V članku so obravnavane nekatere glasovne lastnosti narečne slovenščine v srednjem veku, tj. v obdobju od 14. do srede 16. stoletja. Na osnovi zgodovinskojezikoslovne analize relevantnih glasovnih ...odrazov je določnena genealoška pripadnost, tj. narečna osnova jezika tistih slovenskih poznosrednjeveških rokopisnih spomenikov, ki izkazujejo diagnostične narečne glasovne lastnosti. Analizirani so Celovški ali Rateški rokopis (2. polovica 14. stoletja) in Starogorski rokopis (1492–1498), Stiški rokopis, besedili I–II (ok. 1428) in besedila III–V (ok. 1440), ter Kranjski rokopis (1. polovica 16. stoletja).
Poglavja o slovnici v I. in poglavje o grških in latinskih črkah v 12. knjigi Kvintilijanove Institutio oratoria so bile že večkrat temeljito pregledane in razložene. A tudi v nekaterih drugih, sicer ...krajših odlomkih je moč najti zanimive, nadvse pomembne jezikovne podatke. Kljub temu so bila ta mesta, največkrat, ker so raztresena povsod po obsežnem Kvintilijanovem delu, deležna nekoliko manj komentarja. Prispevek predstavlja nekatere izmed omenjenih odlomkov in jih poskuša razložiti v luči nekaterih glasovnih in naglasnih značilnosti latinščine.
Latinščina na napisnih kamnih v rimskem imperiju je pomemben vir za rekonstrukcijo vulgarne različice jezika. Napake, ki jih srečamo na napisnih poljih, niso samo odraz kamnosekove nespretnosti, pač ...pa pogosto kažejo na razvoj jezika. Ena izmed glasovnih značilnosti vulgarne latinščine je omahovanje med črko b in v, ki je posledica razvoja izgovorjave. Pri besedi vivusse z njo na treh napisih srečamo tudi na območju Celeje.
V prispevku so obravnavani odrazi praindoevropskih in prabaltoslovanskih prevojnih oblikoglasnih premen v praslovanskem oblikovnem sistemu tako s sinhronega kot z diahronega vidika. Sinhroni pogled ...prinaša tipologijo prevojnih premen v praslovanščini, in sicer njihovo razvrstitev ter oblikovno funkcijo v oblikovnem sistemu. Diahroni pogled pojasnjuje nastanek praslovanskih prevojnih premen ter spremembe njihovih funkcij v primerjavi s praindoevropskim in prabaltoslovanskim stanjem.
In the general study of speech and phonetics, vowels have stood in second place to consonants. But what vowels are, how they differ from one another, how they vary among speakers, and how they are ...subject to disorder, are questions that require a closer examination.
This Handbook presents a comprehensive, cogent, and up-to-date analysis of the vowel, including its typical development in children's speech, description by perceptual and instrumental methods, cross-linguistic and sociolinguistic aspects, and disorders of its production and use. It approaches the problems of vowel production and perception from the viewpoints of physiology, physics, psychology, linguistics, phonetics, phonology, and speech-language pathology. The chapters are logically complementary, and the major sections of the book are like key dimensions of understanding, each adding a perspective and base of knowledge on vowels. The sum total of the chapters is a synthesis of information on vowels that has no precedent.
Fonem /v/ je najbolj varianten in normativno (pravorečno) težaven fonem v govorjenem knjižnem jeziku, zaradi njegovih mnogih variant pa je (bila) vprašljiva tudi fonološka razvrstitev posameznih ...variant in fonema v celoti. Toporišič ga uvršča med zvočnike s tremi soglasniškimi variantami: v (osnovna), zveneči w in nezveneči v!, in polsamoglasniški -v!; dvoustični predsoglasniški varianti w in v! imata v počasnem govoru še u-jevsko dvojico, tj. zložni u. Srebot Rejec pa na podlagi tudi instrumentalnih raziskav opredeljuje varianti v! in w v vsakem govoru kot u-jevski; v vzglasnem položaju pred likvidoma /r/ in /l/ se zavzema za zobnoustnični izgovor. - Na podlagi akustične analize sodobnih in "živih" radijskih besedil lahko variatni v! in w uvrstimo med samoglasniške, tj. u-jevske variante (zložne in nezložne). Poseben pravorečni problem pa ostaja vzglasni zobnoustnični izgovor pred likvidoma vl-, vr- in izgovor predloga v.
Georg Holzer se upira mojemu pred dvajsetimi leti izraženemu mnenju, da izrazi jerov in nosnih samoglasnikov v Brižinskih spomenikih kažejo praslovanski naglasni sestav pred pomikom cirkumfleksa, ...značilnim za vsa slovenska narečja. Holzerjevo pravilo je nedavno poskušal modificirati Robert Woodhouse s petimi dodatnimi ad hoc podmenami. - Ta dva članka mi ne dajeta razloga za spremembo mojega prvotnega mnenja.
V prispevku je predstavljen moderni samoglasniški upad v govoru Krope na Gorenjskem. Kot v drugih gorenjskih govorih je upad močan, to pa v obliki oslabitve kratkih naglašenih samoglasnikov (v ...polglasnik) ali kot oslabitev in onemitev kratkih nenaglašenih samoglasnikov, ki se reducirajo v prednaglasnih in ponaglasnih besednih zlogih, v izglasju in v naslonkah. Najpogosteje upada visoki samoglasnik /i/, drugi nekoliko manj. Nekateri soglasniški sklopi z zvočnikom, ki nastanejo ob onemitvi samoglasnikov, nato razpadejo (v polglasnik + zvočnik).
PDF
