Pri poučevanju tujih jezikov stroke (TJS) na visokošolski ravni imajo pomembno mesto avtentična besedila in opravila, ki predstavljajo najpogosteje obravnavana tipa avtentičnosti. Avtentična besedila ...študentom omogočajo stik z jezikom in opravili, ki jih bodo potrebovali med študijem in/ali na poklicni poti. Na avtentičnost osredinjeni pristop (Mishan 2005) združuje avtentična gradiva in na opravilih temelječe učenje, ki mora odražati prvotni sporazumevalni namen gradiva. Pri tem gre za prepletanje različnih jezikovnih zmožnosti z določenim namenom, kot je npr. razumevanje člankov v tujem jeziku. Analiza literature je pokazala, da so raziskovalci proučili tako prednosti kot tudi pomanjkljivosti in pasti rabe avtentičnih gradiv in opravil pri pouku TJS, ki jih je pri implementaciji koncepta smiselno upoštevati. V prispevku je predstavljen na avtentičnost osredinjeni pristop pri poučevanju angleščine in nemščine kot jezika stroke na dveh nefiloloških oddelkih Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Namen prispevka je ponazoriti in analizirati koncept avtentičnosti na primeru avtentičnega opravila »študij literature«, ki predstavlja avtentično opravilo, značilno tako za kontekst študija kot tudi poklicnega udejstvovanja. Opravilo zajema branje strokovnih in znanstvenih člankov ter pisanje povzetka v tujem jeziku in slovenščini. Prispevek raziskuje stališča študentov do obravnavanega koncepta za učenje TJS. Rezultati so pokazali, da so študenti geografije ter etnologije in kulturne antropologije močno naklonjeni rabi avtentičnih gradiv in opravil pri pouku angleščine in nemščine kot TJS. Velika večina meni, da je raba avtentičnih gradiv in opravil koristna zanje. Kot najbolj koristno ocenjujejo branje znanstvenih člankov v tujem jeziku in pisanje povzetka v tujem jeziku. Večina je navedla tudi pozitiven vpliv rabe avtentičnih opravil na njihovo motivacijo.
V prispevku obravnavam dva skoraj identična odlomka iz besedil, ohranjenih na črepinjah iz Vzhodne puščave (O.Claud. 1.141, ll. 1–4 in O.Claud. 1.142, ll. 1–3). Čeprav se zdi, da odlomka kažeta, kako ...so govorci grščine v prvih stoletjih po Kr. razumeli razmerje med nedoločniškimi polstavki in stavki z osebnimi glagolskimi oblikami, se njuna interpretacija izkaže za posebej zahtevno v luči domneve, da je večina avtorjev besedil iz Vzhodne puščave grščino govorila kot tuj jezik (Leiwo, »L2 Greek in Roman Egypt«). Na podlagi koncepta avtentičnosti (Joseph, »Textual Authenticity: Evidence from Medieval Greek«) zavzamem stališče, da odlomka odražata širše procese v kojne, zaradi katerih je infinitiv perfekta v nedoločniških polstavkih, odvisnih od glagolov govorjenja in mišljenja, prevzel vlogo izražanja preddobnosti.
V prispevku predstavljamo analizo, pomen in vpliv tako imenovanega Viollet le Ducovega spomeniškovarstvenega pristopa k reševanju arhitekturnih spomenikov iz sredine 19. stoletja, do katerega so bili ...kritični njegovi sodobniki in tudi poznejših snovalci spomeniškovarstvenih načel. S študijo primera bomo poskušali dokazati odstopanja spomeniškega varstva v Sloveniji, zgodovinsko in strokovno zavezanega konservatorskim načelom dunajske šole. V praksi so bili zabeleženi – ne le po drugi svetovni vojni, ko so postali zaradi masovnih vojnih uničenj taki posegi aktualnejši, temveč tudi desetletja pozneje – številni postopki restavriranja arhitekturnih objektov, izvedeni v smislu Viollet-le-Ducovih pristopov. Raziskava je pokazala, da so rekonstrukcijski posegi, izvedeni zaradi različnih razlogov, vselej izraz zgodovinskega konteksta, v katerem so nastali.
Med umetniki iste generacije, t. i. milenijci, ki delujejo predvsem na neodvisni sceni, lahko opazimo določene podobnosti, kot jih kažejo in uporabljajo predvsem v gledaliških formah, temah in odnosu ...do dramskega besedila. Bolj kot izvirna dramska besedila jih zanimajo avtobiografska besedila. Avtor pri tem ne nastopa kot samostojna oseba, temveč sodeluje cel kolektiv avtorjev. Gre za skupino ustvarjalcev, vključno z igralci oziroma izvajalci, ki izoblikuje dokončno različico besedila. Zdi se, da je izražanje avtentičnosti tako prek besedila kot na odru poglavitni namen takih pristopov k dramatiki. Predmet interpretacije postanejo trivialne in vsakdanje življenjske zadeve. V središče pozornosti postavljajo ljudi kot lastno samopodobo ali pa ljudi kot osebe, ki jih poznajo iz prijateljskih ali družinskih krogov, iz medijev ali iz pripovedovanja drugih. Avtorji se navdihujejo pri samih sebi, pri svojih težavah in odnosu do življenja. Poleg tega ustvarjalci radi pripovedujejo o sebi, analizirajo svoja občutja in zaznave, kot da bi imelo to, da jih lahko definirajo pred gledalci, nanje terapevtski učinek in bi potrjevalo relevantnost njihovega odnosa do življenja. Kaj lahko taka avtentičnost, ki se izraža s samoprojekcijo umetnikov v besedila pa tudi v uprizoritve, nudi občinstvu? Ali pri občinstvu vzbuja globlje zavedanje in razumevanje življenja ali zgolj reciklira tisto, kar že vemo?
Na osnovi nekaterih v zadnjih dveh desetletjih objavljenih razprav o glasbenem interpretiranju (T. C. Mark, G. Tomlinson, P. Kivy, R. Scruton) so izpeljane in obrazložene tri teze: 1. Razlika med ...glasbo in neinterpretativnimi umetnostmi (literatura, slikarstvo itd.) ni tako velika, kot se navadno misli. Interpretiranje je umetnosti neodtujljivo in razloček med literaturo in drugimi neinterpretativnimi umetnostmi na eni strani in glasbo na drugi je, da je ob literarnem delu bralec tudi svoj lastni interpret, medtem ko je v glasbi interpretacija zaupana profesionalnim izvajalcem. 2. Izvajalsko gibanje "zgodnje glasbe" je odkrilo izvajalske prakse in vzpostavilo standarde brez katerih si danes ni mogoče predstavljati interpretiranja glasbe izpred druge polovice 18. stol. A kot meni P. Kivy, iskanje avtentičnega pomena glasbenega dela ni zamenljivo z rekonstruiranjem domnevne historično avtentične izvedbe. Z ozirom na naravo glasbenega dela je njegov notranji smisel onstran njegove historične zvočne podobe. 3. T. C. Mark ugotavlja, da je izvedba intencionalni akt. Kot taka ni niti predvidljiva niti ponovljiva. Ob neodtujljivi inspiracijski svobodi pri interpretiranju umetnosti zgodovina izvedb danega dela ni nujno pot k pomenu, ki ga je videl skladatelj; enako lahko vodi tudi stran od skladateljeve resnice, v še neizkušena in neznana področja. Takšno gledanje ni združljivo s platonističnim pojmovanjem izvedb kot instanc, primerkov glasbenega dela, obstajajočega kot ideja.
PDF
