In this paper, three contemporary Slovene novels are discussed in which the otherness of the literary figure is closely linked to the otherness of the literary language used: Vitomil Zupan's Journey ...to the End of Spring, Berta Bojetu-Boeta's Filio is Not at Home and Lojze Kovacic's Childhood Things. The otherness of these novels is not only confirmed primarily within the context of the contemporary Slovene novel, but also in comparison with the world stage, where the Slovene novel represents a minority literature. The novel Journey to the End of Spring is different because of the main character Tajsi, who is an erotomaniac, a compulsive writer and a picaresque figure; as well as the otherness of the protagonist, the dynamics of the poetics is also shaped by the modernist narrative connected with the universal category of the neo-picaresque. The contribution of the novel Filio is Not at Home to the sense of otherness lies in the generic syncretism of dystopia, as well as in in the eponymous female character whose name, Filio, indicates a vision of the female and male principles being brought together. In the new millennium, the greatest sense of otherness has been brought to the Slovene context by the autobiographical novel Childhood Things, particularly the child's perspective, the unreliable narrator and enigmatic descriptions. The very technique of this autobiographical novel is also different, combining realist and modernist poetics into realistic modernism; this connects smoothly with the difference of the main character Bubi, who in spite of his young age (from newborn to eleven years old) expresses himself with merciless candour, an innovative critical stance, radical provocation and consistent nonconformism. Key words otherness; contemporary Slovene novel; erotomaniac; dystopia; autobiographical novel
Ta kompromisna utajitev vednosti v imenu verovanja torej ostane - in vztraja kakor vsak fetis (ki je, kot pravi Freud, »zlahka dostopen« 2012: 405). Tako se skoraj vsako poglavje, ki ga ne ...zaposlujejo posledice bodisi Kvasovih pisem bodisi Marijanovega strela, zacne z vsaj minimalnim avtopoetskim komentarjem, ki tako ali drugace ohranja konflikt med vednostjo in verjetjem o slovenskem gradivu za roman. 1 In prav vsako poglavje se nadaljuje s prozaizacijo verznega citata iz mota, ki je slogovna, a ne romaneskna, kakor da so citirani Shakespeare, Lermontov, Preseren, S. Jenko, Levstik, Valjavec, Vilhar, Kancnik, Zupan in ljudsko slovstvo brez izjeme del kanona, ki naj ga ne profanira romaneskna prozaizacija. Ta kompromisna resitev konflikta med vednostjo in verjetjem torej vztraja - in postane celo tematika romana. Ta pa se s koncno izenacitvijo desetega brata z napisom »DESETI BRAT« na njegovem nagrobniku, ki ponavlja napis na samem romanu, spet konca z avtopoetskim komentarjem. A ze pred tem koncem je tematika kompromisa avtopoetska vsaj toliko, kolikor je tovrstna kompromisna utajitev znacilna tudi za »moderno estetisko uravnanost« (Mocnik 2006: 7). Deseti brat torej avtopoetsko tematizira kompromisni mehanizem estetske recepcije celo tam, kjer brez avtopoetskih ambicij upodablja kompromisni, odcarani svet kompromisnega, srednjega razreda. V tem svetu se spodletelemu ljubezenskemu srecanju, kakrsno uprizorita Onjegin in Tatjana, ali celo Miss Bennet in Mr. Darcy, se najbolj priblizata Lovre Kvas in deseti brat; ljubezen, ki ju zene, pa je se najblize epistemofiliji (je le originalen ali tudi izviren? je le Kvasov ali tudi Kavesov?).2 Se pravi, avtopoetski komentarji, slogovna prozaizacija verznega mota, tematika specificno estetskega kompromisa - vse to je zelo blizu dejanskemu romanu: tako blizu kakor perilo goloti. »Dialoska naravnanost besede med tujimi besedami ... ustvarja nove in pomembne umetniske moznosti besede, njeno posebno prozno umetniskost, ki se je najbolje in najgloblje izrazila v romanu.