Ovaj rad nudi prijedlog tipologije apostrofa u pjesničkom jeziku Anke Žagar. Uočeno je da je polje apostrofe izrazito razvedeno i bitno za iščitavanje semantike i poetike Žagaričina pjesničkog pisma. ...Semantička analiza apostrofe donosi očitavanje nekih poetičkih karakteristika ove poezije otvarajući je prema opisu njezine cjeline. Analizom je iznjedrena moguća tipologija apostrofe; izdvajamo metapoetičke, strukturacijske, metaforizacijske, infantilizacijske, disocijacijske, demijurške i hibridne tipove apostrofa. Određena je točka geneze većeg dijela tipova, a svaki je tip generički oprimjeren i pomno su elaborirane njegove granice i značaj za ovu poeziju.
Na prvi pogled v novinarstvu sploh ni prostora za nezanesljive in nepreverjene informacije, a novinarski diskurz svoj status resnicnosti vendarle potrjuje precej drugace kot na primer znanstveni. ...Najveckrat sporoca o dogodkih in stanjih, do katerih javnost nima neposrednega dostopa in jih vecinoma tudi ne more eksperimentalno preveriti, zato jim lahko le zaupa (Slavko Splichal 1997: 337). Poleg tega pa ima poleg informativne tudi interpretativno vlogo (Manca Kosir, 1988), v njem so torej posredovana tudi mnenja, ki se od dejstev locijo prav po svoji subjektivnosti in nepreverljivosti (Van Dijk 1996). Zaupanje v novinarske informacije je tako nerazdruzljivo povezano z zaupanjem v tocnost, natancnost, nepristranskost, dobro obvescenost in interpretativno sposobnost novinarjev kot zbiralcev, odbiralcev in posrednikov informacij. Najvisje zaupanje novinar doseze, ce je sam prisostvoval dogodku (Mats Nylund 2003: 846) ali je »sam, z raziskovalnim delom in razumevanjem sirsega druzbenega konteksta seznanjen z dogajanjem«. Novinarji pogosto porocajo tudi o dogodkih, pri katerih sami niso bili udelezeni, oziroma stanjih, za katere sami niso strokovnjaki. V takih primerih je za doseganje naslovnikovega zaupanja, da se na sporoceno lahko zanese, potrebna informacija o tem, kako je novinar informacijo dobil (Tomo Korosec 1998: 196). Prav iz te okoliscine, ki je kodificirana tudi v temeljnih dokumentih novinarske profesionalne identitete, izvira potreba po sklicevalnih avtomatizmih: sporocanjskih sredstvih, ki delujejo kot jezikovna manifestacija novinarjevega stika z virom informacije (Verica Rupar 2006: 130). Ker je zaupanje naslovnikov v teh primerih povezano z njihovo oceno verodostojnosti in kompetentnosti vira, se novinarji navadno sklicujejo na uradne vire, ki jih javnost pozna in ceni kot verodostojne in kompetentne (Vesna Laban 2004: 209, Ines Drame 1994: 306). Novinarjeva dolznost sklicevanja na vir je lahko izjemoma krsena zaradi dolznosti do spostovanja zaupnosti vira informacij (Poler 1997: 123, 165), toda tudi v teh primerih mora novinar informacijo preveriti pri vec virih in po moznosti pridobiti takega, ki pristane na identifikacijo (Poler 1997: 124-130). Potemtakem bi moral biti odstotek sklicevalnosti glede na nezanesljivost, ki izhaja novinarjevega dvoma o verodostojnosti in kompetentnosti vira ter posledicno zanesljivosti posredovane informacije, zelo nizek, saj je novinar dolzan pridobiti kredibilne vire in zanesljivost informacij nujno preveriti pri vec virih. Moznost tovrstnega sklicevanja pa kljub vsemu mora obstajati, saj se, na videz paradoksalno, prav tako utemeljuje v novinarjevi odgovornosti do naslovnikov: ce se novinar kljub vsemu odloci objaviti informacijo, ki jo oceni kot ne povsem zanesljivo, mora namrec na to posebej opozoriti. Gre za primere, ko novinar