Stanko Ozimek je bil rojen leta 1904 v Divači v številni slovenski družini. Njegov oče Janez je bil v službi na železnici, zato se je družina večkrat selila po Sloveniji. Osnovno šolo je zaključil v ...rodni Divači leta 1918. Nato se je njegova družina preselila v Laško in tako je njihov dom postala železniška čuvajnica na Marija Gradcu.V Laškem se je izučil ključavničarskega »rokodelstva« pri obrtniku Adolfu Majcnu. Leta 1922 je v Laškem pred takratno izpitno komisijo zadruge skupnih obrtnikov sodniškega okraja Laško opravil pomočniški izpit. Leta 1924 je v Ljubljani opravil izpit – »izpričevalo usposobljenosti za samostojno vodstvo avtomobilov«. Zaposlil se je v Ljubljani kot šofer, nato v Kranjski Gori pri Izletniškem avto prevozu Kranjska Gora. Iz tega obdobja je objavljena fotografija, ko je vozil turiste iz Kranjske Gore med drugim tudi v italijanske Benetke.Leta 1938 se je vrnil v Laško. Zaposlil se je v Pivovarni Laško kot šofer tovornjaka znamke Opel-Blitz, ki je bil prvi kamion v Pivovarni Laško.Bil je tudi delničar takratne »Gostilničarske pivovarne d. d. na Laškem«. V Pivovarni Laško je delal vse do svoje upokojitve. Umrl je leta 1972.Prispevala: Anica Ojsteršek (roj. Ozimek) s posredovanjem Zveze Možnar Laško
Na povabilo SPD Trst smo tudi ilirsko-bistriški planinci izkoristili lepo sončno nedeljo za udeležbo za srečanje slovenskih planincev v Nabrežini.Veseli smo bili, da smo se pridružili množici ...planincev iz mnogih slovenskih planinskih društev z obeh strani meje! V Nabrežini so nas prisrčno sprejeli tržaški planinci posebej pa sta nas je lepo pozdravila nabrežinski župan Albin Škerk in tajnik občine Mario Kralj in se tudi fotografirala z našo skupino. Občina Ilirska Bistrica bila v tem času pobratena z občino Nabrežina.Potem, ko smo se sprehodili po slikoviti dolini Glinščice smo popoldne preživeli v Bazovici v planinskem druženju z vsemi planinci – udeleženci tokratnega 12. planinskega srečanja.Bil je to čas, raznih omejitev na meji z Italijo, razni depoziti, prepovedi pri uvozu nekaterih živil, popisi potnikov… Za organizirane skupine so bile uvedene nekatere ugodnosti, ki smo jih s pridom izkoristili, tako mi izletniki kot bazoviški trgovci. Čeprav je bila nedelja so bila vrata mnogih trgovin »na pol odprta« in izletniki smo si nabavili kave vsaj za kakšen dober mesec. Seveda so nas na naši meji cariniki spraševali, če imamo kaj za prijaviti. Odgovarjali smo kar vsi prisotni v en glas: »Ne, kako saj so trgovine zaprte!« A, v avtobusu je tako zelo dišalo po kavi. Cariniki so se le nasmihali in nas pustili dalje. Pa še en dogodek nam je ostal v spominu. V Nabrežini je bilo vsaj dve sto avtobusov s katerimi smo se pripeljali izletniki iz Slovenije. Ob odhodu je bilo treba porivati, da bi vžgal, le našega slavnikovega avtobusa. (315/vč)Na sliki: Planinski izletniki iz Ilirske Bistrice z županom Albinom Škerkom in tajnikom Mariom Kraljem.
Ovčarstvo je tudi na Ilirsko Bistriškem imelo veliko tradicijo. Posebno v Trnovem, ki je bilo bolj kmetijsko naravnano. Še je ohranjeno ime domačije Ovčanovi, ki kaže na osnovno dejavnost s katero so ...se pri hiši ukvarjali. Nad krajem je v obrobju gozda Voljčji hrib, ki je dobil ime ali po volkovih ali morda po ovcah. V dialektu »ovca je vouca« in do izraza vovčji hrib ni daleč. Nad vasjo Jasen je travnati greben imenovan Solne, kar spominja, da so pastirji tam čez noč zadrževali ovce in jim natrosili soli, da se ne bi razšle, ko so šli po opravkih ali prenočiti domov v vas. Dostikrat so se ovčarji branili volkov tako, da so izkopali dovolj globoko jamo in vanjo dali kakšno bolano ovco. Volk je nasedel, se pognal v jamo in tam ostal še potem, ko se je najedel.Prof. Drago Karolin nam je še kot dijakom nižje gimnazije v petdesetih letih povedal zgodbo, ki jo je slišal od domačinov. V Trnovo se je naselil krojač doma iz Furlanije. Komaj je znal nekaj slovenskih besed. Bil je pa pravi vinski bratec. Ko se je nekoč zvečer močno omamljen od popitega vina vračal iz Bistrice v Trnovo je nehote zašel na pot, ki ga je vodila proti gozdu. Pa je kljub vsemu še hodil in hodil in padel v volčjo jamo. Tam pa je že bil volk. Furlan se je v hipu streznil, potegnil iz suknjiča škarje, da se bo z njimi branil. V polomljeni slovenščini je volku govoril: Ti maš žobe, jaz pa imam škare! In tako sta se volk in Furlan gledala do jutra, ko so prišli pastirji in rešili Furlana. Ta pa je ves trd od strahu še vedno ponavljal stavek o žobah in škarah.Na sliki: Izletniki na Snežnik so se za hip zadržali pred pastirsko stajo na Ravnicah nad domačim krajem. V ogradi pa je bilo obilo ovac. Slika je nastala pred letom 1928, ohranila jo je učiteljica Marja Boštjančič Iskra iz Velike Bukovice. (vč)
Izletniki na poti v Logarsko dolino ob cesti Luče – Solčava pri Presihajočem studencu, med njimi edina prepoznana Viljemina Smola, sedi prva z leve. Presihajoči studenec, ki je v neposredni bližini ...znane Igle, 40 m visokega skalnatega obeliksa je ena naših najbolj znanih zaganjalk, studencev, katerih pretok se spreminja. Njihovo delovanje je navadno povezano z večjim prostorom v zaledju, ki se, potem ko se napolni, na hitro sprazni po načelu natege. V času naslednjega polnjenja je pretok studenca manjši, ali celo usahne. Presihajoči studenec je zaradi obnovljene ceste uklenjen v votlinico. Le redko lahko vidimo njegovo delovanje, saj je odvisno od količine vode. Ob visokem vodostaju teče enakomerno, ob nižjem pa presahne, zato moramo imeti nekaj sreče, da vidimo ritmično delovanje. Če bomo v studencu videli vodo, moramo biti potrpežljivi, naraščanje in upadanje vode je namreč lahko počasno in težko opazno, najbolje pa je, če nekaj časa opazujemo gladino vode na nekem izrazitem delu (npr. vrh kamna). Delovanje Presihajočega studenca je podrobno opisal naravoslovec Ferdinand Seidl leta 1909. Igla in presihajoči studenec sodita med naše starejše naravne spomenike, saj sta zavarovana že od leta 1948.Uporabljen vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/22085/Prispevala: Vanja Bertossi