« Ta Bahtinova ideja (1982: 57) je bistvena za zgornje pojmovanje romana. Juriju Lotmanu (1999: 411) pa se zdi bistvena tudi »za razumevanje umetniske narave Jevgenija Onjegina«, Puskinovega romana, ki ga Lotman analizira na podlagi Bahtinove navedene ideje, Bahtin sam (1982: 103) pa ga omenja kot »enciklopedijo stilov in jezikov dobe« (s cimer, kot pravi Ivan Verc 2010: 119 op. 86, »nekoliko popravi« oceno Belinskega in pozneje, kot dodaja Aleksander Skaza 2001: 182, »polemizira« tudi s samim Lotmanom). Se pravi, Bahtinova teorija romana je relevantna za roman, kakrsen je v Rusiji nastal pri Puskinu, piscu, ki naj z bahtinovskega vidika ne bi bil neprimerljiv z nekim piscem v slovenscini, namrec Presernom (Skaza 2001; Javornik 2002). Se vec, celo Jevgenij Onjegin naj bi bil kot roman primerljiv vsaj z zadnjim delom Krsta pri Savici (Skaza 2001: 182-84; Kos 2002: 10-11). Josip Jurcic torej ni bil brez zgleda, ko je vpeljeval roman v slovenscino. Vsiljuje se torej vprasanje, zakaj Jurcic ni dosegel niti Puskinovega romana, kaj sele romana Dostojevskega, ki je v letu Desetega brata izdal Zlocin in kazen. Po Matjazu Kmeclu je Deseti brat upodobitev t. i. prvotne akumulacije kapitala. Slovenski roman je mogel nastati sele v casu prvega nacionalnega politicnega programa, prvega razmaha slovenske periodike in prve akumulacije kapitala pri slovenski burzoaziji (Kmecl 1981: 21-22). Zgodnji slovenski roman je s tega gledisca »nadvse natancen potresomer« (22) tezav slovenske burzoazije pri formiranju nacije - Presernov nacrt novele ali romana pa prezgoden (19), saj je mogel dosezke njegove poezije v prozi ponoviti sele Jurcic (120). Urednik prvega slovenskega casnika in avtor prvega slovenskega romana v tem romanu svoj alter ego, Lovreta Kvasa, upodobi po modelu nastajajoce slovenske inteligence, »parvenijskih izobrazencev« (Kmecl 2009: 79), ki - kakor ze Preseren (Kmecl 1981: 20) in vajevci (Kmecl 1975: 70) - studij teologije ali filologije zamenjujejo s studijem prava (Kmecl 2009: 64) in se poskusajo prizeniti na posestvo (Kmecl 1981: 115). Deseti brat torej vpelje »osrednji zgodnjemescanski mit o strastni prizenitvi na posestvo« (prav tam), ki ga odpravi sele roman Med dvema stoloma, s tem ko prenese talionsko pravo iz Jurcicevega »historicnega« romana v »izvirnega« in vpelje dobo Jare gospode, kritike slovenske burzoazije (109- 11). Kakor omenjeni prepis s teologije na pravo se namrec tudi prizenitev izkaze zgolj za prvotno akumulacijo kapitala (Kmecl 2009: 81-82). Se pravi, sele sodobni junak romana Med dvema stoloma pade v stendhalovski ljubezenski trikotnik in propade na nacin, ki ga od modernega romana pricakuje Dusan Pirjevec. Prvi stavki »opisujejo«, »razkrivajo« in »nakazujejo«, implicitni avtor »izravnava « in »razveljavlja« - vsi ti glagoli so nedovrsni. Po utajitvi, ki organizira prva dva stavka Desetega brata, protislovjih, ki povezejo naslednja dva navznoter in navzven, ter romanom, kakrsen sledi, drugacni niti ne bi mogli biti. Tezko bi rekli, da Jurcicevi prvi stavki navedeno zares opisejo, razkrijejo in nakazejo ali da implicitni avtor dejansko kaj izravna in razveljavi. Marko Juvan (196) z navedenim zavrne Morettijevo »kompromisno spajanje globalnega ('zahodnega formalnega vpliva') z lokalnim (perifernimi 'gradivi', 'lokalnimi znacaji' in 'lokalnim pripovednim glasom')«. Sam Moretti to razmerje med globalnim in lokalnim povzame po Fredricu Jamesonu, kjer se mu zdi »nacelno binarno«, medtem ko sam meni, da je »bolj podobno trikotniku: tuja forma, lokalno gradivo - in lokalna forma. Malo poenostavljeno receno: tuj size, lokalni liki in nato lokalni pripovedni glas; in zdi se, da so prav v tej tretji razseznosti ti romani najbolj nestabilni, najbolj nemirni« (Moretti 2011: 20). Nestabilnost, nemir - uvodoma analizirana utajitev in tukajsnji nedovrsni glagoli ju vsekakor poznajo. In prav v tem niso zvedljivi ne na tujo formo ne na lokalno gradivo: v tem je implicitni avtor Desetega brata lokalna forma, specificno literarni vpis kompromisa med scottovskim romanom in slovensko krcmo. Tuja, scottovska forma tako ne more vec biti argument za slovensko zamudnistvo, lokalno, slovensko gradivo pa ne za slovensko izvirnost. Deseti brat je kompromis med scottovsko formo in slovenskim gradivom - in v tem ni prav nic drugacen od Starinarja, saj, kot priznava Moretti (36), tudi globalna forma nastane kot kompromis. Razlika je drugod: Starinar je, potem ko je nastal kot kompromis, tudi sam izsilil kak kompromis, na primer samega Desetega brata, medtem ko ta ni imel taksnega vpliva na svetovno knjizevnosti. V tem je Scottova lokalna forma tudi globalna, Jurciceva pa ne.
