Izhodišča: Telemedicina lahko izboljša glikemične in porodne izide nosečnostne sladkorne bolezni (NSB), čeprav še ni jasno, za katere posameznice naj bi bila telemedicinska orodja najbolj primerna. ...Namen naše raziskave je bil preveriti povezavo nekaterih psiholoških dejavnikov z glikemičnimi parametri pri ženskah z NSB, ki smo jih spremljali s telemedicinsko obravnavo. Analizirati smo želeli zadovoljstvo nosečnic s telemedicinsko obravnavo in opredeliti osebnostne značilnosti žensk, ki jim telemedicinska obravnava bolj ustreza.Metode: Vključene nosečnice so izpolnile Vprašalnik Velikih pet (angl. Big Five Inventory, BFI) in Vprašalnik o opolnomočenju v zvezi z vodenjem sladkorne bolezni (angl. Diabetes Empowerment Scale, DES). Podatke o samomeritvah koncentracije glukoze v krvi smo pridobili iz glukometrov. Povezanost med spremenljivkami smo izračunali s Spearmanovim koeficientom korelacije (Spearman ρ). Rezultati: V raziskavo je bilo vključenih 50 žensk (starost 32,0 ± 4,3 let) z NSB, ki so bile vodene telemedicinsko. Od osebnostnih dimenzij sta bili sprejemljivost (Spearman ρ=0.422, p=0.003) in vestnost (Spearman ρ = 0.346, p = 0.016) pozitivno povezani s skupno realizacijo meritev glukoze v krvi. Ugotovili smo povezavo med povprečno koncentracijo glukoze v krvi po obrokih in skupnim dosežkom pri Vprašalniku DES (Spearman q = 0.324, p = 0.030) ter dvema podlestvicama, tj. Obvladovanjem psihosocialnih vidikov NSB (Spearman q = 0.326, p = 0.029) in Nezadovoljstvom in pripravljenostjo na spremembe (Spearman q = 0.363, p = 0.014). Zaključek: Naši rezultati predstavljajo korak k opredelitvi skupka psiholoških značilnosti žensk z NSB, ki bi lahko bil pomemben napovednik učinkovitosti telemedicinske obravnave. Potrebne so še nadaljnje raziskave, tudi o drugih psiholoških vidikih.
Cilj sekundarne preventive po srčnem infarktu je zmanjšati tveganje za ponovne srčno-žilne dogodke, druge zaplete in umrljivost. Kljub medikamentni terapiji, ki so jo skozi čas priporočale smernice, ...je vedno ostajalo in še ostaja prisotno določeno preostalo srčno-žilno tveganje. Namen novejših raziskav je bil z dodatkom predvsem protitrombotičnih, hipolipemičnih ali protivnetnih zdravil brez pojavljanja pomembnih neželenih učinkov znižati to prisotno tveganje. V sklopu protitrombotičnega zdravljenja se je tako eno leto po akutnem koronarnem sindromu kot dodatek aspirinu izkazalo učinkovito podaljšano zdravljenje s tikagrelorjem ali z nizkimi odmerki rivaroksabana. Veliko novosti je tudi na področju hipolipemičnega zdravljenja, ki kot najbolj koristno zagovarja čim večje znižanje holesterola LDL. Raziskave kažejo, da so za doseganje ciljev učinkoviti ezetimib in zaviralci PCSK9. Tretja možnost učinkovitega proti-aterosklerotičnega zdravljenja so protivnetna zdravila, ki pa se še niso prebila v klinično prakso. Pri bolnikih po srčnem infarktu s sočasno sladkorno boleznijo dodaten ukrep v izboljšanju srčno-žilne napovedi izida omogoča uporaba agonistov receptorjev GLP-1 (angl. glucagon-like polypeptide-1) in zaviralcev SGLT2 (angl. sodium-glucose co-transporter 2). Če bolniki izpolnjujejo merila za uvedbo novih terapevtskih možnosti, je poleg zdravega življenjskega sloga smiselno čim bolj optimizirati medikamentno zdravljenje, saj lahko ob tem pričakujemo nadaljnje znižanje preostalega srčno-žilnega tveganja in s tem izboljšanje kakovosti življenja po srčnem infarktu.
