Intermitentna klavdikacija je najpogostejši simptom periferne arterijske bolezni (PAB), ki se običajno izrazi kot stiskajoča bolečina v mišičju spodnjih udov med hojo, ki s počitkom izgine. ...Intermitentna klavdikacija okrni kakovost življenja pri bolnikih s PAB. Veljavne smernice priporočajo nadzorovano vadbo hoje kot zdravljenje prve izbire pri bolnikih s PAB. Telesna vadba olajša simptome, podaljša t.i. klavdikacijsko razdaljo, prehojeno razdaljo brez intermitentne klavdikacije, obenem pa je s svojimi sistemskimi učinki na srce in žilje ter presnovo ukrep, ki lahko izboljša preživetje in olajša obvladovanje srčno-žilnih dejavnikov tveganja. Programi nadzorovane vadbe naj bi trajali vsaj 3 mesece, se izvajali vsaj 3-krat na teden, posamezne vadbe pa naj bi trajale 30 do 60 minut. V nadaljevanju opisujemo protokole različnih programov nadzorovane vadbe, ki so se izkazali kot učinkoviti pri izboljšanju prehojene razdalje ter kazalnikov srčno-žilnega zdravja pri bolnikih s PAB.
Izhodišča: Čeprav so srčne kateterizacije v primerjavi s kardiokirurškimi posegi manj invazivne, imajo manj zapletov, bolniki pa po njih hitreje okrevajo, te niso brez zapletov. Z raziskavo smo ...želeli ugotoviti značilnosti populacije, najpogostejše patologije, vrste kateterizacij, zaplete pri kateterizacijah v našem centru ter opredeliti morebitne dejavnike tveganja. Metode: Zbrali smo podatke o vseh pediatričnih srčnih kateterizacijah, opravljenih med junijem 2018 in avgustom 2021. Opredelili smo jih glede na vrsto kateterizacije (diagnostične in terapevtske), težo, starost, spol bolnikov in kompleksnost patologije. Zaplete smo ločili na lažje in težje ter z uporabo Pearsonovega testa hi-kvadrat in testa Mann-Whitney U ugotavljali njihovo povezanost s morebitnimi dejavniki tveganja. Rezultati: V tem obdobju je bilo opravljenih 191 srčnih kateterizacij (54 diagnostičnih in 137 terapevtskih) pri 175 otrocih, od tega pri 95 dečkih in 80 deklicah. Otroci so bili stari od nekaj ur do 18 let, tehtali so od 2,6 kg do 85,5 kg. Zabeležili smo 9 zapletov, od tega 5 težjih in 4 lažje. Z našo raziskavo nismo dokazali statistično pomembne povezave med dejavniki tveganja (telesna teža, spol, vrsta kateterizacije, starost, kompleksnost patologije) in pojavom zapletov. Zaključek: Največ kateterizacij je bilo opravljenih pri otrocih, starih med 1 letom in 10 let in tistih, ki so tehtali med 10 in 40 kg. Nekoliko več kateterizacij je bilo opravljenih pri dečkih. Najpogostejše so bile terapevtske kateterizacije. Pojavnost zapletov v našem centru je primerljiva z drugimi centri. Telesna teža, spol, starost otroka, vrsta kateterizacije in kompleksnost patologije v našem centru niso bili statistično značilno povezani s pojavom zapletov ob katerizaciji.
Uvod: Pandemijo covid-19 povezujemo s povečanim tveganjem za posttravmatsko stresno motnjo pri zdravstvenih delavcih. Namen sistematičnega pregleda literature je prepoznati vpliv pandemije covida-19 ...na duševno zdravje v tej populaciji. Metode: Uporabljen je bil sistematičen pregled literature. Iskanje je potekalo od novembra 2020 do januarja 2021. Vključene so bile naslednje iskalne zbirke podatkov: Pubmed, Ebsco, Ovid in Google Scholar. Pri iskanju so bile uporabljene kombinacije ključnih besed: samopodoba, strah, preventiva, medicinske sestre, zdravniki. Uporabili smo diagram PRISMA za prikaz poteka pregleda literature. Tematska analiza je potekala na način kodiranja rezultatov. Rezultati: Iz celotnega iskalnega niza več tisoč člankov smo v končno analizo prenesli štirinajst člankov. Prevalenca anksioznosti med zdravstvenimi delavci je 12,3–35,6 %. Zdravstveni delavci moškega spola so imeli bistveno blažje simptome tesnobe kot ženske. Stopnja tesnobe je bila višja v zdravstveni negi, vendar so bili pri moških manj izraziti simptomi tesnobe kot pri ženskah. Diskusija in zaključek: Pandemija covid-19 je povzročila duševne obremenitve zdravstvenih delavcev. Za obvladovanje duševnega zdravja pri medicinskih sestrah in zdravnikih je treba vključiti preventivne psihoedukativne ukrepe, kot sta briefing in teambuilding.