Prireditelji navedenih romanov so reziserji in dramaturgi, pisateljev je manj, a se ti so dramatiki in/ali reziserji (Drago Jancar, Partljic, Jovanovic ). V petih primerih je prireditelj hkrati tudi ...reziser, posebno situacijo pa predstavlja Don Juan na psu ali zdrav duh v zdravem telesu, ki ga je napisal, dramatiziral ter reziral Dusan Jovanovic . Najpogosteje uporabljen izraz za prenos romanesknega besedila v dramsko obliko je dramatizacija; adaptacija (Balerina, Balerina) in priredba (Freya Filio ni doma, Spopad s pomladjo) se pojavljata poredko. Naslovi romanov se praviloma ohranjajo tudi v dramatizaciji in uprizoritvi, izjema med petnajstimi romani je Jancarjev Galjot (Sojenje Johanu Ottu); do delne modifikacije naslova je prislo v romanu Katarina, pav in jezuit istega avtorja (Katarina, pav in jezuit: pokrajina sna), Jovanovic evem besedilu Don Juan na psu ali zdrav duh v zdravem telesu (Don Juan na psu) in v Smoletovem romanu Crni dnevi in beli dan, katerega uprizoritev se imenuje po filmskem scenariju Ples v dezju. Nobena od dramatizacij ni izsla v samostojni knjizni obliki, nekatere so objavljene v gledaliskem listu ali so ohranjene v tipkopisu; vecina jih je na voljo v Slovenskem gledaliskem muzeju ali na AGRFT kot citalniski izvod. Obdobje med izidom prototeksta in uprizoritvijo dramatizacije je razlicno, opaziti pa je, da se krajsa pri romanih, ki so izsli po letu 1990. Izjema sta Pahorjeva romana, ki sta dozivela inscenacijo po tridesetih oziroma stiridesetih letih, kar pa je pogojeno tudi z druzbeno- politicnimi okoliscinami. Romana, ki sta bila uprizorjena v obdobju enega leta po izidu, sta dva - Cefurji raus! Gorana Vojnovic a in Sosicev roman Balerina, Balerina. Vec kot polovico (osem) romanov so uprizorili v zadnjih trinajstih letih, v ljubljanski in mariborski Drami je njihovo stevilo najvecje - pet oziroma stiri, v Slovenskem mladinskem gledaliscu, Mestnem gledaliscu ljubljanskem in Slovenskem stalnem gledaliscu v Trstu pa so inscenirali dve priredbi romanov. Dinamiko uprizarjanja sodobnih slovenskih romanov in razporeditev dramatizacij po gledaliscih pogojuje vec dejavnikov, ki segajo od razvoja scenskih in tekstnih praks, preferenc umetniskih vodij posameznih gledalisc do komercialne uspesnosti romanesknih tekstov ter prepoznavnosti njihovih avtorjev. Filio ni doma je roman, ki v literarnem opusu Berte Bojetu, za katerega so znacilne podobne teme in podobe, izstopa po svoji dovrsenosti in je kot daljse prozno delo z antiutopicnimi lastnostmi novost v slovenskem literarnem prostoru (Zupan Sosic 2006: 216). Od tradicionalnega vzorca klasicnih antiutopij ga oddaljujeta odsotnost skodljivih tehnoloskih izumov in osredinjanje na zasebno dogajanje, ki ne poteka v prihodnosti, ampak v (bliznji) preteklosti. Roman tudi ne daje natancnega vpogleda v strukturo represivnega aparata na otoku ali razlaga razlogov za njegov nastanek. V ospredje postavlja unicene eksistence, ranjene posameznike, ki ne znajo delovati drugace, kot da vedno znova unicujejo svoje sotrpine, kar je logicna posledica zivljenja v zaprtem in strogo urejenem druzbenem sistemu. Antiutopicne znacilnosti romana pa se kazejo v dogajalnem prostoru - nedefiniranem otoku, dnevniskih zapisih, v spolnosti kot sredstvu manipulacije, nadzorovanih rojstvih, sistematicnem odtujevanju ljudi (tudi od lastnih otrok), v omejevanju izobrazbe (predvsem zenskam) in v omejeni vlogi narave. Zgodba, ki traja nekaj manj kot stirideset let in se zacne s Heleninim brodolom ter konca nekaj mesecev po Helenini smrti s Filiinim spoznanjem, kdo je