Ko je Peter Nichols ν The Encyclopedia of Science Fiction pojasnil, da je tako za znanstvenofantasticno kot tudi fantasticno literaturo znacilna ideja novuma (»do- locen novi element; nekaj, kar ...fikcijo razlikuje od sedanje resnicnosti, vampir ali koloniziran planet« (Clute in Nichols 1979: 408)), mu verjetno ni bilo treba raz- misljati, kaj bi se zgodilo, ce bi novum izgubil svoj element novega. Po prehodu ν se eno stoletje lahko recemo le, da se je novum izrabil. V zadnjih dvajsetih letih in hitreje kot kdaj koli poprej so fantasticna bitja iz vrst vampirjev, hudicev in podobnih izgubila svojo izvorno moc in izjemne sposobnosti, vendar avtorjem, ki te like upo- rabljajo, pero nikoli ni zastalo in ponotranjili so to novo pridobljeno lastnost svojega knjizevnega materiala. Slednja tudi bralcev ni zmotila; od bitij, ki sluzijo razlicnim kulturnim, druzbenim in ideoloskim namenom, je pricakovati, da se bodo spreme- nila. To je edini nacin, kako lahko obenem konservativna in revolucionarna proza, ν kateri nastopajo liki prehodne, vmesne narave, izpolni svoj namen. V 21. stoletju so vampirji, volkodlaki in nezivi vseh vrst utrujeni, ni jih sram pokazati strahu ali svoje zenskosti (moskosti), obenem pa ν besedilih predstavljajo kljucne elemente in opravljajo kohezivno vlogo. ? drugimi besedami, njihov prijem ni popustil, le zame- njali so rokavice. Tako se vsaj zdi ζ vidika Balkana, domovine stevilnih strasljivih in nadnaravnihbitij, med katerimi so vampirji le najbolj znani. Po mnenju stevilnih kritikov sta goticno in fantasticno vedno odrazala strahove dolocene kulture ν do- locenem zgodovinskem trenutku, zato je namen najinega prispevka prepoznati in obravnavati ta vprasanja ν sodobni srbski knjizevnosti, ob tem pa bova posebno po- zornost namenili reprezentaciji kulturnega spomina in identitete. Nagnjenost tako k politicnemu kot k fantasticnemu je opaziti ν proznem opusu Sretena Ugricica, ki je umescen med politicno alegorijo in moderno pravljico, ζ bo- gato uporabo elementov strasljivega in nadnaravnega. V njegovem zadnjem romanu, Neznanom junaku (2010), se vdor fantasticnih elementov pricne ζ nacinom dojema- nja stvarnosti s strani junakov kot monstruozne in sprijene: Ugricic ζ mojstrskim povezovanjem perecega vprasanja Kosova in distopicnega ter fantasticnega Srbijo ν letu 2014 prikaze kot pusto drzavo, ki jo preplavljajo groza, strah, nevednost, ko- rupcija in nemiri in kjer je telepatija edini svobodni medij. Napis na zidu, ki pravi: »Srbija: ubila te bo«, se iz preprostega fragmenta realnosti spremeni ν prevladujoci koncept grozecega. Zbirka zgodb Milete Prodanovic Agnec (2009) se osredotoca na motive cudezev in pokore, obdobje tranzicije pa prikaze kot simbolicno stanje bodisi skupinskihidentitetbodisi prizadevanj posameznika. Zgodbe, ki so polne ironicnega in grotesknega, spominjajo na anekdote ali crtice, ki jih ν pogovornem in vedrem tonu obicajno podaja objektiven, a hudomusen porocevalec. Mesanica fantasticnega, religioznega in parodije poudarja absurdne vidike danasnjega sveta: tako naslovna zgodba Agnec pripoveduje o cudezu, ki se zgodi tam, kjer je najbolj potreben - sredi banalnih materialisticnih skrbi. Pripovedovalec je poslovnez, ki je denar zasluzil ζ novacenjem beracev, nato pa nekega dne ugotovi, da