presodi, da bi zamolcanje se ne povsem preverjenih informacij, ce bi se naknadno izkazale za resnicne, bilo za javno dobro skodljivejse kot objava morebitnih neresnicnih informacij. Nasprotje tega je javni interes, na katerega se sklicuje predvsem, a ne zgolj, tabloidni tisk, ko v prvi vrsti uresnicuje svoje ekonomske interese, tu javni interes ni izenacen s tem, kar javnost mora vedeti, ampak s tistim, kar javnost hoce vedeti (Poler Kovacic 2005: 111, 183). Avtomatizem, ki je utemeljen na eticni potrebi obvestiti javnost o nezanesljivosti porocanega, je v tem kontekstu tako pogosto zlorabljen za objavljanje senzacionalisticnih, nepreverjenih in ne nujno resnicnih informacij. Vrste take rabe bodo podrobneje analizirane in komentirane v podpoglavju o ugotovitvah raziskave. Korpusno gradivo je pokazalo, da je poleg sporocanjskih vlog clenkovne zveze naj bi in deleznika na -l, ki jih opisuje Koroscev model, mogoce v slovenskem porocevalstvu razpoznati se dve rabi te zveze in z njima dopolniti ta model. Prva izraza sklicevanje na vir, ki v svoji izjavi ubesedi namero, torej nekaj, kar vir predvideva, da se bo v prihodnosti zgodilo, in to izrazi z zvezo naj bi + del. -l, zato ne gre za nepotrebno dvojno sklicevanje, temvec sklicevanje na namero. Druga raba je novinarjevo distanciranje od virovih interpretacij in mnenj. Na pogostnost rabe za sklicevanje na namero je mogoce sklepati iz dejstva, da je skoraj polovica vseh zadetkov v pregledanem vzorcu sobesedilno referirala na prihodnost. Ker je sklicevanje na namero pogosto upovedeno v predmetnem odvisniku glavnega stavka s sklicevalnim glagolom, se postavlja vprasanje, ali ga je mogoce interpretirati kot poseben sklicevalni avtomatizem, kjer zveza naj bi + deleznik na -l nima vloge slabitve gotovostne naklonskosti. Nekateri primeri rabe, ko je iz sobesedila mogoce razbrati, da je vir svojo izjavo upovedal kot trditev, in ne kot domnevo, iz sobesedila pa tudi ni razvidno, zakaj bi izjavo kot nezanesljivo oznacil novinar, napeljujejo na sklepanje, da zveza naj bi + del. na -l lahko opravlja zgolj funkcijo sklicevalnega avtomatizma, na da bi slabila gotovostno naklonskost dela povedi, ki ji sledi. Primeri take rabe so povezani predvsem s pojavljanjem ne-povednika v predmetnem odvisniku glavnega stavka s sklicevalnim glagolom. Z opazovanjem pogostnosti sopojavljanja te oblike z modalnimi clenki za slabitev in krepitev gotovostne naklonskosti te hipoteze ni mogoce potrditi. Najpogostejsa je kombinacija zveze s clenkom menda v primerih, ko vir, na katerega se novinar sklicuje, ni popolnoma identificiran ali pa gre kar za sklicevanje na govorice. V teh primerih obliki delujeta kot podvojeno izrazanje nezanesljivosti, s katerim se skusa novinar dodatno zascititi pred obtozbami o neresnicnem porocanju. Pri porocanju o neuradnih, se bolj pa nedokazanih dejanjih, sta v rabi morfemskega sklicevanja glede na nezanesljivost opazni dve skrajnosti. Po eni strani vsesplosna nereflektirana raba tudi tam, kjer ni potreben in bi jo bilo mogoce razloziti s pretirano skrbjo novinarjev za eticno korektno porocanje, po drugi strani pa zloraba za razsirjanje nepreverjenih in senzacionalisticnih informacij.
Prispevek skuša z zbranim gradivom o jezikovnih (in vedenjskih) vzorcih opravičevanja pokazati na večfunkcijskost dvogovornih dejanj kot eno od temeljnih predpostavk za ustvarjanje koherence v ...dvogovoru in tako opozoriti na neustrezno razumevanje opravičila kot dejanja s prevladujočo zgolj povezovalno funkcijo.