moski, ki redno obiskuje njene razstave, je podana skozi vec vrst pripovedi oziroma pripovedovalcev. Prvi del romana je Filiina zgodba - ta je najkrajsa in najmanj pove o zivljenju na otoku, pravzaprav ga prikaze, ko nasilni sistem ze izgublja svojo ostrino. Drugi in tretji del sta po dolzini skoraj enakovredna, s tem da Helenina zgodba zajame zivljenje v Zgornjem mestu, v katerem bivajo zenske, Urijeva pa predstavi Spodnje mesto, doloceno moskim. V prvem delu je pripovedovalka Filio, drugi del sestavljajo dnevniski zapisi Helene Brass; njene pripovedi so razlicno dolge, pogosto med njimi pretece vec mesecev ali celo let. Dialogi so skopi, osebe se izrazajo preprosto ter zgosceno - njihove komunikacijske blokade so odraz zavrtosti in odtujenosti, ki ju povzrocajo loceno zivljenje moskih ter zensk, nadzorovanje erotike in omejevanje svobode. Tretji del romana je s stalisca pripovedovalca najbolj raznolik in enigmaticen; zacne se s tretjeosebno pripovedjo o Urijevem prevzemu poveljstva na otoku pri dopolnjenih petindvajsetih letih. Sledi prehod iz dveh povedi s prvoosebnim pripovedovalcem, ki se v nadaljevanju transformira v drugoosebnega pripovedovalca. Izbiro te oblike pogojuje smrt njegovega ucitelja ter prijatelja Abe, po kateri postane Uri se bolj samoten in nezasciten. Med romanom in uprizoritvijo je v tradicionalnih nacinih prirejanja faza, v kateri se novonastali dramski tekst zapise; ta je realizirana v vseh treh obravnavanih primerih. Primerjava dramskih predlog kaze drugacne ugotovitve kot primerjava uprizoritev. Predvsem Jancarjeva priredba nosi v sebi intenco biti dramsko besedilo, kar pa ji ne uspe zaradi prevelike odvisnosti od protobesedila, katerega avtor je prireditelj sam. Podobno je s Smidovo dramatizacijo, v kateri je opaziti vec inovativnosti in manj »sakralizacije« kanonskega literarnega teksta; poseben primer predstavlja Vojnovic ev roman, ki je s svojo strukturo in prvoosebnim dramatiziranim pripovedovalcem usmeril avtorja priredbe in reziserja Bulca, da se je odlocil za monodramo, s cimer je ohranil posredniski komunikacijski model, veliko vecino teksta in se s tem najmanj oddaljil od romana.16 Bulceva dramska predloga je tudi v celoti realizirana na odru, ne vsebuje didaskalij ali kakrsnih koli scenskih opomb in ni javno objavljena. Ker je le nekoliko reorganiziran in skrajsan prepis romana z ohranitvijo pripovedovalca (uvedba pripovedovalca je sicer v procesu adaptacije nedramskih besedil dokaj pogost postopek, sploh od druge polovice prejsnjega stoletja dalje), jo pogojno oznacujem za dramatizacijo. Ostala dva primera - Katarina, pav in jezuit ter Filio ni doma - skusata biti dramsko besedilo, kar se kaze tudi na formalni ravni (didaskalije, tridelna zgradba), vendar sta se oba ujela v past, ki jo nastavljajo dramatizatorju na eni strani epska sirina, stevilne analepse, notranji monologi idr. ter na drugi prevelika zvestoba izvirniku. Zaradi razlicnega komunikacijskega modela v pripovednih in dramskih besedilih17 sta dramatizatorja razumljivost zgodbe ustvarjala z razlicnimi tehnikami epiziranja, predvsem s preobseznim porocanjem, kar je pripeljalo do nadomescanja dramske akcije z govorjenjem o preteklih dogodkih (predvsem Katarina, pav in jezuit). Slednje sta reziserja v uprizoritvi mocno reducirala oziroma se je Frey odlocil za popolnoma drugacen pristop, kar kaze pogosto neskladje pisateljske in reziserske logike. Obravnavani primeri dokazujejo, da kadar pripravlja priredbo reziser (Bulc), to stori drugace kot pisatelj/dramatik, saj jo pise z izrazito mislijo na uprizoritev.
