Besedilo se osredotoča na medbesedilne povezave med opusoma slovaškega panslavistaJana Kollárja in slovensko-hrvaškega ilirca Stanka Vraza, posebej na večplasten vpliv Kollárjeve pesnitve Slávy dcera ...na Vrazovo prvo zbirko v ilirščini Djulabije. Orisane so Vrazove globinske povezave s češko kulturo, ki jo je med vsemi slovanskimi najbolj cenil in jo razumel kot osrednjo v slovanskih preporodih. V nadaljevanju besedilo strnjeno poudari tiste elemente opusa Jana Kollárja, ki so navdihnili Vraza, nazadnje pa se posveti obema deloma, od katerih je prvo že samo kompleksen primer medbesedilnosti.
V članku skozi prizmo literarnih zgodovin 19. stoletja in njihove percepcije stoletje starejšega literarnega spora med Leipzigom in Zürichom opazujem proces vzpostavitve odnosa do didaktične poezije, ...ki se je artikuliral v obdobju romantike. Glavne značilnosti tega odnosa ekstrapoliram iz literarnozgodovinske obravnave didaktične pesnitve Matije Antuna Relkovića Satir iliti divji čovik. Vzporejam jo z manifestom normativne poetike Johanna Christopha Gottscheda Versuch einer critischen Dichtkunst vor die Deutschen, s čimer opozorim, da pesnitev spada v obdobje, ki v svojem dojemanju literature ni kompatibilno z epistemološko zastavitvijo sodobnih branj didaktične poezije.
Delo temelji na predpostavki, da je secesijski slogovni kompleks, ki ga je mogoče povzeti iz dosedanjih del (A. Stamać, V. Žmegać), nekakšna konstanta kajkavskega deleža znotraj hrvaške književnosti ...od moderne do postmoderne. V uvodnem delu skušamo z analizo in komentarji dosedanjih del odgovoriti na vprašanje, zakaj prihaja do nove tradicije poezije v kajkavskem in čakavskem dialektu ravno v obdobju moderne. Na podlagi interpretacij pesmi Dragutina Domjanića (Figurice, Park med alejami, Inje), kratkega opisa pesniških zbirk in nekaterih antologij kajkavske lirike ugotavljamo secesijske (ornamentalne, dekorativne) pojave in problematiziramo njihovo funkcijo v hrvaški kajkavski poeziji in kontekstu novejše hrvaške književnosti sploh.
Prispevek orisuje prevladujoče prozne modele in poetike v hrvaški književnosti ob koncu 20. stoletja. Pri tem se ustavlja pri značilnostih prejšnjih obdobij.
Temeljno izhodišče študije so onomastične raziskave francoskih in ruskih strokovnjakov od petdesetih let naprej. Raziskava imen literarnih junakov je lahko avtonomna metoda analize umetniškega dela. ...V poimenovanju junakov pri Miroslavu Krleži in Ivanu Cankarju naletimo skoraj na identične dileme univerzalnega in nacionalnega. Skupni imenovalec je pri obeh Nietschejeva filozofija. Pri Cankarju v nasprotju s Krležo ni prišlo do detronizacije tradicionalne romantične ljubezni, vendar njegovi libidalno enigmatični ludionimi govorijo o poskusu te detronizacije.
Cezura (pojem, ki je ožji od pojma "verzna dvodelnost") je v silabičnem in silabotoničnem verzu stalna medbesedna meja za vedno istim zlogom v verzu. Pogosto sovpada z mejo med naglasnimi enotami, ...znotrajverzne skladenjske meje pa so na cezuri pogostejše kot drugod v verzu. Cezura torej ni pavza. Nobena druga konstantna lastnost za cezuro ni obvezna; zevgma je pred cezuro, tonska konstanta pred cezuro ipd. so možni, ne pa njuni spremljevalni pojavi.
