V zadnji dobri četrtini stoletja se je na Filozofski fakulteti v Ljubljani didaktika književnosti tudi formalno konstituirala kot visokošolski predmet. Podajamo kratek pregled epistemoloških in ...vsebinskih vprašanj, s katerimi se ukvarja od začetkov do danes, in problemske sklope, ki so jih obdelali s katedre izvirajoči raziskovalci v svojih publikacijah. Akademska didaktika književnosti ima svojo predakademsko fazo, ki jo sestavljajo teoretične in aplikativne reŽfleksije praktikov v 19. in 20 stoletju. Na te se je mogla opreti tudi sodobna didaktika književnosti kot visokošolska raziskovalna disciplina od 80. let 20. stoletja naprej.
Prvi koraki raziskovalnega dela so bili usmerjeni v epistemoloska vprasanja. Na zacetku se je namrec v akademskih krogih gledalo na didakticno dejavnost in na druge s pedagoskim delom povezane ...discipline le kot na nekaksno poucevanje prakticnih uciteljskih vescin, ki jih dober strokovnjak samoumevno obvlada tudi brez posebnega »treninga«.7 Velik del raziskovalnih naporov v zacetnih letih je bil zato namenjen preseganju teh stereotipov ob iskanju odgovorov na temeljna vprasanja, ali je didaktika knjizevnosti res samo »prakticen« podaljsek literarne vede, ali in pod kaksnimi pogoji pa je lahko pouk knjizevnosti predmet znanstvenega raziskovanja, na katere temelje to raziskovanje postaviti, v katere smeri iskati odgovore, da bodo imeli teoreticno tehtnost in prakticno uporabnost. Prebijanje skozi ta vprasanja je potekalo ob preucevanju razpolozljivih temeljnih domacih in tujih virov (npr. Bezjak 1906, Jurgen KREFT1982, Dragutin ROSANDIC 1986) in pripeljalo k ugotovitvi, da podrocje raziskovanja ni enako niti predmetu literarnih niti pedagoskih ved. Podrocje raziskovanja literarne didaktike je namrec pouk kot proces dejavnega spoznavanja knjizevnosti, v katerem je poleg knjizevnosti potrebno razumeti tudi kognitivne procese v njenem sprejemniku (ucencu) in pedagosko vlogo njenega razlagalca (ucitelja). Za raziskovanje dinamike tega procesa je zatorej potrebno posegati tako po instrumentariju tistih pedagoskih ved, ki razlagajo kognitivne procese in druzbene dejavnike v izobrazevanju (npr. David KOLB 1984, Marentic Pozarnik 2000), kakor tudi po tistih disciplinah, ki se ukvarjajo z bistvom, obstojem, razvrscanjem in sprejemanjem literature (med novejsimi npr. Tomo VIRK 1991, Juvan 2000, 2006, Marjan DOVIC 2004, Meta GROSMAN 2004, Perenic 2010 ...). Raziskovalnemu podrocju didaktike knjizevnosti se je potemtakem mogoce priblizati zgolj interdisciplinarno. To dela vedo po eni strani samostojno, po drugi pa v mnogocem odvisno od obeh izhodiscnih sklopov znanstvenih disciplin, zaradi cesar so v oceni »krovnega« podrocja pogosto razlike.8 Prvo usmeritev smo (zaradi prevladujoce utemeljenosti na procesih ucenceve literarne recepcije) poimenovali recepcijska didaktika knjizevnosti. V njej je pouk knjizevnosti »osredinjen na ucenca« (Grosman, 2004) in razumljen predvsem kot razvijanje recepcijske sposobnosti ob branju posameznih in po meri ucenca izbranih literarnih besedil. Pri takem pouku »gre preprosto za to, da bo clovek rad bral, da bo cenil literaturo, da mu bo branje vir estetskega in vsestranskega uzitka, skratka, da mu bo ukvarjanje z literaturo vir ugodja.« (Kordigel 1995/96: 27). Kontekstna dejstva so nezazelena faktografija: »Izbor besedil torej ne izhaja vec iz literarnozgodovinskega opredeljevanja pomena kakega besedila ... ucitelj pa ne posreduje vec tuje ucenosti v zelji po doseganju cim vecje literarne razgledanosti ucencev« (Saksida 2003: 104). Oziroma: »Pouk branja in dejansko spodbujanje in usvajanje bralne zmoznosti terjata izredno intenzivno in dolgotrajno delo z besedili ..., zato pri tako naravnanem pouku navadno ne bi smeli izgubljati casa s prekomernimi podatki iz literarne zgodovine in imeni avtorjev« (Grosman 2004: 136). Tako so v sistemu solske interpretacije posebej poudarjeni uspesna motivacija, dozivljajski pogovor ter druge oblike opisnega in ustvarjalnega izrazanja ucencev (pisanje, likovno ustvarjanje, uprizarjanje, uglasbitve, multimedijski projekti z uporabo racunalniske tehnologije). Opisana didakticna nacela je po drugi strani ves cas spremljal dvom, ali je