Background. Osteoporosis is a disease characterized by low bone mass and microarchitectural deterioration of bone tissue, leading to enhanced bone fragility and a consequent increase in fracture ...risk. In prevention and treatment of osteoporosis, the issue of main interest is prevention of fractures, especially prevention of the first fracture. In recent years, especially after the result of the randomised control trial of Women’s Health Initiative (WHI) was published in the literature, attitudes toward prevention and treatment of osteoporosis have been changed. Hormonal replacement therapy (HRT) use is no longer recommended as a first line treatment, but only a possibility for treatment perimenopausal and early-postmenopausal women with climacteric symptoms and increased risk for fracture, only when therapy benefits outweigh the risks. Today, independent risk factors are taken into account in treatment of osteoporosis, with or without BMD measurement, but including the 10-years risk probability (FRAX – fracture risk assessment tool). There are new possibilites for treatment including a Osteoprotegerin (OPG)/ Receptor Activator of Nuclear factor kappa B (RANK) / Receptor Activator of Nuclear factor kappa B ligand (RANKL) remodelation bone model. Conclusions. Treatment of osteoporosis is going to be a complex task including all fracture risk factors, polypragmazia which is very common in elderly patents, adherence problems, and last but not least, the economic aspects.
Pri več kot 85 % žensk med vaginalnim porodom pride do določene stopnje poškodbe presredka, pri čemer se obporodne poškodbe analnega sfinktra pojavljajo v povprečju pri 0,5–7 % vseh vaginalnih ...porodov. Kar 20–40 % primerov obporodnih poškodb analnega sfinktra je prikritih ali spregledanih, zato jih je izjemno pomembno prepoznati. Če odkrijemo poškodbo analnega sfinktra, jo je treba oskrbeti v operacijski dvorani. Pred kirurško oskrbo moramo zagotoviti ustrezno osvetlitev in analgezijo ter rano natančno pregledati. Anorektalno sluznico zašijemo s posameznimi ali kontinuiranimi šivi, notranji analni sfinkter pa s posameznimi ali t. i. šivi mattress. Pri poškodbah zunanjega analnega sfinktra, ki zajemajo celotno dolžino in debelino mišice, lahko uporabimo bodisi tehniko šivanja konec s koncem bodisi tehniko prekrivanja, pri delnih poškodbah pa tehniko konec s koncem. Na koncu zašijemo še mišice in kožo presredka. Perioperativno je treba uporabiti antibiotično zaščito in odvajala. Po obporodni poškodbi analnega sfinktra je potrebno bolnico spremljati. Prvi pregled naj bo 6 do 12 tednov po porodu. Najpogostejše posledice poškodb analnega sfinktra so bolečina v presredku, bolečine ob spolnih odnosih in druge težave v spolnosti ter analna inkontinenca, ki se pojavi v 15–61 % primerov. Potrebno je opraviti svetovanje glede načina poroda v naslednji nosečnosti, saj se ponovna poškodba analnega sfinktra pojavi v 4–8 %.
Prevalenci sladkorne bolezni in demence v zadnjih letih naraščata, bolezni pa si delita številne dejavnike tveganja, kot so hipertenzija, dislipidemija, čezmerna telesna teža, nezdrava prehrana in ...telesna neaktivnost. Pomanjkanje glikemičnega nadzora se povezuje z višjim tveganjem za kognitivni upad, mikrožilni in makrožilni zapleti sladkorne bolezni pa z višjim tveganjem za razvoj demence. Bolniki s sladkorno boleznijo imajo oškodovane različne kognitivne domene. Posebej izrazite so težave na področju spomina in izvršilnih funkcij. Tovrstne težave lahko vplivajo na potek sladkorne bolezni, posameznikove možnosti uvida v lastno bolezen in sposobnosti sledenja režimu zdravljenja. Kognitivne motnje pri bolnikih s sladkorno boleznijo se povezujejo s slabšim znanjem in slabšo skrbjo za lastno bolezen, pogostejšimi napakami pri spremljanju krvne glukoze in odmerjanju inzulinskih injekcij, pogosteje zamujenimi zdravstvenimi pregledi in večjim številom epizod hipoglikemije ter srčnožilnih zapletov. Pomembno je, da pri bolnikih s sladkorno boleznijo prepoznamo kognitivne težave in jih upoštevamo pri načrtovanju zdravljenja; opredelitvi tarčnih vrednosti, edukaciji, izbiri farmakoloških in nefarmakoloških načinov zdravljenja ter nudenju podpore bolnikom in njihovim svojcem oziroma skrbnikom. Pomembni so individualni pristop, postopno uvajanje sprememb in čim bolj enostaven protokol zdravljenja (npr. uporaba zdravil s podaljšanim učinkom, uporaba razdelilcev zdravil), ki upoštevajo tudi socialno situacijo posameznika.
