Recepcija Komenskega v slovenski kulturi se začne na začetku 18. stoletja: kapucinski menih Janez Adam Gaiger (Hipolit Novomeški, 1667–1722) pri sestavljanju slovarja Dictionarium trilingue (1712) ...uporabi slovarski del iz Komenskega dela Orbis pictus. Gre za poustvarjalno recepcijo pri kompetentnem bralcu, ki zaradi rokopisnega značaja Hipolitevega slovarja ni mogla vplivati na podobo slovenske oz. slovensko-nemške dvojezične kulture na Kranjskem v obdobju baroka. Moderna recepcija Komenskega je povezana z delovanjem Slovenskega učiteljskega društva, z začetkom izdajanja specializirane periodike za vprašanja učiteljevanja/pedagogike (Učiteljski tovariš, Popotnik), s slavljenjem 300-letnice rojstva Komenskega in s strokovnim osamosvajanjem pedagogike kot znanstvene discipline, prvi informatorji in prevajalci pa so bili, tudi zaradi jezikovnega znanja, po navadi Čehi, ki so službovali na Slovenskem. Komenský je bil že na začetku moderne recepcije umeščen v slovenski idearij in imaginarij, in sicer na nekonservativni idejni strani. Topogledno je bil tudi presojan pri glavnem ideologu ločitve duhov in kulturnega boja med Slovenci v zadnji tretjini 19. stoletja – goriškem teologu Antonu Mahniču. Slednji ni s stališča katoliškega integralizma presojal le političnih in estetskih fenomenov sedanjosti (npr. literarnih besedil Josipa Stritarja, Simona Gregorčiča in Antona Aškerca), temveč tudi preteklosti, npr. pesništvo Franceta Prešerna, in tako tudi Jana Amosa Komenskega. Recepcija Komenskega v slovenski kulturi ima naslednje tipološke značilnosti: 1) necelovitost (v refleksivno in/ali poustvarjalno prevodno recepcijo prihajajo skorajda izključno Komenskega pedagoška dela, izrazito obrobno filozofska, povsem ob strani pa ostanejo njegova historiografska in teološka dela ter literarno ustvarjanje v češkem jeziku, npr. Komenskega pesništvo in pripovedništvo), 2) recepcijska redukcija (podvrženost posameznemu časovno zamejenemu in tedaj prevladujočemu ideariju ter imaginariju in/ali jezikovno neznanje češkega jezika) in 3) prigodništvo. Temu je pripisati dejstvo, da kljub nespornemu mestu Komenskega kot klasika evropske humanistične misli doslej ni izšla niti ena slovenska knjižna izdaja, ki bi vsebovala spise Jana Komenskega v kritično komentiranem sodobnem prevodu in bi bila uredniško, kolikor je le mogoče, celovit prerez avtorjevega teološkega, filozofskega, pedagoškega in literarnega opusa.
Avstrijska Štajerska ima svoj slovenski delež prebivalstva. Različni vzroki v zgodovini so vodili do tega, da se manj in manj govori slovensko. Katera slovenska društva so na Štajerskem in kakšne so ...njihove aktivnosti za ohranjanje slovenskega jezika, o tem govori sledeči članek.
In this book (' The Spaces of Slovenian Literature'), a team of researchers from the ZRC SAZU and the Faculty of Arts in Ljubljana led by Marko Juvan develops a new discipline, which is formed at the ...intersection between the analysis of the literary system and geography and relies on geographic information systems. Based on the spatial humanities approach presented in the introductory chapters, the following analyses, thematic maps and graphs try to explain how the “national space” was formed both ideologically and materially due to the interaction between geographical factors and literary practices in Slovenian from 1780 to 1940. The argument is based on spatial statistical analysis of data sets of biographies of literary actors, development of the press, publishing, literary clubs and theaters, the places represented in historical novels, and a constellation of memorial objects and designations dedicated to Slovenian writers. Systemic treatment is supplemented with discussions on the depicted and living spaces of selected writers from the 17th to the 21st century.
