Članek prinaša prerez stanja raziskav na področju operne ustvarjalnosti in poustvarjalnosti na Slovenskem. Problematizirana je sintagma »slovenska« opera, v katero se nejasno stekata tako operna ...ustvarjalnost kot tudi poustvarjalnost. Kot boljši termin se izkaže glasbeno-gledališko delo. Izkaže se, da je bila opravljena večina primarnih, historiografskih raziskav, medtem ko čaka muzikologijo še naloga interdisciplinarnega prediranja v operno kulturo na Slovenskem.
Iztok Tory (roj. 1947), diplomirani gledališki in radijski režiser, je zapisan v širšo gledališko zavest kot režiser Kasparja Petra Handkeja, krstne predstave Eksperimentalnega gledališča Glej leta ...1970. Pozneje je še režiral v EG Glej in po različnih gledališčih v Ljubljani (SNG Drama, Mladinsko gledališče, Lutkovno gledališče), v PG Kranj, PDG Nova Gorica, SLG Celje in že od študentskih časov v Šentjakobskem gledališču, poklicno pot pa je nadaljeval na RTV Ljubljana in jo sklenil na današnji Televiziji Slovenija. Večjo pozornost mu kot režiserju posveti Veno Taufer, predstavo Varovanec hoče biti varuh (1972) uvrsti v linijo Spomenika G, Pupilije in Potohodca ter v njej razbere vizijo »nekakšnega senzualno teatralnega gledališča«. Tory razlik med profesionalnim in ljubiteljskim pristopom h gledališču ne izpostavlja in jih na neki način ne čuti, gledališče doživlja kot polje dialoga in eksperimentiranja, kjer se kaj posreči, kaj pa tudi ne. Ustvarjalec, ki ga je gledališki medij omejeval kot preozek, preveč prazen adrenalina, zato je prestopil v drugega, čez cesto.
Prav v trenutku, ko pišem te vrstice, iz Gaze prihajajo poročila in novice o grozljivem napadu na tamkajšnjo bolnišnico; kakršenkoli približno ustrezen opis, ki bi lahko artikuliral neizmerljivo ...tragedijo, ki jo je ta napad povzročil, pa tudi docela nerazsodno, nečlovečno in – povejmo kar naravnost – povsem noro odločitev za ta napad, se mi zdi v tem trenutku pravzaprav nemogoč. Omenjam pa ta dogodek kljub vsemu zato, ker historični trenutek, v katerem živimo, prikaže v vsej njegovi brutalnosti in krutosti. Tragedija, povezana z njim, je namreč le ena od mnogih travmatičnih posledic vojne med Hamasom in Izraelom, pri čemer to nikakor ni edina vojna, ki poteka ta trenutek; predsednica republike je na nedavnem Frankfurtskem knjižnem sejmu omenila, da se po vsem svetu trenutno odvija najmanj 55 spopadov, k temu pa lahko pripišemo še kar nekaj geopolitičnih konfliktov in napetosti, ki morda še niso prešli v stanje vojne, so pa zato vse bolj militantno nastrojeni. Vse to pritrjuje ugotovitvi Zale Dobovšek iz uvoda njene knjige Gledališče in vojna, da je namreč vojna »razdrobljeno, a permanentno zgodovinsko stanje« (12), da se je fenomen vojne »skozi tisočletja izkazal kot dominantna oblika življenja« (25) in da je človek »po vsej verjetnosti več časa preživel v vojni kot v miru« (prav tam). Prav zato se zdi, naj se sliši še tako cinično in žalostno, da je besedilo, ki ga je Dobovšek sprva pisala v okviru svoje doktorske raziskave, kasneje pa objavila še v knjižni izdaji pri založbi Mestnega gledališča ljubljanskega, izjemno relevantno in aktualno. Vtis je torej, da premislek o razmerju med gledališčem in vojno prihaja v pravem času.
V razpravi nas zanima dnevnik kot vrsta dokumentarnega gradiva in njegove funkcije za namene literarnega raziskovanja. Dnevnik najprej umestimo v skupino sorodnih virov, v kateri so pisma, spomini, ...polemični spisi, eseji, zapiski, ocene, beležnice, listinsko gradivo avtorjev itn. Nato spregovorimo o uporabi arhivskega gradiva v (slovenskem) literarnem zgodovinopisju in z vidika različnih metod. Na dnevnik pogledamo skozi koncepcijo ego dokumentov Winfrieda Schulzeja. Ob primeru zasebnega intimnega dnevnika ponudimo zasnutek tipologije funkcij za uporabo dnevnikov pri literarnem raziskovanju. Predstavljamo sveže transkripte in še neobjavljene slovenske prevode odlomkov iz nemškega dnevnika Louise Crobath (Pesjak) (1844).
The article analyzes the various concepts of space in Cankar's drama: the place of writing and its echoes in dramatic texts, theatrical space and the conventions of dramatic writing connected with ...it, and the structure of dramatic space as regards the interpretation of individual dramatic texts. Cankar rejected closet dramas intended only to be read; an analysis of dramatic texts shows he envisioned theatre's visual, spatial dimension.
Prispevek raziskuje, na kakšen način lahko "multidisciplinarne" metodologije raziskujejo besedilnost v sodobnem mediatiziranem svetu in kako lahko preučujejo vezi med teksti in mediji, ki so (tako ...kot tiste v rizomu) heterogene, raznovrstne (Deleuze Guattari). Obravnava Butnskalo Marka Derganca in Emila Filipčiča, Slovensko narodno gledališče Janeza Janše, zgodbo o nekem slastnem truplu ter 5fantkov.si Simone Semenič.
Osrednji slovenski literarni časopis je izhajal mesečno. Po prenehanju izhajanja Stritarjevega časnika Zvona, so Josip Jurčič, Fran Levec, Janko Kersnik in Ivan Tavčar ustanovili literarno ...svobodomiselno revijo, sprva kot glasilo realistov. Poleg leposlovja, je vseboval tudi umetniško kritiko ter razprave in eseje o umetnostih. Sprva je bil bolj znanstveno usmerjen (Leposlovni in znanstveni list), kasneje se je omejil še na humanistiko (Mesečnik za književnost in prosveto), od 1931 (Slovenska revija) je objavljal tudi prispevke o aktualnih družbenih vprašanjih. V Ljubljanskem zvonu so objavljali pomembnejši slovenski pesniki in pisatelji: Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Janez Trdina, Oton Župančič, Ivan Cankar, Vladimir Bartol… Avtorji, ki so pisali o znanosti so bili: Fran levstik, Josip Apih, Ivan Šubic…