se je njegova tolpa, ki prosi vbogajme, nepojasnjeno spremenila ν credo ovac. V Beogradu 18. stoletja, ob koncu kratke avstroogrske vladavine, katere dobre plati bodo kmalu iznicili Turki, ki bodo brez truda ponovno zavzeli Srbijo zahvalju- joc izdaji, se Otto von Von Hausburg in princesa Marija Avgusta Thum und Taxis podata na isto pustolovscino, ob cemer ju zenejo razlicni motivi, obenem pa si prizadevata svoji zgodbi prikazati ν drugacni luci in razresiti svoje konflikte. Satana skrbi, da se, ceje res, da so mrtvi vstali, priblizuje sodni dan, Alexander von Wirttemberg, regent Srbije, pa preiskavo izkorisca, da bi prikril lastno izdajo, ob tem pa se ne zaveda, da njegova zena hrepeni po njegovi ljubezni in da so njene ambicije dalec od politike in spletkarjenja - vsaj kakor se zdi bralcu, ki je brez kancka dvoma pripravljen verjeti njenim besedam. Najsi priznajo, da so del nje ali ne, zarota je mocno orozje vseh udelezencev lova na vampirje, ucinkovita strategija za resevanje vseh vrst tezav in pretkan nacin za prikrivanje izdaje in prevar. Begunci iz Nisa ob koncu romana, na primer, so uradno razglaseni za vampirje, da bi jim lahko odrekli pomoc. V roma- nu vampirje krivijo za vsa hudodelstva, vendar nikoli niso nie vec kot govorice in izgovor za okrutnost. Da bi fantasticne motive uporabila ν politiene namene, mora Mirjana Novakovic vampirja vzpostaviti kot glavno silo politienega: bolj verjetno je, da gre za povod ali pretvezo, medtem ko dejansko zlo najdemo drugje, predvsem ν mislih tistih, za katere se zdi, da zlo preganjajo. Medtem ko Ottu Von Hausburgu prizadevanja, da bi se obnasal kot pravi moski, vedno znova spodletijo, ν delu Konstantinovo raskrsce najdemo vrsto moskih likov, ki izpolnjujejo vsa merila tradicionalne moskosti: noben izmed stirih srediscnih ju- nakov ni ubog mehkuzec, vsi so nepopustljivi in zanesljivi, kot se za prevladujoco podobo ν patriarhalni druzbi spodobi. Nemanja Lukic, major ν cetniski vojski, je popoln vitez, neustrasen, pravicen in obcudovan; Krsta Teofilovic, ugleden trgovec iz Nisa, je »pozabil ruske klasike in Ovidove verze«, po druzinski tragediji se je od- rekel svojim sanjam o solanju ν Franciji in karieri srednjesolskega ucitelja ter prevzel podjetje pokojnega brata, ki je trgoval ζ usnjem, in postal »glava druzine«. Lika feld- marsala Otta von Fehna in majorja Heinricha Kahna sta predstavljena kot brezhibna vojaka, ceprav Kahn zaide na stranpota zaradi svojega pohlepa in rasizma. Vsi ti mozati moski se odpravijo na pustolovscino, ki se tice razmeroma nemoske zadeve: kulturne dediscine. Konstantinovo raskrsce je predvsem roman o preiskovanju niza umorov, ki jih je zagresila neznana grozljiva sila, kar kriza nacrte nacistom, ki se zelijo dokopati do bojnega meca Konstantina Velikega, ki naj bi bil skrit ν Nisu in s pomocjo katerega bi Hitler postal nepremagljiv. Vampir, za katerega se izkaze, da je osemletna deklica, je obenem sila pravice in sila teme. Dejan Stojiljkovic prepleta motive zarote in vampirjev, ponovno zdruzuje politicno in fantasticno terkrajino, ki se pov- precnemu zahodnjaskemu bralcu zdi eksoticna, spremeni ν zibelko vsega dobrega na tem svetu. Zato morajo njegovi moski liki, tako dobri kot zli, biti mozati, avtoritativ- ni, dominantni in naravnani k uspehu.