Prevalenci sladkorne bolezni in demence v zadnjih letih naraščata, bolezni pa si delita številne dejavnike tveganja, kot so hipertenzija, dislipidemija, čezmerna telesna teža, nezdrava prehrana in ...telesna neaktivnost. Pomanjkanje glikemičnega nadzora se povezuje z višjim tveganjem za kognitivni upad, mikrožilni in makrožilni zapleti sladkorne bolezni pa z višjim tveganjem za razvoj demence. Bolniki s sladkorno boleznijo imajo oškodovane različne kognitivne domene. Posebej izrazite so težave na področju spomina in izvršilnih funkcij. Tovrstne težave lahko vplivajo na potek sladkorne bolezni, posameznikove možnosti uvida v lastno bolezen in sposobnosti sledenja režimu zdravljenja. Kognitivne motnje pri bolnikih s sladkorno boleznijo se povezujejo s slabšim znanjem in slabšo skrbjo za lastno bolezen, pogostejšimi napakami pri spremljanju krvne glukoze in odmerjanju inzulinskih injekcij, pogosteje zamujenimi zdravstvenimi pregledi in večjim številom epizod hipoglikemije ter srčnožilnih zapletov. Pomembno je, da pri bolnikih s sladkorno boleznijo prepoznamo kognitivne težave in jih upoštevamo pri načrtovanju zdravljenja; opredelitvi tarčnih vrednosti, edukaciji, izbiri farmakoloških in nefarmakoloških načinov zdravljenja ter nudenju podpore bolnikom in njihovim svojcem oziroma skrbnikom. Pomembni so individualni pristop, postopno uvajanje sprememb in čim bolj enostaven protokol zdravljenja (npr. uporaba zdravil s podaljšanim učinkom, uporaba razdelilcev zdravil), ki upoštevajo tudi socialno situacijo posameznika.
Zdravstvena pismenost in sladkorna bolezen Skok, Ines; Štemberger Kolnik, Tamara; Babnik, Katarina
Obzornik zdravstvene nege,
03/2019, Letnik:
53, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Uvod: Sladkorna bolezen zahteva od pacienta učinkovito samooskrbo, h kateri pripomore tudi zdravstvena pismenost. V skladu s tem je bil cilj raziskave na vzorcu pacientov s sladkorno boleznijo ...ugotoviti, kakšna je stopnja splošne in specifične zdravstvene pismenosti.Metode: Izvedena je bila študija primera, v katero je bilo vključenih 36 pacientov s sladkorno boleznijo. Instrumenta za zbiranje podatkov sta bila vprašalnik za oceno splošne zdravstvene pismenosti ter vprašalnik za oceno specifične zdravstvene pismenosti. Zbrani podatki so bili analizirani s pomočjo deskriptivne statistike (frekvence, aritmetične sredine, standardne deviacije). Za vprašalnik splošne zdravstvene pismenosti smo izračunali zanesljivost (Cronbach alpha = 0,94) in analizirali dimenzionalno strukturo (faktorska analiza).Rezultati: Na področju splošne zdravstvene pismenosti so udeleženci dosegli najnižji rezultat pri preprečevanju bolezni (x = 2,89, s = 0,85), najvišji pa pri promociji zdravja (x = 3,13, s = 0,79). Osebe, ki so sodelovale v raziskavi, izkazujejo visoko specifično zdravstveno pismenost, saj so bili njihovi odgovori na večino vprašanj vprašalnika o specifični zdravstveni pismenosti pacientov s sladkorno boleznijo v povprečju 82 % pravilni.Diskusija in zaključek: Rezultati raziskave potrjujejo ustrezno stopnjo specifične zdravstvene pismenosti na področju sladkorne bolezni pri skupini pacientov, zajetih v raziskavo. Nekoliko slabša je njihova splošna zdravstvena pismenost na področju preprečevanja bolezni in zagotavljanja zdravega življenjskega sloga.
