Verstegnova študija t. i. nove dunajske umetnostnozgodovinske šole iz tridesetih let 20. stoletja ni povsem običajna historiografska predstavitev ključnih predstavnikov t. i. strukturne analize ...(Strukturanalyse), naslednikov velikih dunajskih umetnostnih zgodovinarjev z Aloisom Rieglom in Maxom Dvořákom na čelu, temveč je njen namen ambicioznejši. S svojo študijo teoretskih postavk in konceptov Hansa Sedlmayrja in Otta Pächta se Verstegen namreč vključuje v razpravo o pomenu, zastavkih in potencialnih usmeritvah sodobne umetnostnozgodovinske discipline.
Stephen J. Pyne, rojen leta 1949, je zaslužni profesor arizonske državne univerze v pokoju, specializiran za zgodovino okolja, natančneje za zgodovino ognja in požarov. Z 18. letom je postal član ...prostovoljne gasilske ekipe, kar ga je vodilo k znanstvenemu raziskovanju ognja. Danes velja za vodilnega strokovnjaka na dotičnem področju, k problematiki pa pristopa tako z naravoslovnega kot s humanističnega vidika. Izdal je mnogo knjig o zgodovini ognja in požarov po različnih delih sveta (npr. v Ameriki, Avstraliji, Evropi in Kanadi), v knjigi Ogenj. Narava in kultura, izdani leta 2012, pa se raziskovanja tematike loti pregledno in splošno, s poudarkom na antropološki dimenziji ognja. Delo je v slovenščino prevedel Marko Kržan, izdano je bilo leta 2021, spremno študijo pa je prispeval Bojan Baskar.
Zdravniški vestnik je odigral pomembno vlogo v razvoju sodobne slovenske medicine in slovenskega medicinskega jezika, zlasti terminologije. Namen članka je na kratko prikazati razvoj Zdravniškega ...vestnika od njegove ustanovitve 1929 do danes.
Članek pregledno predstavlja razvoj slovenske jezikoslovne terminologije, zlasti v slovenskih slovnicah v obdobju 1768–2017. V empiričnem delu se na vzorcu 50 jedrnih jezikoslovnih pojmov ugotavlja, ...kateri slovničar je imel odločilno vlogo pri njenem ustaljevanju.
Josip Pipenbacher se je po maturi leta 1891 vpisal na študij klasične filologije na Dunaju; tu je leta 1895 doktoriral (v disertaciji se je ukvarjal s Ksenofontovim spisom Ustava Lakedajmoncev) in ...opravil profesorski izpit. Najprej je kot suplent poučeval na Državni c. kr. nižji gimnaziji v Ljubljani (zdaj gimnazija Poljane), nato kot profesor na Višji c. k. gimnaziji v Novem mestu in končno znova na Drugi c. kr. državni gimnaziji v Ljubljani; to je med letoma 1921 in 1928 vodil kot direktor. Po ustanovitvi Univerze v Ljubljani je med letoma 1920 in 1939 kot honorarni predavatelj vodil latinske proseminarje in tečaje latinščine. Napisal je vrsto učnih pripomočkov, najbolj znani so latinska slovnica in štiri latinske vadnice, vse v več izdajah, sodeloval pa je tudi pri nastajanju Wiesthalerjevega Latinsko-slovenskega slovarja, za katerega je obdelal črko R. Bil je strog ocenjevalec, posebej odmevna je bila njegova ocena Latinske slovnice Josipa Tominška), napisal pa je tudi nekaj prispevkov s področja metodike pouka latinskega jezika. Kot šolnik se je vključeval v delo različnih društev in organizacij, vseskozi je finančno podpiral različna študentska, prosvetna in druga društva, nekaj časa pa je deloval tudi v lokalni politiki kot član ljubljanskega mestnega sveta. Zadnja leta svojega življenja je preživel na svojem posestvu v Sveti Marjeti na Dravskem polju. Umrl je 11. aprila 1949 v Mariboru.