The most significant publication in genre studies of the novel is Miran Hladnik's monograph Slovenski zgodovinski roman (2009), the only example of an empirical study of the novel genre in Slovenia. ...The book is differently structured than its antecedent, Slovenska kmecka povest (The Slovene rural tale 1990), for the historical novel itself is not based on a firm deep structure. Hladnik (2009: 354) defines10 it as a work about historical facts and having other genre markers-for instance, events cannot occur in the author's lifetime and the work must be over ten thousand words long. In the introduction (1009: 7), he offers for critical consideration the fact that the book is based upon an Internet database11 and as such is a "translation" into literary discourse, as well as the fact that he organizes the materials on a unified principle; however, he acknowledges its arbitrariness and it thus does not cause him great difficulties. The general part of the book comprises the chapters "Kaj izvemo o zgodovinskem romanu od drugih" (What can we know about the historical novel from others), "Kaj so pisali o zgodovinskem romanu doma" (What has been written about the historical novel in Slovenia), "Nemski zgodovinski roman" (The German historical novel), and "V katerih casih se dogaja slovenski zgodovinski roman" (Times in which the Slovene historical novel is set). Hladnik takes up the analyses of novels differently than is customary-not by author or text, but according to a classification based on temporal setting, genre type, and Slovene-foreign relations. Therefore, information on a single author or novel is spread over many chapters, as are the storylines from the novels and tales discussed. The remaining chapters are entitled "Zanrski tipi" (Genre types), "Zanrske lastnosti" (Genre characteristics), "Production" (Origins), "Predhodniki in sorodniki" (Predecessors and related works), "Modeli soocanja s tujim in strategije nacionalnega prezivetja" (Models of confronting the foreign and strategies for national survival), "Bibliografije" (Bibliographies) and "Povzetki pripovedi" (Summaries of the narratives). Slovenski roman, a collection from the international symposium Obdobja 21 (2003), appears to be the most important. Miran Hladnik and Gregor Kocijan at the Department of Slovene, Filozofska fakulteta in Ljubljana, edited it. Seventy-six contributors of different generations and methodological persuasions took part-almost all of them accomplished scholars on the novel in Slovenia and abroad. It was the first such systematic exploration of the Slovene novel. The variety of sub-disciplines is evident from the names of the thematic divisions: "The Nineteenth-Century Slovene Novel," "Ivan Cankar and His Contemporaries," "The Woman Question and Zofka Kveder," "Genres," "The Contemporary Novel," "Theory," "Language," "Slovene and European Novels," "Slovene and South-Slav Novels," "The Slovene Novel and English Language,"5 "Readers of the Novel," and others. Interest in the historical dimension of the literary system dominates, and among novelistic genres in the historical novel. The most discussed genres are the autobiographic and biographic novel and the crime novel. As befits an international collection, a notable quality of Obdobja 21 is the almost one-third portion of foreign scholars, who bring an outside perspective and international scholarly references to Slovene literary studies. Certain studies furnished innovative findings in a new, including methodologically creative fashion: Alenka Koron's "Roman kot biografija" (The novel as biography), Marko Juvan's "Fikcija in zakoni" (Fiction and the law), Irena Irena Novak Popov's "Lirizacija romana" (Lyricization of the novel), Jola Skulj's "Forma romana in slovenski modernizem" (The form of the novel and Slovene modernism), and Marija Mitrovic's "Roman Vladimirja Bartola in Otto Weininger" (Vladimir Bartol's novels and Otto Weininger). The collection from the international symposium Obdobja 29 (2010) edited by Alojzija Zupan Sosic and entitled Sodobna slovenska knjizevnost (1980-2010) (Contemporary Slovene literature, 1980-2010) features an exhaustive review of research into the novel between 1980 and 2010. Although the symposium dealt with many areas, as might be expected, more than one-third-to be exact, twenty of fifty-nine-of the contributions had to do with the contemporary Slovene novel. Here again researchers devoted themselves to genres, the place of the Slovene novel in the context of world literature, and various thematic sub-disciplines in the framework of analyzing individual novels. In comparison with Slovenski roman, in this collection we observe a number of less thorough studies of the novel, which is partly a result of the mandated briefer article length (six pages) and absence of some methods and approaches-for instance, comparative analyses, consideration of historical trends, interpretive analyses, axiological analyses, and semantic methods. Again I would note the share of foreign scholars, who introduce into Slovene literary studies a different perspective and new discoveries, both analytical and methodological, and in particular Andrej Leben's "O 'zrelih receh' in drugih stvareh Lojzeta Kovacica" (On "ripe things" and other matters in Lojze Kovacic), Vanesa Matajc's "Dominanta casa in dominanta prostora v sodobnem slovenskem romanu" (The temporal dominant and the dominant of space in the contemporary Slovene novel), Katja Mihurko Poniz's "Mesto kot literarni lik v treh sodobnih slovenskih romanih" (The city as a literary figure in three contemporary Slovene novels), Bozena Tokarz's "V mrezi domisljije, asociacij in spominov ali o prozi Vlada Zabota" (In a web of fantasy, associations, and recollections, or the prose of Vlado Zabot).
