V svojem vplivnem delu O glasbeno lepem je Eduard Hanslick prišel do zaključka, da antični svet ni poznal glasbe v pravem pomenu besede. V Hanslickovi misli so bile za vsako glasbeno delo bistvene ...njegove »s tonskim gibanjem nastale oblike«. Analiza ustreznih mest v korpusu Platonovih del kaže, da antična filozofija glasbe ni poznala nič ustreznega navedenemu Hanslickovemu pojmu, pač pa je sodila primerke glasbe po povsem drugih kvalitetah.
Dve pismi Franca Šturma Bedina, Katarina
Muzikološki zbornik,
12/2007, Letnik:
43, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
V prispevku, za življenjski jubilej profesorice Marije Bergamo, objavljamo dve pismi skladatelja Franca Šturma (1912–1943) slovenski pianistki Nedi Kozina, s katero se je spoprijateljil v Pragi, kjer ...sta oba študirala. Nanašata se na njun načrt, da bi organizirala koncert modernih čeških in slovenskih skladb v Mariboru. Tam je nekaj časa bivala naša pianistka, njun skupni češki prijatelj, pianist in skladatelj Karel Reiner je pomagal priskrbeti note čeških skladateljev. Prvo pismo štejemo kot dokument, na kako boren način je v Maribor prihajala tik pred drugo svetovno vojno sodobna misel v glasbi. Objavo drugega pisma utemeljuje malo znani Šturmov prispevek o glasbi kot socialnem dejavniku (Sodobnost, 1935). Sociologija (skupaj z estetiko) glasbe sodi v filozofsko disciplino. Beseda o njiju zaokroža bežen pogled v tradicijo teh predmetov na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Aristotelov pristop k glasbi poteka na treh področjih: harmonična znanost, psihologija glasbe ter vpliv glasbene umetnosti na človeka, kar zajemata nauk o ethosu glasbe in nauk o glasbeni katarzi. V ...tej razpravi bomo obravnavali Aristotelovo razumevanje glasbe v Metafiziki in njegovo psihologijo sluha in zvoka v spisu O duši. Aristoteles je v Metafiziki obravnaval matematične temelje pitagorejske harmonike, to je pitagorejska teorija števil. Pri tem je zavrnil pitagorejsko in platonistično teorijo o številih kot vmesnih bitnostih med čutnozaznavnimi stvarmi in idejami. Aristoteles je zavračal tudi idejo kozmične glasbe in vzpostavil razlikovanje med matematično in akustično harmoniko. Posebej sta prikazana dva pojma Aristotelove harmonike: njegovo razumevanje četrttona in glasbenega sozvočja ali konzonance. V svoji psihologiji je Aristoteles glasbo upošteval kot čutnoznaznavni pojav. Pri tem je vzpostavil razlikovanje med zvokom, glasom in tonom, kar je ostalo veljavno vse do moderne fizikalne akustike. Posebej pa je pomembno njegovo določilo kot razmerja, λόγος-a in glasu kot sozvočja: čutno zaznavanje je primerjal z glasbilom na strune. Aristoteles je tako preoblikoval pitagorejsko razumevanje duše kot harmonije in naznačil umetnostni karakter slušnega izkustva.
PDF