvenimi strategijami, in sicer na primeru mikro etnološko-demografske študije o načinu življenja ...župljanov Velikih Brusnic izpod Gorjancev v obdobju med letoma 1840 in 1945. V okviru te teme, so obravnavane družbene in kulturne značilnosti samooskrbnega, družinsko-kmečkega gospodarstva, ki so narekovale poročna pravila, in sicer zakaj, kdaj in kam so se poročali. Avtorica prispevka endogamna pravila obravnava v povezavi s poročnim vzorcem – poročnostjo in starostjo ob prvi poroki – tega pa razloži na eni strani z naravnimi razmerami za kmetovanje in na drugi strani z učinki pospešene rasti brusniškega prebivalstva, tj. z njegovim izseljevanjem in razslojevanjem zaradi agrarne prenaseljenosti. Proces izseljevanja je bil v tesni povezanosti z omejenimi alternativnimi možnostmi za zaslužek. Vsekakor brusniški župljani občutljivega ravnovesja med viri za preživetje in rastjo prebivalstva niso uravnavali s poročnostjo; to bi bilo v obdobju pospešene rasti prebivalstva neuspešno, če se ljudje na eni strani ne bi izseljevali in na drugi strani delili posestva na manjše enote. Učinki industrializacije, pa so olajšale poroke tudi socialno najšibkejšim plastem kmečkega sloja. To dejstvo lahko razložimo z »mehanizmom niše«, interpretacijskim modelom Hajnalove teze o »evropskem vzorcu poročanja« v kontinentalni, agrarno usmerjeni Evropi. Možnosti za poroko, ki jih lahko enačimo s pojmom »niše«, niso bile regulirane samo z dednim sistemom, ampak so bile povezane tudi z drugimi okoliščinami in razmerami. »Niša« ni bila za vse enako dostopna in všečna, pomenila je poroko s starejšo vdovo ali vdovcem, poroko pri visoki starosti, poroko s tujcem, drugačne veroizpovedi in nacionalnosti. Te poroke so odstopale od ustaljenih pravil, lokalne, socialne, versko in etnične endogamije, ki jim lahko pripišemo vlogo homeostatičnega mehanizma, ker so znatno omejevala pretok ljudi med različnimi socialnimi plastmi, veroizpovedmi in nacionalnostmi ter geografskimi legami prebivališč. Tako postane razumljivo, da so se prebivalci višinskih vasi poročali med sabo, prebivalci nižinskih pa med sabo, revni z revnimi, bogati z bogatimi in Podgorci s Podgorci, pa tudi, da so bile poroke med grko-katoliškimi Žumberčani in rimo-katoliškimi Podgorci izjema. To potrjujejo tudi matične knjige župnije Radatovići, v kateri je bilo obdobju med letoma 1843 in 2004 vpisanih samo 8 porok , sklenjenih v letih 1879, 1892, 1894, 1896, 1900, 1901, 1906 in 1914. Večina porok med Podgorci in Žumberčani je bila sklenjena v letih pospešene rasti prebivalstva, ko je naraslo število ljudi, ki so zaradi agrarne prenaseljenosti morali od doma. Odpravljeni s skromno doto so si v domačih ali tujih industrijskih in urbanih središčih ustvarili družino. Koliko je bilo mogoče sklepati na podlagi zapisov to velja tudi za poroke med Podgorci in Žumberčani; samo en par je po poroki ostal v župniji Velike Brusnice in eden domnevno v župniji Radatovići (samska služkinja iz Gabrja se poroči z 61-letnim vdovcem; ob poroki ima nevesta stalno prebivališče na ženinovem domu, kjer je verjetno služila). Za ostalimi se je izgubila sled, glede na to, da so bili ženini in neveste že v srednjih letih z nizkim socialnim statusom, domnevam, da so se po poroki odselili v domača ali tuja industrijska središča. Vsekakor pa bo treba v prihodnje domnevo še preveriti. Splošen sklep o poročnih zvezah med Žumberčani in Podgorci je ta, da se kljub živahnim gospodarskim stikom niso prav pogosto med seboj poročali. To dejstvo pripisujem iz različnih ekonomij izhajajočim delovnim vrednotam, ki so jih gledali kot »kolektivni značaj« obeh ekonomij. Podgorci so svoje »trdo delo na zemlji« povezovali s poštenostjo, medtem, ko so trgovanje Žumberčanov povezovali z iznajdljivostjo, včasih tudi goljufivostjo. Hkrati so Podgorci poudarjali, da Žumberčani živijo v »drugačnih družinah«, pri čemer so imeli v mislih zadruge. Iz tega sledi, da so Podgorci kljub mnogim podobnostim v načinu življenja z Žumberčani (trdo delo na siromašni zemlji, nizka življenjska raven, izseljevanje zaradi agrarne prenaseljenosti itn.) poudarjali medsebojne »kulturne« razlike, ki se zdijo bolj povezane z »vrednotami«. Zato bo v prihodnje raziskavo smiselno nadaljevati v tej smeri; preučiti bo treba vrednote in stališča, povezane z izbiro življenjskega partnerja, in sicer v kontekstu družinskih struktur in družinske ekonomije.
Polazeći od sadašnjeg demografskog stanja, autor utvrđuje čimbenike dugogodišnjih nepovoljnih demografskih kretanja. Iako je prirodno smanjenje stanovništva u Hrvatskoj nastupilo od 1991. godine, u ...pojedinim njenim županijama, taj proces traje već od kraja šezdesetih godina. Jedan od temeljnih čimbenika ubrzanih negativnih demografskih procesa u Hrvatskoj, uz ostale, je iseljavanje njenog stanovništva, gotovo u kontinuitetu u čitavom dvadesetom stoljeću. Činjenica da se u braku u Hrvatskoj rađa preko 90% djece neprijeporno ovu instituciju stavlja u središte razmatranja s gledišta budućih demografskih kretanja. Egzaktnim pokazateljima autor analizira promjene demografskih obilježja braka i obitelji, koje su se dogodile u posljednjih tridesetak godina.