The monograph (‘The Slavic image of word : the forces of depiction in a Slavic language of the sixteenth century’) sets the groundwork for the elucidation of some historical development in the middle ...of the evolution of Slavic languages that also influenced the establishment of literary language both in Slovenia and Russia in the mid-sixteenth century (the beginning of Slavic literary and liturgy, the intertwining of Greek and Latin Christian linguistic patterns, connection to the East-West Schism in 1054).
The book (‘The Cyclorama of the Slavic Word (A Test of Renaissance Humanism through a Cross-Section of the Complete Works of Primož Trubar and Maximus the Greek)’) presents a detailed cultural and ...historical analysis of the problems associated with the attempts to link Western and Eastern Christianity since the first century of Christianization onward, with special attention being paid to the importance of the Slavic presence in European history, including questions regarding the role of individual contributions (biographical and historical overviews) to the spiritual history of the Christian East and West. This book uses juxtaposition to present the work, creativity and views of two key figures in Slovenia and Russia, Primož Trubar and Maximus the Greek (St. Maxim the Greek). The said Slavic authors, who also wrote in Latin, German and Greek, but consciously chose Slavic for very specific reasons (Primož Trubar used it as his mother language and Maximus the Greek as a language of salvation), are studied on the basis of primary archival sources, with special regard to manuscripts (of Maximus the Greek) and to early printing (of Primož Trubar) in the sixteenth century. In addition, Neža Zajc also critically analyzes the Renaissance period and presents the option of viewing it from a different perspective: the hypotheses to date that were based on secondary literature have proven to be insufficiently explanatory or proved unsatisfactory.
Le majhen odstotek 120 v Sloveniji živečih priseljenskih avtorjev se je uveljavilo in se uveljavlja v okviru sodobne slovenske kulture, kar pomeni, da objavljajo v osrednjih slovenskih literarnih ...revijah in pri najpomembnejših založbah, se udeležujejo osrednjih literarnih dogodkov in dejavno sodelujejo v osrednjih gibanjih slovenskega literarnega prostora. V prispevku so analizirane motivno-tematske in literarnoestetske značilnosti književnosti t. i. elitnih (Josip Osti, Erica Johnson Debeljak, Ismet Bekrić, Ana Ristović, Jordan Stavrov, Ana Lasić, Stanislava Chrobáková Repar) in malo manj uveljavljenih priseljenskih pisateljev (Rade Vučkovac, Nebojša Ignjatovič, Vladimir Vekić, Ljuben Dimkaroski). Za vse je značilno, da v svojih pesniških, proznih, dramskih in esejističnih delih neposredno ali prek svojih literarnih likov obravnavajo vprašanje identitete in njene strukture, se sprašujejo o tujosti, drugačnosti, o svojem medkulturnem položaju. Vsak izmed njih različno izpolnjuje estetska literarna pričakovanja slovenskega bralstva oziroma se vklaplja v literarno socializacijo slovenskih bralcev, še najmanj avtorji, ki pišejo predvsem domoljubno literaturo. Med vsemi obravnavanimi avtorji je le Josip Osti priznan za slovenskega avtorja, ker piše v slovenščini. Za vse ostale avtorje, tako uveljavljene kot neuveljavljene, je jezik še vedno najpomembnejša slovenska ideološka meja in konstanta, ki odloča, ali je nekdo slovenski ali tuj avtor, od tega pa so odvisne praktične in teoretične beneficije avtorjev in njihova literarna integracija. Četudi je namen revije Paralele in festivala Sosed tvojega brega spodbujati medkulturnost, je dejstvo, da so Slovenci do njiju le strpni, brez medkulturne zavesti, ki je nujna, da takšne dejavnosti ne bi padle v parakulturnost ali zgolj predstavljale tolerančnega praga neke kulture, zato priseljenski avtorji, ki objavljajo zgolj v Paralelah in se udeležujejo zgolj festivala Sosed tvojega brega, ostajajo zunaj ključnih literarnih dogodkov večinske slovenske in mednarodne literature. Mesto književnosti priseljencev v slovenski kulturni zavesti je komaj opazno v celotnem kulturnem sistemu Slovenije in potrebuje radikalne spremembe s strani slovenskih literarnih institucij in medijev, sprostitev meje slovenske nacionalne književnosti in integracijo književnosti priseljencev v večkulturni Sloveniji.