Kot majhna deklica sem preživljala poletne počitnice na celjskem Savinjskem nabrežju. Živeli smo v Kajuhovi ulici in reka Savinja je bila samo lučaj stran. V malem parku v Kajuhovi ulici, ob Savinji, ...je bilo igrišče z malim bazenom in dvema tušema. Tukaj smo se otroci radi zbirali, sploh tisti predšolski, ki še nismo znali plavati in se kopali ter igrali razne igre.Seveda pa mi radovednost ni dala miru … redno sem hodila na breg reke in opazovala velike otroke kako so plavali na drugo stran brega, kjer je bilo kopališče. Ta podvig me je zelo mikal in rada sem brodila po plitki reki ob njenem bregu. Nekega dne pa je odločitev padla … pognala sem se v vodo in začela mahati z rokami, kot sem videla starejše, plavajoče … Naenkrat sem izgubila tla pod nogami in se potopila. S klatenjem okrog sebe mi je uspelo priti na površje in glej ga zlomka … obdržala sem se na površju. Še več, začela sem plavati in potem sem plavala, plavala … Še danes me to spominja na sina, ki je kot desetmesečni shodil in potem je hodil in hodil in se ni hotel ustaviti.Ob Savinji smo preživljali poletne dni in naših staršev sploh ni skrbelo za nas. Pomembno je bilo samo to, da smo ob dogovorjenem času prišli domov. Kako smo vedeli, da je prišel ta čas, pa mi še zdaj ni jasno.Kmalu se je zgradil celjski bazen in prestavili smo se tja. Vključili smo se na plavalni tečaj in tako začeli pravilno plavati. Na bazenu se še danes nekateri iz tistih časov srečujemo.Toda Savinja je ostala prva ljubljenka za kopanje tudi pozneje, ko sem že odrasla in si ustvarila družino. V mestu ni bila več za kopanje, ker je bila preveč onesnažena. Zato smo se redno, vsako nedeljo, z družino odpeljali malo višje proti Zgornji Savinjski dolini in tam priredili piknik s prijatelji ter ostali ob reki ves dan. Ta navada nama je ostala še danes in velikokrat preživiva dan ob reki Savinji. Prispevala: Mirjana Steblovnik
Spomin mi rad zaide za več, kot pol stoletja nazaj, ko sem, kot srednješolka preživljala brezskrbna poletja v Zadru, kjer je živel brat Vladimir. Vse dni sem v družbi svojih vrstnikov preživela na ...plaži. Nihče me ni opozarjal, da se moram skrivati pred soncem ali pa celo mazati z zaščitnimi kremami.Sončnih opeklin se ne spominjam, razen enkrat, ko sem se doma na celjskem bazenu sončila ves dan misleč, da bom šla drugi dan porjavela na šolske počitnice v Makarsko. Vso noč sem na vlaku stala, da se me ne bi kdo dotaknil, ker me je koža neznansko pekla. Dobila sem mehurje po nadlahti in sokrvica mi je curljala po rokah. Toliko o ozaveščenosti glede sončenja v moji mladosti.V Zadru se opeklin ne spominjam, čeprav se tudi mazanja s kremami ne spominjam. Je pa res, da sem bila več v vodi, kot zunaj.Pozneje, ko sem si ustvarila družino, sem postala malo bolj ozaveščena. Ponavadi smo se namazali z neko navadno kremo, ko smo prišli na plažo. Pozneje, ko smo kampirali, nama otroka še namazati ni uspelo, ker sta jo že prej ucvrla na obalo. Vse je bilo bolj svobodno, nič gledanja na uro in določanja, kdaj se je treba umakniti v senco. Na soncu sem lahko mirno brala in potem ob knjigi sladko zaspala. Sončnih opeklin se sploh ne spomnim.In današnje dni: že galebi nad morjem se derejo, da se je treba izogibati soncu čez opoldan vse tja do 16. ure. In res, mimogrede dobiš sončno opeklino, sploh pa, če nisi namazan s kremo z visokim faktorjem. Če nimaš nič na glavi dobiš lahko sončarico, dehidracija ti grozi tudi če piješ, brez sončnih očal z UV zaščito je bolje, da se ne prikažeš ven.In moje spoznanje je, da tudi sonce ni več tisto, kar je bilo nekoč!Prispevala: Mirjana Steblovnik
Šentvid pri Planini se nahaja ob cesti Planina–Zagorje–Lesično in je bil do druge svetovne vojne središče krajev pod severnimi obronki Bohorja. Izgledu kraja daje močan pečat župnijska cerkev svetega ...Vida, ki je bila prvič omenjena leta 1414. V osnovi gotska je današnjo podobo dobila v baroku, sočasna je tudi oprema. V ljudskem izročilu je ohranjeno, da sta se v njej pred poletjem 1425 poročila Veronika Deseniška in Friderik II. Celjski.SpominiMoja stara starša Ivan in Marija Krajnc (roj. Gubenšek) sta se poročila 20. 11. 1922 v cerkvi v Šentvidu pri Planini. Po poroki sta skupno življenjsko pot nadaljevala na domačiji nevestinih staršev Jožefa in Marije Gubenšek, rojene Šmid. Skupaj so kmetovali na hribovitih poljih pod Bohorjem. Mariji in Ivanu so se rodili štirje otroci: Milica (1923-2009), Ivan (1925-2007), moja mama Cvetka Terezija (1929-2010) in Nežika (1932-2005). Ob hiši sta zgradila nov hlev in se med drugim posvetila govedoreji. Na domačiji starega očeta v Meten vrhu pri Sevnici, od koder se je priženil, so imeli drevesnico s sadnim drevjem. Tako je z sadikami oskrbel sosede v vasi. Vaščani so ga zelo spoštovali in ga izvolili tudi za župana. Zelo se je prizadeval za razvoj kraja, v katerem je ob župnijski cerkvi s pokopališčem bili trgovina in gostilna. V času njegovega mandata je bila med drugim zgrajena tehtnica za tehtanje živine. Viri:Rolanda Fugger Germadnik: Grofje in knezi Celjski, 2014, str. 83 Franc Kralj: Friderik II. Celjski in Veronika Deseniška, 2017, str. 79http://www.pd-zarja.si https://www.sentjur.siFotografijo in spomine prispevala: Romana Pernovšek
Zadnje mesece pred drugo svetovno vojno so stekle obilne priprave italijanske vojske za vojni poseg naperjen na vzhodno sosedo. Vse to je najbolj občutilo predvsem prebivalstvo na Primorskem, ...posebno v krajih vzdolž nekdanje italijansko jugoslovanske meje. Kraji ob vseh cestah so bili natrpani z vojaštvom in opremo. Vse je čakalo na povelje na premik čez državno mejo.Sliko je posnel neznan fotograf na Topolcu sredi vasi pri Ilirski Bistrici le nekaj dni pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo.Na sliki: Vencetovi sestri Vilma in Majda s starejšim bratom Pepetom. Bili so v družbi s triletnim nečakom Vojkom. Fotografija je nastala ob poti sredi vasi. V ozadju obilica italijanske vojaške opreme. V naslednjih dneh so se dvorišča in ceste nenadoma spraznile. Vojaštvo se je z vso opremo premaknilo naprej in začela se je vojna.