Inzulinska rezistenca oziroma stanje zmanjšanega biološkega odziva na fiziološke ravni inzulina je ključni dejavnik tveganja za srčnožilne bolezni, zato je pogosto prisotna pri bolnikih v srčnožilni ...kirurgiji. Vnetni procesi, poškodba tkiva in hormonski odziv v perioperativnem obdobju dodatno prispevajo k inzulinski rezistenci, ki vodi v različne biokemične spremembe. Le-te negativno vplivajo na delovanje organov, na zaplete po operaciji in na okrevanje po njej. Inzulinska rezistenca se kaže kot širok nabor kliničnih stanj, ki se postopno razvijajo od hiperinzulinemije do motene tolerance za glukozo in končno hiperglikemije, ko se normoglikemija ne more več vzdrževati kljub povečanemu izločanju inzulina. Priporočila različnih strokovnih združenj glede ciljnih vrednosti krvnega sladkorja v perioperativnem obdobju niso enoznačna. Prelomne raziskave so sprva dokazale, da strog glikemični nadzor vodi do boljših izidov, vendar je pojavnost hipoglikemij pomemben varnostni zadržek. Zato se v danes uveljavljenih protokolih za perioperativno odmerjanje inzulina cilja na vrednosti glikemije med 7,8 in 10 mmol/l. Hkrati pa je nejasno, ali na obolevnost in smrtnost vpliva stopnja hiperglikemije ali že zgolj prisotnost sladkorne bolezni oziroma sama inzulinska rezistenca. Procesom inzulinske rezistence v perioperativnem obdobju se lahko izognemo z minimalno invazivnim kiruškim pristopom, ustrezno anestezijo ter analgezijo in skrajšanjem obdobij stradanja. Prispevek obravnava patofiziologijo in klinične posledice odpornosti na inzulin oziroma hiperglikemije ter opiše perioperativne strategije za zmanjševanje inzulinske rezistence, izbiro najbolj primernega načina zdravljenja in pristope za hitrejše okrevanje po posegu na srcu in po kompleksnih operacijah aorte.
Leto 2020 bo nedvomno zaznamovano s pandemijo koronavirusne bolezni 2019 (covid-19), ki jo povzroča novi koronavirus SARS-CoV-2. Izkazalo se je, da pri bolnikih s sladkorno boleznijo covid-19 poteka ...v hujši obliki; v večjem deležu je potrebno mehansko predihavanje, ugotavlja pa se tudi večja smrtnost. V prispevku opisujemo možne patofiziološke mehanizme, ki bi lahko bili povezani s hujšim potekom covida-19 pri bolnikih s sladkorno boleznijo. Navajamo tudi priporočila za uporabo oz. opustitev antidiabetičnih zdravil med okužbo in objavljamo navodila za prilagoditev vodenja te kronične bolezni med epidemijo. Opisujemo lastne izkušnje glede organiziranosti obravnave v diabetološki ambulanti Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Pri bolezni covid-19 je še veliko neznank, zato so na tem področju potrebne nadaljnje raziskave. Ne glede na to pa bodo ta priporočila za obravnavo bolnikov s sladkorno boleznijo med epidemijo prispevala k izboljšanju in optimizaciji obravnave bolnikov s sladkorno boleznijo tudi v obdobju, ko bo epidemija minila.
Type 2 diabetes (T2D) and arterial hypertension (AH) are among the greatest challenges facing health systems worldwide and require comprehensive patient-centred care. The key to successful management ...in chronic patients is self-management support, which was found to be only weakly implemented in Slovenia. The aim of the study is to develop an evidence-based model of peer support for people with T2D and AH at the primary healthcare level in Slovenia, which could represent a potential solution for upgrading integrated care for these patients.
A prospective interventional, mixed-methods pilot study will begin by recruiting approximately 40 eligible people with T2D and AH through purposive sampling. The participants will receive structured training, led by a specialist nurse, to become trained peer supporters. Each will voluntarily share their knowledge and experience at monthly group meetings with up to 10 people with T2D and AH over a three-month period in the local community. Data will be collected through interviews and focus groups and questionnaires about socio-demographic and clinical data, knowledge about T2D and AH, participants' quality of life, level of empowerment and acceptability of the intervention.
The study will provide an evidence-based model for integrating peer support into the local community. It is expected that the intervention will prove feasible and acceptable with educational, psychosocial and behavioural benefits.
Peer support through empowerment of people with T2D and AH, family members and other informal caregivers in the local community could scale-up the integrated care continuum and contribute to sustainability of the healthcare system.