Oznacevalce odprte propozicije oznacimo za pragmaticne izraze. Od podobnih izrazov so jim morda najblizji diskurzni oznacevalci, to so izrazi kot ja, mhm, a ne, no, dobro, glejte ipd. Zlasti z (a) ne ...so oznacevalci odprte propozicije povezani tudi prek pogostega sopojavljanja - tip tuki so pa same neke hobotnice in tako naprej a ne (prim. raziskavo pichLer, Stephen LeVey 2010 na primeru anglescine). Nekateri avtorji jih celo oznacijo kot vrsto diskurznih oznacevalcev (npr. overstreet 2005), ces da se prav tako pojavljajo zunaj sintakticne strukture stavka ali so le ohlapno povezani z njo, drugi nasprotno argumentirajo, da so vendarle po vrsti lastnosti (npr. dokaj homogena struktura izrazov, dokaj stalno mesto v izjavi, nanasanje na predhodni propozicijski element itd.) razlicni od tipicnih diskurznih oznacevalcev (npr. martineZ 2011). Sami smo mnenja, da je treba razlicne pragmaticne izraze pred njihovo morebitno klasifikacijo oz. umestitvijo v jezikovni sistem se precej raziskovati. Poleg tipicnih diskurznih oznacevalcev in oznacevalcev odprte propozicije namrec najdemo v govoru se razne ekspresivne izraze (zal, super, fino, a res, joj, odlicno ...), izraze povzemanja (skratka, se pravi, tako da ...), izraze, ki napovedujejo premor (samo malo, cakajte, samo trenutek, samo da vidim ...), izraze nastevanja (prvo kot prvo ...), izraze rekanja (bi rekel, moram reci, saj pravim ...) in se kaksne druge (v bistvu, kaj jaz vem, kaj (pa) vem, ne vem, itak ...). Poleg tega ne smemo prezreti pisnega diskurza, kjer se prav tako pojavljajo nekateri sorodni izrazi, ceprav ne nujno isti in ne nujno v istih vlogah (prim. razprave o metadiskurzu, v slovenskem prostoru npr. pisansKi peterLin 2011). Pragmaticni izrazi so pozornost raziskovalcev pritegnili sele zadnja desetletja, ko so govorni korpusi omogocili boljsi vpogled v govorjeni diskurz. Tudi vedno nove in nove razprave na to temo kazejo, da tema se ni izcrpana. Med prve daljse razprave o oznacevalcih odprte propozicije lahko stejemo clanek dinesoVe (1980) o nekaterih tovrstnih izrazih v govorjenem diskurzu avstralske anglescine z vidika variacijske analize. dubois (1992) analizira socio-demografske vplive na njihovo rabo in njihovo sestavo v montrealski francoscini. overstreetova (1999) v obsirni razpravi na ameriski anglescini predstavi oznacevalce odprte propozicije znotraj funkcijskojezikoslovne delitve na besedilno in medosebno funkcijo jezika ter poudari njihovo medosebno vlogo v diskurzu, ki je po njenem mnenju prvotna. aiJmerJeVa (2002) izhaja iz korpusnega pristopa in opisuje oznacevalce odprte propozicije v angleski anglescini s stalisca oblike, vloge, prozodije in situacij, v katerih so rabljeni. overstreetova (2005) primerja rabo oznacevalcev odprte propozicije v anglescini in nemscini. cheshire (2007) analizira njihovo rabo glede na razlicne oblike, slovnicne procese in multifunkcionalnost v govoru adolescentov v treh razlicnih angleskih mestih. taGLiamonte, denis (2010) preucujeta rabo teh izrazov v anglescini, govorjeni v Torontu, in analizirata foneticno redukcijo, dekategorizacijo, semanticne spremembe in pragmaticne premike. martineZ (2011) analizira njihovo rabo v govoru britanskih najstnikov in odraslih, pri cemer primerja pogostost rabe, slovnicne procese in pragmaticne vloge. terrascHKe (2010) primerja rabo izraza or so glede na pogostost in pragmaticne vloge pri maternih govorcih anglescine v Novi Zelandiji in tujih govorcih anglescine. pichLer, LeVey (2010) analizirata sopojavljanje oznacevalcev odprte propozicije z drugimi diskurznimi pojavi (npr. z izrazi, kot sta a ne, a veste itd.) v govoru severovzhodnega predela Anglije glede na razlicne starostne skupine govorcev. fernandeZ, yuLdasheV (2011) analizirata rabo oznacevalcev odprte propozicije v neposrednih elektronskih sporocilih, primerjaje rabo pri maternih in tujih govorcih anglescine. In this paper we investigate a group of markers in spoken interaction in Slovene, known by the term "general extenders". Expressions such as in tako naprej 'and so on', pa to 'and such', pa tako 'and like that', pa vse 'and all', ali pa kaj takega 'or something like that', ali nekaj takega 'or something like that', fall into this category. They are commonly divided into two groups: those beginning with in or colloquial pa, called "adjunctive", and those beginning with ali, called "disjunctive". We use the Slovene reference speech corpus GOS for the analysis. Corpus GOS includes about 1 mio. transcribed words of speech in everyday situations (private and official) as well as school lessons, lectures, and public media (TV and radio) discourse. We find a total of 50 different expressions that can function as general extenders in speech, however, only 