Epski subjekt romana Volčje noči (1996) je cerkovnik in organist Rafael Meden, zgodba se z njim začne in konča. Je edinstven epski subjekt v sodobnem slovenskem romanu, ves čas vklenjen v zgodbo ali ...neposredno ali z miselnimi motivi in sanjsko fantastiko. Kot izrazito individualiziran epski lik je hkrati metaforični junaj, ki presega svoj družbeni prostor in čas po načelu - kdor ni naš, mora s prizorišča. Pripoved Prikrita harmonija (2001) Katarine Marinčič spada med maloštevilne slovenske romane, ki stavijo umetnika na pomembno mesto zgodbe. Zlasti malo stavijo glasbenika, čeprav je glasba manj moteča in bolj odpustljiva, kot literarna beseda. Obe sta oblikovna vsebina duha in čustva, toda pomensko zapisana vsebina lahko udari bolj kot zvočna.
Izgubljeni sveženj (2002) Rudija Šelige je roman o malem jazu in o velikem Jazu ali utopijah, ideologijah, ki obljubljajo spremeniti človeka in družbo. Junak romana Tomaž Lakner živi vlogo malega ...jaza, ki se tudi v dvajsetem stoletju godi v duhu biblijskega etičnega obrazca "Svet kot celota je razvidno razdeljen na Dobor in Zlo". Tako je radeljen tudi človek / mali jaz, pravi Epilog romana, ki bi mogel biti tudi njegov Prolog ali teološko-filozofski uvod. Pravi namreč, da je Dobro/luč ustvaril Bog, Zlo pa je delo demonov. - Glavna oseba romana Nokturno za Primorsko (2004) je slovenski narodnozavedni duhovnik Florijan Burnik. Duhovnikuje na Primorskem v letih fašističnega raznarodovanja, nemške zasedbe in partizanskega odpora. Upira se soglasju Cerkve za poitalijančenje Slovencev, močno je zadržan tudi do nosilcev Osvobodilne fronte, in do izvajalcev osvobodilnega boja. Odkloni vabilo na zbor odposlancev slovenskega naoda, ker noče biti politik, šel bi le na cerkveni "svetostni" zbor.
U članku otvaramo problematiku omladinskog realističkog romana zato što prema europskim teorijama romana, te vrste u omladinskoj književnosti nema. Teme, motivi, karakterizacija likova i druge ...književnoteorijske kategorije koje određuju ustroj romana u omladinskoj su duljoj prozi, zbog ograničene recepcijske mogućnosti mladoga čitatelja, sužene. Neka omladinska djela imaju dovoljno tipičnih romanesknih elemenata da bi ih mogli uvrstiti u romane, a namijenjena su čitateljima nakon 12. odnosno 13. godine života (razdoblje tinejdžerske književnosti).
Slovenski omladinski realistički roman pojavljuje se u četiri žanra: avanturistički omladinski roman, ljubavni omladinski roman, socijalno – psihološki omladinski roman, roman „u trapericama“ ili jeans roman. Romaneskni žanrovi često se međusobno isprepliću pa tako pojedino djelo pripada određenomu žanru, a u samom djelu često se pojavljuju karakteristike drugoga (ili drugih) žanra, što smatramo žanrovskim sinkretizmom.
