Rhodolith beds are the basal transgressive unit of the several hundred metres thick Badenian succession, and are a pecuharity of the Kozjansko area.Rhodoids are mainly spherical having up to 15 cm in ...diameter. They are built of Lithothamnium corallinacean algae with crusty and branching texture, frequently intergrown with bryozoans. The rhodoid nuclei commonly consist of pebbles of Palaeozoic clastic rocks (quartz, phyllites), Triassic carbonates and Oligocene tuffs.The rhodolith occasionally passes into a rhodolithic conglomerate. Sparsely rhodoids of somewhat smaller dimensions also occur in lithothamnium limestone (biocalcarenite). Rhodolith was formed in nearshore, well agitated areas of the Tertiary Kozjansko basin.
This research presents the most numerous Middle Miocene foraminifera of the suborder Rotaliina from the Planina syncline in Kozjansko. 85 species and 2 subspecies have been identified.The species ...that show abundance in samples are: Angulogerina angulosa,Trifarina bradyi, Sphaeroidina bulloides, Cibicidoides ungerianus, Nonion commune, Melonis pompilioides, Pullenia bulloides, Heterolepa dutemplei, Hansenisca soldanii and Hanzawaia boueana.
Alojzija Hederih se je leta 1910 še ne osemnajstletna, noseča, odpravila od doma v Dekmanci na Kozjanskem v takratno prestolnico monarhije, na Dunaj, kjer se je zaposlila kot gospodinjska pomočnica. ...Deklice, ki se je rodila kmalu po Alojzijinem odhodu od doma, ni mogla obdržati pri sebi, zato je ta odraščala pri sorodnikih na Kozjanskem. Alojzija se ni nikoli poročila, vso odraslo dobo je preživela na Dunaju. Stara 42 let je ponovno rodila, tokrat dečka. Tudi on je odraščal pri sorodnikih na Kozjanskem, pri eni od maminih sestra. Kot otrok sploh ni vedel, da ne živi s svojimi biološkimi starši, saj mu tega dolgo niso povedali. Šele pozneje, ko je bila njegova prava mama že pokojna, so mu tete v spomin nanjo izročile njeno sliko, ki je nastala v fotografskem ateljeju A. Seidla v Gradcu nekje na začetku stoletja.Vse življenje jo je hranil kot edini spomin nanjo. S sestro sta se spoznala šele kot odrasli osebi.
Fotografijo je ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja posnela Marija Hederih, rojena Hrvatič. Na njej je ujela svojega očeta, Franca Hrvatiča, kako – v obveznih srajci in lajbiču – vstopa v staro ...leseno hišo v Veračah na Kozjanskem, ki jo je bil kupil v svoji mladosti ter v njej z družino živel do smrti. Ukvarjal se je s kmetijstvom in sodarstvom, pred tem pa je bil kot vojak 87. pehotnega polka udeleženec bojev na Soški fronti in pozneje vojni ujetnik. Rodil se je v bližnjih Selah leta 1897, umrl pa v Veračah, v fotografirani hiši, leta 1977.Njegova hči, ki je posnela fotografijo, na kateri je zabeležila tako svojo rojstno hišo kot svojega očeta in pod krošnjo češnje še svojega moža, je ujela utrinek nekega okolja, kakršnega danes ni več. Oziroma – je drugačen. Stara hiša je podrta, v njeni bližini stoji novejša, tudi češnja in hlev iz ozadja fotografije sta že padla. Oče je pokojni, ona sama tudi, moški pod češnjo pa je še živ.Podoba je tudi podoba iz spomina iz mojega otroštva.
Meni zelo draga fotografija je spomin na praznovanje velike noči 1973 pri babici na Kozjanskem in na objem z birmsko botrco Ivanko Ploj, mamino sestrično. Imeli sva se zelo radi in se prav tako ...medsebojno zelo spoštovali, vse do konca njenega življenja leta 2011.V ozadju mala hiška, krita s slamo, je bila dom moje pokojne mame Dore Žmaher (roj. Arzenšek). Kljub temu, da je bila hiška mala, je bila kar prostorna. Imela je dve izbi, kuhinjo z vzidanim štedilnikom “šparhertom” in večji prostor izbo “hišo” z veliko lončeno pečjo. Otroci – vnuki smo se na njej po zimi greli in sušili, ker smo bili velikokrat prezebli in premočeni od snega. Za vse nas je bilo premalo sank, zato smo v vreče dali seno, stare krpe ter se z njimi spuščali – sankali v dolino. Babica je v lončeni peči pekla pečenko, zelje in seveda nadvse dober in dišeč kruh. Za nas otroke je še ob tem dala peči male pogačice “mlinčke”, ki jih je premazala s sladko smetano. Vendar smo, preden smo jih lahko pojedli, morali z babico zapeti cerkveno “pobožno” pesem.Leta 1974 je bil na Kozjanskem močnejši potres in tudi ta naša mala hiška je bila poškodovana, zato jo je nadomestila nova, staro pa so podrli. A pogled na fotografijo budi spomine na čas, ko je v njej bila doma skromnost, ljubezen, spoštovanje …
PDF