Približno 50 % moških, starejših od 40 let, ki se zdravijo za sladkorno boleznijo tipa 2 (SB2) in debelostjo, ima znižano raven celokupnega testosterona; številni imajo tudi znake hipogonadizma. ...Funkcionalni hipogonadizem lahko vpliva na slabšo urejenost sladkorne bolezni, prezgodnji nastanek srčno-žilnih zapletov, povzroča erektilno disfunkcijo, znižano mineralno kostno gostoto in je vzrok za upad mišične mase in kopičenje visceralne maščobe.Prvi del prispevka opisuje patofiziologijo, klinično sliko, diagnosticiranje in zdravljenje funkcionalnega hipogonadizma. V drugem delu prispevka so predstavljeni rezultati presečne študije, opravljene v obdobju 2014–2015 med sladkornimi bolniki tipa 2, ki se vodijo v Diabetični ambulanti Splošne bolnišnice Celje. S študijo smo ugotovili prevalenco znižane ravni celokupnega testosterona. V presečno študijo je bilo vključenih 165 bolnikov. 87 bolnikov je imelo znižano raven celokupnega testosterona (pod 11 nmol/l), 78 pa je imelo normalno raven celokupnega testosterona. Prevalenco znižane ravni celokupnega testosterona med debelimi bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 smo ocenili na 52,7 %.
Telemonitoring improves clinical outcomes in patients with arterial hypertension (AH) and type 2 diabetes (T2D), however, cost structure analyses are lacking. This study seeks to explore the cost ...structure of telemonitoring for the elderly with AH and T2D in primary care and identify factors influencing costs for potential future expansions.
Infrastructure, operational, patient participation, and out-of-pocket costs were determined using a bottom-up approach. Infrastructure costs were determined by dividing equipment and telemonitoring platform expenses by the number of participants. Operational and patient participation costs were determined by considering patient training time, data measurement/review time, and teleconsultation time. The change in out-of-pocket costs was assessed in both groups using a structured questionnaire and 12-month expenditure data. Statistical analysis employed an unpaired sample t-test, Mann-Whitney U test, and chi-square test.
A total of 117 patients aged 71.4±4.7 years were included in the study. The telemonitoring intervention incurred an annual infrastructure costs of €489.4 and operational costs of €97.3 (95% CI 85.7-109.0) per patient. Patient annual participation costs were €215.6 (95% CI 190.9-241.1). Average annual out-of-pocket costs for both groups were €345 (95% CI 221-469). After 12 months the telemonitoring group reported significantly lower out-of-pocket costs (€132 vs. €545, p<0.001), driven by reduced spending on food, dietary supplements, medical equipment, and specialist check-ups compared to the standard care group.
To optimise the cost structure of telemonitoring, strategies like shortening the telemonitoring period, developing a national telemonitoring platform, using patient devices, integrating artificial intelligence into platforms, and involving nurse practitioners as telemedicine centre coordinators should be explored.
Gestational diabetes (GDM) is one of the most common complications in pregnancy, with a prevalence that continues to rise. At the time of the COVID-19 epidemic, immediate reorganisation and ...adjustment of the system was needed. Telemedicine support was offered in order to provide high-quality treatment to pregnant women. However, the success of the treatment is unknown. We therefore aimed to evaluate COVID-19 epidemic effects on pregnancy outcomes in GDM.
The maternal outcomes (insulin treatment, gestational weight gain, caesarean section, hypertensive disorders) and perinatal outcomes (rates of large and small for gestational age, preterm birth and a composite child outcome) of women visiting a university hospital diabetes clinic from March to December 2020 were compared with those treated in the same period in 2019.
Women diagnosed with GDM during the COVID-19 epidemic (n=417), were diagnosed earlier (23.9 11.7-26.0 vs. 25.1 21.8-26.7 gestational week), had higher fasting glucose (5.2 5.0-5.4 vs. 5.1 4.8-5.3 mmol/l) and earlier pharmacological therapy initiation, and had achieved lower HbA1c by the end of followup (5.1% (32.2 mmol/mol) 4.9% (30.1 mmol/mol)-5.4% (35.0 mmol/mol) vs. 5.2% (33.3 mmol/mol) 5.0% (31.1 mmol/mol) - 5.4%·(35.5 mmol/mol), p<0.001) compared to a year before (n=430). No significant differences in perinatal outcomes were found.
Although GDM was diagnosed at an earlier gestational age and higher fasting glucose concentration was present at the time of diagnosis, the COVID-19 epidemic did not result in worse glucose control during pregnancy or worse pregnancy outcomes in Slovenia.
PDF
