Jakob Hayner: Zakaj gledališče: kriza in prenova. MGL, 2021. Ko je sodobno gledališče v 20. stoletju prehajalo med identitetnimi opredelitvami, ni slutilo, da se bo že v naslednjem stoletju primorano ...vprašati o (ne)gotovosti svojega obstoja. Zakaj gledališče: kriza in prenova nemškega kritika, dramaturga in publicista Jakoba Haynerja izpostavlja prav ta vprašanja kot izhodišče radikalne kritike sodobnega gledališča, ki jo avtor s prehajanjem med področji teatrologije, filozofije, sociologije kulture, politike in psihoanalize povezuje v kritični pregled kulture, družbe ter subjekta v njej.
Namen prispevka je proučiti izvirnost uprizoritve drame Tri sestre Antona Pavloviča Čehova pri Luku Percevalu, izpostaviti povezave s poetiko Čehova in razkriti nekatere vzporednice s tradicijo ...evropskega gledališča dvajsetega stoletja, zlasti z gledališčem smrti Tadeusza Kantorja in gledališčem absurda. Posebna pozornost je namenjena prostorsko-časovnim značilnostim, semantiki novega naslova in uporabljenim tehnikām. Pri tem sta - ob upoštevanju kulturnega konteksta - uporabljeni primerjalna in intermedijska metoda. Percevalovo novo branje igre Čehova je v sozvočju s sodobnimi razmerami in stanjem človeštva (občutek osamljenosti, odtujenosti in absurdnosti obstoja ter bližajoče se globalne katastrofe).1
Z namenom implementacije interdisciplinarnega teoretskega aparata za proučevanje libretov v multimodalnih umetniških konfiguracijah v polju glasbenega gledališča avtor članka predstavi lastno ...inovacijo – analitično orodje Vokalurlinie. Ta nam kot zanesljiv metajezikovni zapis bimodalne kongruence besedne in glasbene prozodije omogoča pertinentno reševanje problemov, povezanih s prevajanjem in adaptacijo libreta, z namenom zagotavljanja karseda optimalnih pogojev pevske izvedbe in percepcije.
V članku bomo, izhajajoč iz konjekture o izmuzljivosti in obenem samoumevnosti koncepta avtorja ter ob poudarku, da je gledališka predstava, nastala iz predloge prevedenega besedila, ...interdisciplinarni dogodek, ki ga moremo (in moramo) razčlenjevati z vidika vsaj dveh obširnih teoretičnih disciplin, in sicer z vidika teatrologije in prevodoslovja, zbrali temeljne konceptualizacije avtorstva obeh disciplin. Teatrologija med drugim preučuje avtorsko funkcijo, ki se je v gledališču z avtorja besedila prestavila na režiserja oz. razširila na režiserja in avtorsko skupino, ki ustvarja po sodelovalnem principu. Koncept avtorstva je kompleksen tudi pri prevodih in v prevodoslovju, saj ima vsak prevod vsaj dva avtorja: avtorja izvirnega besedila in avtorja prevedenega besedila. Iskanje avtorja in avtorskega se izkaže za še posebej kompleksno, kadar govorimo o predstavah, ki nastanejo na podlagi prevedenega besedila ali celo v dialogu z njim. V članku sopostavimo ustaljeno videnje avtorstva kot linearne verige (od avtorja besedila, prevajalca, režiserja ter uprizoritvene skupine skupaj z igralci) ter novo konceptualizacijo avtorstva v sodobnem gledališču kot rizomsko strukturo. Z diskusijo o ustvarjalnosti, kompleksnih strukturah avtorske funkcije in avtorskih dejanj ter o odgovornosti za pomen se članek vključuje v diskurz o avtorskem ter dvojico zvestoba/svoboda nadomešča s pojmoma sodelovanje in zaupanje.
Iztok Tory (roj. 1947), diplomirani gledališki in radijski režiser, je zapisan v širšo gledališko zavest kot režiser Kasparja Petra Handkeja, krstne predstave Eksperimentalnega gledališča Glej leta ...1970. Pozneje je še režiral v EG Glej in po različnih gledališčih v Ljubljani (SNG Drama, Mladinsko gledališče, Lutkovno gledališče), v PG Kranj, PDG Nova Gorica, SLG Celje in že od študentskih časov v Šentjakobskem gledališču, poklicno pot pa je nadaljeval na RTV Ljubljana in jo sklenil na današnji Televiziji Slovenija. Večjo pozornost mu kot režiserju posveti Veno Taufer, predstavo Varovanec hoče biti varuh (1972) uvrsti v linijo Spomenika G, Pupilije in Potohodca ter v njej razbere vizijo »nekakšnega senzualno teatralnega gledališča«. Tory razlik med profesionalnim in ljubiteljskim pristopom h gledališču ne izpostavlja in jih na neki način ne čuti, gledališče doživlja kot polje dialoga in eksperimentiranja, kjer se kaj posreči, kaj pa tudi ne. Ustvarjalec, ki ga je gledališki medij omejeval kot preozek, preveč prazen adrenalina, zato je prestopil v drugega, čez cesto.
Sopranistka Milka Gerbič sodi med najpomembnejše slovenske operne in koncertne poustvarjalke 19. stoletja. Kot profesionalno šolana pevka je imela ključno vlogo pri postavljanju temeljev slovenskega ...gledališča in je s svojo vsestransko osebnostjo pustila viden pečat v slovenski glasbeni kulturi. Prispevek predstavlja prvo poglobljeno študijo o njenem umetniškem udejstvovanju v slovenskem prostoru.
Gledališče čutov: nagovora Vargas, Enrique; Jenič, Barbara Pia; Toporišič, Tomaž
Amfiteater,
12/2021, