Akademija združenih (Academia unitorum) ali bratovščina sv. Dizme je v pripravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za pokojne člane od leta 1688 do začetka 19. stoletja povezovala ...predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike na Kranjskem, posebej v Ljubljani. Prispevek obravnava zadnjo znano sestavo članstva po seznamu iz leta 1801, na katerem je 52 imen oseb, sprejetih v bratovščino med letoma 1755 in 1801. Glavni namen je kratek prikaz njihovih življenjskih poti, s čimer bo zapolnjena velika vrzel v védenju o kranjski družbeni eliti 18. stoletja, med katero glede na njeno duhovno naravnanost najdemo tako dejanske kot potencialne na ročnike umetniških del. Zadnja sestava članstva je bila zelo heterogena, od zunaj dežele živečih častnikov iz rodbin, ki so bile tradicionalno povezane z bratovščino, prek različno premožnih in dejavnih graščakov ter uradnikov do visokih duhovnikov in pomembnih osebnosti za kulturno zgodovino, muzealstvo in domoznanstvo. Naročništvo umetnostnih del si je pri članih Dizmove bratovščine vse bolj podajalo roko z zavestnim ohranjanjem umetnostne in kulturne dediščine.
Akademija združenih (Academia unitorum) ali bratovščina sv. Dizme je v pripravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za pokojne člane od leta 1688 do začetka 19. stoletja povezovala ...predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike na Kranjskem, posebej v Ljubljani. Prispevek obravnava članstvo, sprejeto v obdobju med letoma 1719 in 1771, v katerem je v družbo vstopilo 95 članov. Glavni namen je kratek prikaz njihovih življenjskih poti, s čimer bo zapolnjena velika vrzel v védenju o kranjski družbeni eliti 18. stoletja, med katero glede na njeno duhovno naravnanost najdemo tako dejanske kot potencialne naročnike umetnostnih del. Razen enega člana, predstojnika cistercijanskega samostana, so bili vsi plemiči, veliko jih je imelo baronski ali grofovski naslov, slaba šestina pa je bila duhovnikov, od beneficiata do knezoškofa. Vsekakor gre pri naboru imen za vidnejši del družbene elite, ki ga je povezovalo več dejavnikov, od verske vneme prek sorodstvenih in družabnih vezi do zavzemanja za kulturo in umetnost.
Matija Simonič, posestnik iz Podrebri pri Semiču, se je sprva bojeval na vzhodni fronti v Galiciji. Ko je njegova vojska zapuščala vzhodno fronto, je 16. oktobra 1917 svoji soprogi Neži »na ...Bobnarcih« (očitno dan. Bubnjarci na Hrvaškem) napisal verjetno zadnje pismo, ki ga je ta dobila. Čeprav je bil zelo blizu doma, svoje Neže in štirih mladoletnih otrok ni mogel obiskati. Temu čustvenemu pismu je dodal tudi oporoko, kot da bi slutil svojo skorajšnjo smrt. Po preboju pri Kobaridu je Matija z avstrijsko vojsko prodrl vse do Piave, toda tam ga je 29. decembra 1917 doletela smrt. Pokopan je bil na Coll della Beretta.Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, MET 13, t.e. 10
Josip Trebec je v oporoki iz 1917 svojo fotografsko opremo pustil Mariji Mici Trebec, njegovi hčerki, ki je v odsotnosti očeta prevzela vodenje fotografskega ateljeja. “/…/ Dokler pa jaz živim in ...ako srečno nazaj pridem to kar sem sedaj pisal, nima vrednosti. /…/Vse fotografske potrebščine naj bodo last stareje hčere, Marije, ker je zaslužila in nadomestovala mene z zaslužkom. Josip Trebec”Josip se je srečno vrnil iz vojske in doživel še lepo starost.