Background: Neonatal hypocalcaemia (hypoCa) is frequently observed clinical and laboratory finding in neonates. A healthy newborn reaches the lowest serum calcium level at 24–48 hours of age. It can ...deteriorate to hypoCa levels in newborns with specific risk factors. Methods: In the analysis, 50 newborns with hipoCa were included. Details of clinical signs and laboratory investigations were obtained from the available medical records and were statistically analysed. Results: Early hipoCa was identified in 41 (82 %) and late in 9 (18 %) cases; 36 (72 %) were asymptomatic and 14 (28 %) symptomatic with the average serum calcium 1.8 (lowest 1.27) and ionized 0.92 mmol /l (lowest 0.63 mmol/l); 18 (36 %) infants had sepsis, 14 (28 %) were premature, 13 (26 %) mothers had gestational diabetes, three were after perinatal asphyxia, three after exchange transfusion, two after bleeding in twins and two had DiGeorge syndrome. Serum levels of 25-OH-vitamin D analysed in 13 newborns was lower than 52 nmol/l; 70 % of convulsions associated with HipoCa were due to vitamin D insuficiency. Conclusion: Neonatal sepsis, maternal gestational diabetes, prematurity and vitamin D deficiency are the predominant risk factors. A low neonatal vitamin D reservoir can be associated with the development of PTH insufficiency, resulting in hipoCa, which can be presented with neonatal convulsions. The results suggest the need to establish guidelines for the prophylactic treatment of pregnant women with vitamin D.
Incidenca malignega melanoma v Sloveniji v zadnjih desetletjih strmo narašča, poznavanje malignega melanoma in dejavnikov tveganja pa je med populacijo še vedno vprašljivo in malo raziskano. ...Najpomembnejši dejavnik tveganja za nastanek bolezni je delovanje ultravijoličnih žarkov, pred katerimi se je treba fizično zaščititi in uporabljati sredstva za zaščito pred soncem, predvsem v mladosti. Namen raziskave je bil pridobiti podatke o poznavanju malignega melanoma, dejavnikov tveganja in odnosu do njih ter primerjava odgovorov med študenti Medicinske fakultete in študenti treh ostalih fakultet. V presečno in anketno raziskavo so bili vključeni študentje štirih fakultet Univerze v Ljubljani: Medicinske fakultete, Fakultete za elektrotehniko, Fakultete za farmacijo ter Fakultete za matematiko in fiziko, ki so prek spletne povezave odgovarjali na anonimni vprašalnik. Odgovori 66,3 odstotka študentov Medicinske fakultete in 33,7 odstotka študentov ostalih fakultet kažejo, da je poznavanje malignega melanoma boljše med študenti Medicinske fakultete, razlika je statistično značilna (p = 0,0001). Študenti se v poznavanju dejavnikov tveganja statistično značilno razlikujejo le v pogostnosti uporabe zaščite pred soncem (p = 0,0001) in uporabljenem zaščitnem faktorju (p = 0,015). Študenti medicine s svetlimi tipi kože se pred soncem zaščitijo pogosteje, obstaja statistično značilna razlika (p = 0,001). Študenti Medicinske fakultete statistično značilno bolje prepoznavajo maligni melanom kot nevarno obliko kožnega raka. Pogosteje se tudi zaščitijo pred ultravijoličnimi žarki in uporabljajo višje zaščitne faktorje kot študenti ostalih fakultet. Kljub zelo visokem vedenju o škodljivosti izpostavljanja UV-žarkom med mlado slovensko populacijo je ukrepanje bistveno slabše.