taka, sicer sodobnim pedagoskim trendom ustrezajoca komunikacija z literaturo v celoti zadovoljiva. Ali Cuderman bo ob njej intelektualno rastoci sprejemnik, posebno gimnazijec - bodoci izobrazenec - imel priloznost razumeti literaturo tudi kot sooblikovalko druzbene identitete posameznika, kot temelj za razumevanje »niza znacilnih simptomov« kulturne zgodovine, kulturni kapital itd.14 Zato se je postopoma oblikovala tudi druga literarnodidakticna usmeritev, imenovana zaradi opiranja na sistemske teorije literature sistemska didaktika knjizevnosti. V tej se pouk literature pojmuje kot spoznavanje teksta v kontekstu,15 z namenom, »da bi ucenec rad bral in tudi znal brati razlicne zvrsti in vrste leposlovja in da bi imel do te vrste umetniskega ustvarjanja pozitivno vrednostno razmerje« (Krakar Vogel 1995/96: 52). Pogoj za razvito bralno in knjizevno kulturo na visji ravni, kjer je literarna vzgoja hkrati sistematicen prispevek k razvoju sirse, cezpredmetne kulturne zavesti,16 je zato se literarna razgledanost (Krakar Vogel 2004). Ta pa raste tako iz motiviranega branja posameznih literarnih besedil kakor iz poznavanja in razumevanja dejavnikov konteksta. Literarna razgledanost nudi ucencu referencni okvir za ustvarjanje predstav o povezanosti posameznega v sklop sirsega literarnega, druzbeno-, kulturno-in duhovnozgodovinskega dogajanja ter za priklic informacij pri novem branju in refleksiji novih literarno-kulturnih pojavov (po Krakar Vogel, Blazic 2012). Zato je solska interpretacija zastavljena tako, da prek dozivljajsko problemske obravnave posameznih besedil (kaj in kako je napisano) vodi ucence k umescanju prebranih posameznih besedil v kontekst oz. v literarni sistem. Dolgoletna nacrtna opazovanja knjizevnega pouka v osnovnih in srednjih solah kazejo, da so sposobni tudi kakovostnega poucevanja knjizevnosti in da to radi delajo. Tako uspesno motivirajo ucence za sprejemanje knjizevnosti in vzbujajo pri njih zadovoljiv akcijski interes. Hkrati pa tako opazovanje kot vrsta dodatnih raziskav18 pove, da ucinki dela uciteljev ne segajo dalec izven ucilnice. Pri pouku dosezeni akcijski interes ucencev se v zelo majhni meri pretvarja v trajnega, izrazenega npr. v potrebi po prostocasnem branju (umetnisko zahtevne) literature ali v trajnem spremljanju literarno kulturnega dogajanja zunaj knjizevnega pouka. Vzroke za nizko bralno in knjizevno kulturo javnost kaj rada naprti pouku knjizevnosti. A zdi se, da niso tako preprosti, saj bi bili sicer ob motiviranih uciteljih in raziskovalnih potencialih bolj neposredno resljivi. Gotovo je tudi v »duhu casa«, kot npr. zaznava Marko Juvan, da so se »ob knjizevnosti razmahnila nova obcila ..., ki sicer niso zamenjala, so pa zasvojila mnozice njenih naslovnikov«, da je predvsem branje elitne, kanonicne literature ze lep cas zgolj »stvar ucnih obveznosti«, da »literatura tudi v razvitih zahodnih druzbah v zadnjem casu izgublja vlogo 'kulturnega kapitala'« (Juvan 2006: 14), saj ljudem kot dokaz usposobljenosti za druzbeno napredovanje in konkurencnost zadostujejo pragmaticna znanja, kar ima za posledico tudi »marginalizacijo knjizevnega pouka na racun funkcionalnega jezikovnega opismenjevanja« (prav tam: 15).
V fondu muzikalij ljubljanske stolnice se je v začetku 17. stoletja nahajala tudi partitura ene prvih oper v zgodovini svetovne glasbe, Euridice Giulia Caccinija. Rinuccinijev libreto na mitološko ...temo, osnovan predvsem na Ovidijevi in Vergilijevi interpretaciji klasičnega mita o božanskem pevcu Orfeju in njegovi ljubljeni Evridiki, je skladatelj uglasbil leta 1600 in še istega leta je bilo delo v Firencah tudi natisnjeno; ponatisnjeno je bilo še 1615 v Benetkah. Delo je tiskano v eni sami knjigi v obliki preproste partiture za en glas in inštrumentalni bas ter nekaj 4- in 5-glasnih zborov. Nastopa enajst oz. dvanajst oseb ter zbora nimf in pastirjev. Opera je bila scensko v celoti izvedena samo enkrat, leta 1602 v Firencah. Vsebina z izjemo srečnega povratka Evridike iz podzemlja sledi klasičnemu mitu. Prisotnost izvoda ene prvih oper v glasbeni zgodovini okoli leta 1620 v Ljubljani je dokaz o presenetljivo zgodnjem stiku slovenskega prostora s tedaj povsem novo operno umetnostjo.
