Do sedaj pisci o Goričanki Meliti Rojic (1879–1924) niso izpostavljali dejstva, da je bila članica Vesne, v članku pa poskušamo pokazati, da je slikarka posvojila naloge društva, kar je posredno ...vplivalo na izbiro njenih »etnoloških« motivov. Še več, uresničila je pomembno društveno zahtevo po izdajanju razgledniških motivov. Ob tem v prispevku opozarjam na do sedaj neobjavljeno korespondenco med slikarko in urednikom Slovana Franom Ilešičem, kjer se je v rokopisu med drugim ohranil tudi njen življenjepis. Tega pa ni poznal Karel Dobida (1896–1964), ravnatelj Narodne galerije, zato si je po drugi svetovni vojni, ko je Gorica pripadla Italiji, dopisoval s slikarkino sestrično, z namenom pridobiti njene življenjske podatke za sestavo leksikalnega gesla. Tako je prvič objavljena korespondenca med njim in Pavlo Makuc, ki mu je tudi posredovala enajst natisnjenih razglednic, katerih avtorica je bila M. Rojic. Ti razgledniški krajinski motivi imajo nedvomno dokumentarno vrednost. Poleg tega tovrstne upodobitve krajev pomenijo nadaljevanje nekdanjega vedutnega slikarstva, saj sodobnikom pogosto edine izpričujejo nekdanjo podobo slovenskih krajev, ne le panoram, marveč tudi posameznih ožjih predelov.
Prva slika v albumu kitajskih slik, ki prikazujejo različne načine kaznovanja v dinastiji Qing, prikazuje obglavljenje dveh kaznencev. Tovrstne slike, ki so prikazovale različne vidike kitajske ...družbe in življenja, so bile priljubljene med tujimi turisti. Ko je bila Kitajska s strani zahodnih evropskih dežel prisiljena k odprtju pristanišč in bolj svobodnih oblik trgovanja po opijskih vojnah sredi 19. stoletja, se je močno povečalo število ljudi različnih profesij (vojaki, mornarji, trgovci, misijonarji in popotniki), ki so vedno bolj pogosto obiskovali te kraje. Potovanja so postala cenovno ugodnejša, s tem pa so se vrata odprla tudi srednjemu sloju, ki so vedno bolj kazali potrebo po nakupov spominkov in drugih predmetov, da bi jih po povratku lahko odnesli domov. Umetniki v Kantonu so imeli več stoletno tradicijo izdelovanje umetniških predmetov, ki so bili namenjeni zahodnemu trgu, kot so slike na platnu in papirju, raznovrstni izdelki iz stekla in slonovine, a je bila njihova izdelava dražja, posledično pa so jih lahko kupili le premožnejši kapitani ladij in bogatejši trgovci. Potrebovali so torej spominke cenejšega ranga in tovrstne manjše poslikave na papirju iz avtohtonega drevesa tongcao 通草 (Tetrapanax papyrifer) so se pokazale za zmagovito kombinacijo cenovno dostopnih, a hkrati privlačnih spominkov o raznolikih vidikih kitajske družbe.
Osnovno izražajno sredstvo slikarskog postupka jest boja. Boji su se oduvijek pridavala iscjeljujuća i magična svojstva te je u svakom kraju svijeta postojala neka druga tehnologija boja i postupaka ...koja je uglavnom ovisila o dostupnim prirodnim izvorima. Boja je i danas
bazirana na pigmentu: prirodnom ili sintetičkom, a vezivo je veže uz podlogu (platno, papir, karton, zid...). Boje razlikujemo po fi zičkim svojstvima (kromatske i akromatske) i prema dimenziji – (kromatskoj kvaliteti, svjetlini i intenzitetu, tonu). Djeca u predškolskoj dobi bojom izražavaju emocije bojeći prizore atmosferom koju osjećaju ili koju žele dočarati pri čemu već jako rano odaju i senzibilitet za kolorizam ili monokromiju.
PDF