Background: Vaginal delivery is the most important risk factors for development of faecal incontinence, which significantly affects quality of life. Foreign studies show OASIS occur at 20 to 40 % of ...vaginal deliveries. In Slovenia we recognize sphincter injuries at 1.7 % of deliveries, while true incidence of OASIS in our population remains unknown. Caesarean section prevents anal sphincter injuries. Known risk factors in foreign studies include prolonged second stage of labour, fetal weight > 3500 g, malpresentation, forceps delivery, maternal age more than 35 years at the time of first delivery, first delivery. Few women complain about defecatory problems in puerperium unless they are directly asked about them, so true incidence of such injuries is grossly underestimated. Previously compensated anal sphincter dysfunction can clinically manifest as late as in menopause. The most probable cause is atrophy of muscle and fibrous tissue of pelvic floor and anal sphincter due to lack of estrogen support in this period. With anal ultrasound we tried to determine the incidence of occult damage to anal sphincter in primiparas after vaginal delivery and the relation of injury to symptoms 6 weeks after delivery and identify possible risk factors in our population. We also tried to find out how many patients with anal sphincter injury become symptomatic immediately after deliv- ery. Methods: From January to June 2009 we examined 26 primiparas after vaginal delivery in the Ljubljana Maternity Hospital with anal ultrasound and compared various data about the delivery from our national delivery form. We excluded all patients with caesarean section, recognized anal sphincter injury at the time of the delivery or previous anorectal surgery, history of irritable bowel syndrome or pre-existing inflammatory bowel disease. All patients completed a bowel-function questionnaire, which included questions about faecal urgency and involuntary passing of gas, liquid or solid stools, before and six weeks after delivery. Faecal urgency was defined as inability to hold passing of stools for more than 5 minutes, anal incontinence as partial or complete inability to control passing of winds, liquid or formed stools. Patients were examined with 7 MHz 360-degrees rotating probe on the second or third day after delivery. With the probe we identified the U-shaped puborectalis muscle, then slowly extracted the probe through the anal canal towards the anus. We examined ultrasound im- age of puborectalis muscle, internal anal sphincter, longitudinal muscle and external anal sphincter. Internal anal sphincter (IAS) appears as a uniform hypoechoic circle, which is surrounded by heterogenous hyperechoic circle of external anal sphincter (EAS). External anal sphincter defect was defined as hypoechoic gap of various size in hyperechoic circle, that enlarges with voluntary contraction. Internal anal sphincter defect was defined as a gap in hypoechoic circle. All patients were contacted by telephone 6 weeks after delivery to complete the same ques- tionnaire again. Deliveries were managed by midwives according to standard active delivery management protocols the Ljubljana Maternity Hospital. All episiotomies were mediolateral. Information about pregnancy and delivery was obtained with patient’s consent from national delivery forms. We analysed use of analgesia at the delivery, induction and stimulation of labour, difference in body mass index (BMI) before pregnancy and before the delivery, duration of labour, fetal weight and head circumference and maternal age. Results: We found signs of external anal sphincter injury in 12 (46 %) out of 26 patients examined, all of them had only external sphincter injury. None of them had any de novo symptoms regarding defecation or problems restraining winds or stool 6 weeks after delivery (Table 1). There was no significant statistic difference for use of analgetics, stimulation of labour, vacuum extraction and episiotomy. There might be a difference in maternal age, but data was insufficient due to small number of patients. Conclusions: With our research we showed that incidence of sphincter injuries at vaginal delivery in our hospital is underestimated, as we found occult anal sphincter injury in 12 out of 26 patients. The number of patients was small so we were not able to estimate the importance of various possible risk factors for OASIS. All analysed cases showed no significant statistic difference due to small number of patients in the study. All patients were asymptomatic 6 weeks after delivery, but how many of them develop symptoms in later life remains unknown.
Ishemična možganska kap pri otrocih in mladostnikih Kavčič, Alja; Rener Primec, Zvonka; Perković Benedik, Mirjana ...
Zdravniški vestnik (Ljubljana, Slovenia : 1992),
04/2019, Letnik:
88, Številka:
3-4
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Ishemična možganska kap je v pediatrični populaciji redka, vendar predstavlja pomemben vzrok nevrološke oviranosti pri otrocih in mladostnikih. Z razvojem in dostopnostjo nevroradiološke diagnostike ...je danes prepoznava ishemične možganske kapi zgodnejša. Vzroki in dejavniki tveganja za ishemično možgansko kap pri otroku se pomembno razlikujejo od vzrokov pri odraslih, prav tako obstajajo pomembne razlike med neonatalnim in kasnejšimi starostnimi obdobji. Med najpogostejšimi vzroki ishemične možganske kapi v pediatrični populaciji so vaskulopatije, embolije pri prirojenih srčnih napakah in protrombotična stanja. Pogosto je vpletenih več dejavnikov hkrati. Klinična slika možganske kapi pri otroku v akutni fazi ni vedno jasno izražena, zato se diagnoza lahko postavi z zakasnitvijo. Možganska kap pri otroku ne povzroči le izgube določenih možganskih funkcij, temveč vpliva na celostni razvoj otroka.Z namenom zgodnjega prepoznavanja možganske kapi prispevek posebno pozornost namenja opisu različnih kliničnih slik možganske kapi pri otrocih ter dejavnikom tveganja zanjo. Članek podaja tudi trenutne smernice oz. priporočila s področja akutne obravnave in zdravljenja, katerih cilj je zmanjšanje obsega možganske okvare in izboljšanje izida pri otroku. Prispevek obravnava pediatrično ishemično možgansko kap, ki jo opredeljuje starostno obdobje med 28. dnem in 18. letom starosti.
PDF