Geografske analize ugotavljajo raznovrstnost glavnih mest, njihovo premičnost in nestalnost. Za zgodovino slovenske književnosti je značilno ločeno obstajanje glavnega mesta države in glavnega mesta ...nacionalne književnosti, imenovano literarna prestolnica. Ta se je v zgodovini oblikovala počasi, zaradi družbenopolitičnih razmer pa so poleg nje nastala v drugih delno slovenskih ali popolnoma tujih mestih tudi manjša središča slovenske književnosti. Med prestolnico nacionalne književnosti in njenimi središči obstajajo različna literarna razmerja, ki so posledica političnih procesov.
Geografske analize ugotavljajo raznovrstnost glavnih mest, njihovo premičnost in nestalnost. Za zgodovino slovenske književnosti je značilno ločeno obstajanje glavnega mesta države in glavnega mesta ...nacionalne književnosti, imenovano literarna prestolnica. Ta se je v zgodovini oblikovala počasi, zaradi družbenopolitičnih razmer pa so poleg nje nastala v drugih delno slovenskih ali popolnoma tujih mestih tudi manjša središča slovenske književnosti. Med prestolnico nacionalne književnosti in njenimi središči obstajajo različna literarna razmerja, ki so posledica političnih procesov.
Built into the church of St Leonard at Spodnje Gameljne (Picture 1), c. 9 kilometres north of Ljubljana (the Roman Emona), was a Roman tombstone made of Glinščica (Rosandra) limestone. Its ...inscription refers to the family of the Caesernii and to the festival Carnaria, which is mentioned in no other literary work or inscription of the Roman Empire. Due to the unique significance of the inscription, the tombstone, dilapidated by exposure, was removed in 1997 and transported to the National Museum of Slovenia. In translation, the text runs: ‘To the divine Spirits of the Deceased. To Lucius Caesernius Primitivus, one of the board of five and the head of the decuria of the college of artisans (collegium fabrum), and to his wife Ollia Primilla. By their wills they left 200_ denarii to the four decuriae of the collegium fabrum in order that they would bring roses (to their grave) on the day of the festival of Carna. Lucius Caesernius Primitivus (had the tombstone erected) to his parents.’ (Picture 2)The Caesernii family, whose forebears had moved to Emona from northern Italy, especially from Aquileia, belonged among the most distinguished and economically important local families. Judging by the tombstone of the Aquileian public functionary Titus Caesernius Diphilus, who had moved to Emona with his freedman Dignus in the middle of the 1st century BC or slightly later, the family’s first representatives came to Emona even before the latter was established as a colony (an event probably dating to the earliest Augustan era). Since Diphilus had his tombstone erected in his lifetime, he appearsto have chosen the town as his permanent residence. Emona became a secondary centre of the Caesernii, from which they went on to settle in various towns of Noricum and Pannonia. As part of their wealth may have rested on ironworks, it is hardly surprising that Lucius Caesernius Primitivus had a leading role in the craftsmen’s association (collegium fabrum) comprising blacksmiths, workers in copper and bronze, builders, and masons, whose activities included firemen’s duties in the larger towns.Caesernius Primitivus and Ollia Primilla, who presumably owned an estate in the territory of today’s village of Spodnje Gameljne, bequeathed to the collegium 200 denarii (equalling 800 sestertii) on condition that (part of) the annual interest should be used to buy roses and decorate their grave. Inscriptions referring to similar bequests are mainly known from northern Italy but largely unknown in the western provinces: Noricum and Pannonia have yielded no finds, nor are expected to do so (yet another proof that Emona belonged under the Regio X, Tenth Italic Region). The testament writers usually desired to have their memory honoured on the Parentalia (a festival of the dead) and/or the Rosalia and Violaria (festivals when graves were decorated with roses and violets respectively), or on their birthdays or death anniversaries. On occasion other festivals could be selected if they were important to their families or collegia. A Greek inscription from Cepigovo (Macedonia), for example, stipulates that the festival of Vettius Bolanus should be commemorated with a yearly banquet on 19 October: this date may have been his birthday or an important family festival. The same may be assumed about the Carnaria of the Caesarnii inscription, as the Roman custom was to cite the date by referring to the accompanying festival.
PDF