Prispevek se na primeru skupine stel, pripisanih isti celejski delavnici, osredotoča na upodobitve otrok oziroma v prvi vrsti na razmerje med starostjo portretiranca in starostjo, navedeno na ...epitafu. Te sicer običajne »anomalije« še posebej pogosto nastopijo tudi v donavskih provincah, kjer so potomci nemalokrat upodobljeni kot majhni otroci, četudi gre za (skoraj) odrasle osebe. Bodisi so bili uporabljeni spomeniki z vnaprej izklesano shemo bodisi so starši želeli s tem poudariti relacijo starši-otrok. Na skupini obravnavanih stel je le v enem primeru hči prikazana kot odrasla oseba. Temu je bržkone botrovalo dejstvo, da je bila prav ona tudi naročnica, upodobitev fantka s Horusovim čopom na drugi steli ter oblačila otrok, ki se ujemajo z opravo matere oziroma očeta, pa nakazujejo, da so vse bile izklesane individualno, po naročilu.
Da bi uredili vhod v park Navje, so najprej podrli barake na Vilharjevi cesti, ki so bile last železnic. Pri urejanju vhoda za stopnice, zidce in tlake so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ...uporabili fragmente starih nagrobnikov, železna vhodna vrata pa so izdelali iz ograje nekega grobnega prostora.(Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Na plošči iz črnega lesnobrdskega apnenca piše, da je bil Janez Nepomuk Hradeczky župan, cesarski svetnik, stanovski odbornik. Na plošči je bila vpisana tudi njegova žena Marija, rojena Schweitzer.
Helena Kottler Vurnik je upodobila svojega sina Nika, ki je kot ilegalec padel pod streli Italijanov pred Moderno galerijo leta 1942, star le 19 let. Tragični dogodek je leta 1957 opisal pisatelj ...Beno Zupančič v romanu Sedmina, po njem pa so leta 1969 posneli tudi istoimenski film v režiji Matjaža Klobčiča.
Nagrobnik na levi je v spomin skladatelja Gregorja Riharja, rojenega v Polhovem Gradcu 1. 3. 1796 in umrlega v Ljubljani 24. 7. 1863. Izdelan je iz nabrežinskega kamna ter zasnovan v t. i. ...bizantinskem oziroma neoromanskem slogu. Izdelavo spomenika so zaupali kamnoseku Ignaciju Tomanu mlajšemu. Na glavnem delu stele izstopa romanski ločni friz, nad njim je bogat stiliziran rastlinski okras z listi vinske trte in ostanki keliha. Celoto zaključi velik križ. Riharjev poklic in pomen simbolizira tihožitje na spodnjem delu nagrobnika z liro, simbolom glasbenikov, z dolgim trakom in oljčno vejo kot znamenjem miru.Na traku je notno črtovje, na njem pa ostanki notnega zapisa odlomka Riharjeve pesmi “non, non, non morietur in aeternum (vekomaj ne bo umrl). Nagrobni napis in verze je sestavil Luka Jeran. Spomenik so slovesno odkrili novembra 1864. Duhovnik Gregor Rihar je bil organist in vodja ljubljanskega stolnega kora, skladatelj številnih cerkvenih pesmi in prvih maš na slovenska besedila. Rihar je odločilno vplival na razvoj slovenskega cerkvenega petja. Na stolnem koru ga je nasledil nečak Gregor, ki pa je zelo mlad umrl za jetiko. Na nagrobniku piše: Gregorij Rihar, mašnik, sakristan in organist v ljubljanski stolni cerkvi, pervi slovenski pevoskladnik. Kot mašnik je bil posvečen 29. 7. 1829. Verzi: Vikšal z glasi Božjo čast si, pel Marijo, Si preslavil sebe, narod svoj. Pevoskladi Tvoji v daljni svet slovijo, Nevgasljiv spomin ostane tvoj. Postavili spoštovavci. Na podstavku je napisano ime Ign. Thoman ter pripis: Blizo njega počiva njegov stričnik Gregorček Rihar, stolni organist, rojen 1845 pri sv. Petru v Ljubljani, umerl 20. junija 1868. Desno od Riharjevega spomenika stoji nagrobnik barona Ludovica Ahila MacNevena (1795 – 1873), ki je bil potomec irske plemiške rodbine, rodil pa se je v Pragi. Ta spomenik je bil izdelan okrog leta 1873. MacNeven je bil uradnik v avstrijski državni upravi in se je 1853 poročil z Viktorijo Eleonoro baronico Codelli, hčerjo ljubljanskega župana. MacNeven je umrl v Ljubljani. Njegov spomenik je v obliki plitve neoromanske edikule, znotraj katere vidimo ploščo z latinsakim napisom v gotici in velikim družinskim grbom. Ščit je razdeljen na tri polja, v katerih so tri šesterokrake zvezde, jeruzalemski križ in dve vrtnici. Obdaja ga trak z napisom Fortiter ac fideliter (hrabro in zvesto). Na gornji rob ščita sta položena svitka: na levem stoji grajski stolp, na njem pa lovski pes, medtem ko je na desnem jeruzalemski križ, obdan z velikimi perutmi. Pod napisom so vklesani simboli različnih narodnosti v domovini pokojnikovih prednikov: Andrejev križ, irska deteljica, angleška vrtnica in škotski osat. Nagrobnik je izdelan iz rumenkastega peščenjaka, na napisu so sledovi rdeče barve. Prevod napisa se glasi: Ludovic MacNeven de Crannagh O’Kelly iz Aghrima, baron Svetega rimskega cesarstva, rojen v Pragi, 16. VI. 1795, umrl v Ljubljani, 14. 