Matej Hriberšek z monografijo Slovenski doktorji klasične filologije na dunajski univerzi v obdobju 1872–1918 razširja in nadgrajuje raziskave, ki jih je izvedel za področje klasične filologije v ...sklopu projekta »Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918)«. Izbira letnic je logična: leta 1872 je v avstro-ogrski monarhiji prišlo do korenite reforme doktorskega študija (odtlej so doktorski kandidati morali pred promoviranjem napisati znanstveno disertacijo ter uspešno opraviti dva rigoroza), leto 1918 pa zaznamuje konec monarhije. Za to obdobje je na dunajski Filozofski fakulteti evidentiranih 11 doktoratov s področja klasične filologije. Hriberškov pogoj za uvrstitev kandidata na seznam ni bil le, da slednji izvira s slovenskega narodnostnega ozemlja, ampak tudi, da je za materni jezik na vpisnici navedel slovenščino. Čeprav za dva kandidata (Janeza Maslja in Franca Omerzo) v arhivski dokumentaciji ni zapisa o promociji, sta v knjigo vseeno vključena, saj sta opravila vse oziroma večino obveznosti, ki so bile zanjo pogoj.
Leta 1869 rojeni Josip Pipenbacher je po končani gimnaziji v Mariboru in nato v Ljubljani, kjer je maturiral, na Dunaju študiral klasično filologijo in tam l. 1895 tudi doktoriral kot drugi slovenski ...doktor klasične filologije (za Franom Detelo). Po opravljenem učiteljskem izpitu je poučeval na II. državni gimnaziji v Ljubljani, na gimnaziji v Novem mestu in nato znova na II. državni gimnaziji v Ljubljani, ki jo je v obdobju od l. 1921 do upokojitve l. 1928 vodil kot direktor. Od ustanovitve Oddelka za klasično filologijo na ljubljanski univerzi l. 1920 do l. 1939 je imel na oddelku kot honorarni učitelj latinske proseminarje in tečaje latinščine.
Članek je posvečen malo znanemu detajlu izdelave Etimološkega slovarja beloruskega jezika, namreč neobjavljenemu konceptu tega slovarja, kakršnega je v začetku sedemdesetih let 20. stoletja napisal ...eden od avtorjev prvih zvezkov. Analizirajo se kompozicija, predložena metodologija in drugi detajli glede na dejansko izvedbo.
Prispevek obravnava povezave med Zarlinovim naukom o kontrapunktu in antičnimi teoretskimi premisleki. Po uvodnih opredelitvah in umestitvi nauka o kontrapunktu v kontekst Zarlinovega traktata ...Temelji harmonike (Le Istitutioni harmoniche, 1558) so predstavljeni primeri utemeljevanja nekaterih kontrapunktskih pravil: raba disonance, raba kvarte, lastnosti male in velike terce, raba kromatike in enharmonije, napotki za uglasbitev besedila.
Celotno besedilo
Dostopno za:
DOBA, IZUM, KILJ, NUK, PILJ, PNG, SAZU, UILJ, UKNU, UL, UM, UPUK
The volume Historični seminar 14 ('Historical Seminar 14'), issued in the time of transformed reality of what we knew and took for granted, draws attention to the fact that the image we cultivate of ...ourselves and our history may sometimes be too simplified to be entirely real. At first, the volume both revises already known chapters of Church history and introduces hitherto unknown ones. Simon Malmenvall’s analysis of the characters of the noble martyrs Boris and Gleb, Jovan Vladimir, and Magnus Erlendsson shows how the stories of their martyrdom had a nation-building function. Celeste McNamara’s article on Giovanni Barbarigo introduces the unusual and less well-known topic of seventeenth-century missions. Monika Deželak Trojar analyzes in detail Johann Ludwig Schönleben’s German and Latin Lenten sermons. Aleš Maver’s article discusses why Latin disappeared so quickly from Slovenian churches after the Second Vatican Council. On the other hand, the pre-modern religious practices of nature worshippers in Slovenia are discussed by Cirila Toplak. Modern times and also more political issues are examined by Tomaž Ivešić who focuses on the increase in ethnic tensions in Yugoslavia in the early 1970s, while Aleksandar Takovski traces the historical representation of heroic figures in four former Yugoslav countries.