12 of them are used more than 12 times, and 10 of them are used merely once. The most common five are: in tako naprej (225 uses), pa to (318 uses), pa vse (44 uses), pa tako (79 uses), ali pa kaj takega (38 uses). First, we compare their usage in different discourse settings within the GOS corpus. The results show that there is a greater variety and frequency of general extenders in non-public and informal settings than in the public and formal settings; that disjunctive general extenders are similarly frequent in all non-public settings, whilst adjunctive general extenders are more frequent in private than in official non-public settings; and that there are important differences in the usage of particular general extenders. Then we examine the most frequent Slovene general extender, in tako naprej, using the sociocognitive approach, based on the theory of mental models by Van diJK and Kintsch (1983). We specify in tako naprej as a strategic device that a speaker uses when s/he wants to leave the previous element of the proposition underspecified, exemplified, or approximated. The elements of control structure that guide its usage are, for example: a speaker does not want to explain the details, a speaker thinks the details are not important or interesting, a speaker wants to indicate that the thing/process is repeating, etc. General extenders refer to the previous element of the proposition which can be of various length: single previous word, word phrase, more words/phrases, single previous sentence or several sentences. From the interactional level point of view, we find that general extenders address the listener and stimulate him/her to use his/ her own knowledge and actively cooperate, to put more effort into interpretation, to guess what the speaker has in mind. However, also some more specific interactional goals are identified, such as: a speaker lets the listener know that s/he does not want to explain the details, a speaker lets the listener know that s/he is unsure whether s/ he has exhaustively represented the propositional element, a speaker lets the listener know thats/he has some problems in production, etc.
Výjimecná kniha vybraných studií predního ceského lingvisty a clena Praského lingvistického krouku obsahuje 26 prací v anglickém a 4 v nemeckém jazyce. Predvádí iroké spektrum Sgallova záberu a v ...esti cástech predstavuje hlavní okruhy autorova zájmu - první cást knihy se venuje obecným a teoretickým otázkám, druhý predstavuje Sgallovy príspevky k syntaxi, tretí se týká aktuálního clenení , ctvrtý vety a diskurzu, pátý typologie jazyka a poslední mluvy a písma.
Popravljanja so majhen, a pomemben mehanizem in strukturna enota spontano tvorjenih izjav. Pri analizi izhajam iz pristopov analize diskuza, predvsem konverzacijskih analiz. Popravljanje je ...retrogradna struktura - z vidika dogajanja na sintagmatski osi jo zaznamuje premik nazaj. Analiza pragmatičnih vidikov pa kaže, da so razlog za popravljanja običajno dogajanja v psihološki dimenziji diskurza, natančneje namera govorca, da besedilo uskladi s spremenjeno strategijo, da popravi napako ali težave pri izrekanju. Analiza strukture popravljanj pokaže, da ta vključujejo tri obvezne elemente: popravljeno, prekinitev in popravek, pogosto pa je med prekinitvijo in popravkom še eno ali več popravljalnih sredstev. V gradivu za nalizo, govornem korpusu telefonskih pogovorov v turizmu, je popravljanje izvedeno v 8 % vseh izjav.
Tekst raspravlja »pisanje sebe«, pisanje zajednice i pisanje glumačke profesije u autobiografskoj knjizi Mire Furlan, naslovljenoj Voli me više od svega na svijetu: priče o pripadanju (2021.). ...Navedena autobiografija analitički je motrena kroz dugu tradiciju disidentske i egzilantske literature, s posebnim interesom za samodramatizaciju depresivnog literarnog subjekta. Tekst Mire Furlan kontekstualiziran je i prema drugim utjecajnim glumačkim autobiografijama, razmatrajući razlikovanja između »umjetničke« i »političke« autobiografije, socijalnih i umjetničkih uloga, nametnutih i samoizabranih rola.
U ovome se radu analizira druga pjesnička knjiga Marije Čudine Čađ i pozlata (1963) sa stilističkoga aspekta. Izdvajaju se slikovnost i refleksivnost kao dominantne razine poetskoga diskurza. ...Slikovni diskurz pruža uvid u zagrobni svijet u koji uranja lirski subjekt, dok se refleksivnim diskurzom izvode meditacije o odnosu života i smrti. Ispituju se interferencijske zone tih dviju diskurznih razina i simbološki tumači predmetni sloj pjesama kako bi se dokazalo da je u zbirci opisan put lirskoga subjekta kroz zagrobni svijet. Kao dodatak, predmetni se sloj kulturološki tumači kako bi se dao uvid podrijetla zagrobnih motiva u slikovnome diskurzu.
PDF