1. 1873. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Prvi izmed spominskih obeležij pod arkadami je veličastni spomenik Valentinu Vodniku, ki se je 3. 2. 1758 rodil v Zgornji Šiški pri Kamniti mizi, umrl pa 8. 1. 1819 v Ljubljani. Prvemu slovenskemu ...pesniku, časnikarju (Lublanske novize), uredniku, prevajalcu, slovničarju so ga sodeč po napisu postavili 1819, po poznejših ugotovitvah strokovnjakov pa šele 1827. Spomenik, ki je sestavljen iz podstavka, žlebljenega stebra in jonskega kapitela, ima dva ščita: na sprednjem je zapis verzov Vodnikove pesmi Moj spomenik v bohoričici, na zadnjem pa zapis v latinščini: Valentino Vodnik Slavo-Carniolo, 6. Idibus Ianuarii sexagenario vita functo. Amici posuerunt MDCCCCXIX, kar pomeni: Valentinu Vodniku, Kranjcu slovenskega rodu, ki je umrl 8. januarja, star 60 let, postavili prijatelji 1819. Vodnikov spomenik je še eden takih primerov, ko posmrtnih ostankov pokojnika niso našli, zato je le simboličen. Za izdelavo in postavitev Vodnikovega nagrobnika so sredstva prispevali Vodnikov učenec Henrik Costa, France Prešeren, Andrej Smole in mnogi drugi, pa tudi Vodnikovi sorodniki. Ob posvetovanjih o Čopovem nagrobniku so se leta 1838 odločili, da bodo obnovili tudi Vodnikov in Linhartov nagrobnik. Vodnikov spomenik z žlebljenim stebrom je bil značilen za začetek 19. stoletja, saj so veliko takšnih postavili vojakom iz napoleonskih vojn. Nagrobnik pesnika Vodnika je iz črnega lesnobrdskega apnenca, ima stebrasti podstavek, na katerem stoji žara s kačo. Med ščitoma sta navzdol obrnjeni plamenici, simbol ugašajočega življenja, pretaknjeni skozi lovorov venec,ki simbolizira večno slavo. Steber pomeni trdnost, je znamenje časti, tudi povezanosti med nebom in zemljo. Jonski kapitel ima okras v obliki girland ter stiliziranih vitic. Na vrhu kapitela je kvadratni podstavek za žaro, ki je bila nekdaj litoželezna, vendar je izginila že pred letom 1936. Žaro je ovijala kača, pozneje pa so jo nadomestili s preprostejšo žaro, ki je imela rastlinski okras. To žaro so leta 1951 razbili. Monumentalnost nagrobnika nedvomno pripoveduje o velikem pomenu pokojnega, ki velja za enega od stebrov razsvetljenstva na Slovenskem. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997; Bajuk, M.: Navje. Ljubljana, Kulturni odsek mestnega poglavarstva, 1940)
Nagrobnik Matije Čopa (26. 1. 1797, Žirovnica na Gorenjskem – 6. 7. 1835, Tomačevo) se ponaša z napisom v bohoričici in Prešernovimi verzi, ki predstavljajo pokojnika kot izjemnega klasičnega ...filologa, ki je obvladal 19 jezikov (Jesike vse Evrope je uzhene govoril, ki v tem tihim grobu spi …). Bil je literarni zgodovinar, kritik, teoretik, ki je nadrobno poznal tujo literaturo. Bil je vodilna osebnost Prešernovega kroga in je močno vplival na Prešernov pesniški razvoj. 1835 je utonil v Savi pri Tomačevem. O obliki Čopovega nagrobnika je oskrbnik križniške komende Mihael Pregel 1838 sklical posvetovanje, zbirali pa so tudi prispevke za izdelavo in postavitev. Posvetovanja se je udeležil tudi slikar Matevž Langus, ki je nagrobnik skiciral; po njegovem načrtu se je ravnal kamnosek, najverjetneje Ignacij Toman. Klasicističen nagrobnik iz črnega lesnobrdskega apnenca so 1840 postavili na pokopališču Sv. Krištof. Podstavek je bil oblikovan kot rimski grobni oltar, na njem pa je stal odbit steber, ki bi lahko simboliziral bodisi minljivost človeškega bivanja ali prezgodaj končano življenje. Na stebru sta upodobljena simbola večnosti in nesmrtnosti: kača, ki grize svoj rep ter pozlačena bršljanova veja. Na vznožju stebra je izvorno stala odprta knjiga, na samem stebru pa je sedela sova. To sta bila simbola modrosti in učenosti, ki so jih od klasicizma dalje postavljali na nagrobnike znanstvenikov in učenjakov. Ker Čopovih posmrtnih ostankov niso našli, prav tako sta izginili sova in knjiga, so na Navje prestavili zgolj okrnjen spomenik in ga do polovice vzidali v arkadno steno. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Spomenik Števanu Küharju z napisom: “V BOGI POČIVA ŠTEVAN KUHAR 29. 7. 1882 – 24. 9. 1915 V BRATONCIH. GOREČI NABIRALEC NARODNOGA BLAGA, DELAVEC PRI TISKI SLOVENSKE KRAJINE” je bil postavljen na ...bratonskem pokopališču ob petdesetletnici njegovega rojstva (leta 1932), zasnoval pa ga je sloviti arhitekt Jože Plečnik. Leta 2002 je bil spomenik obnovljen.
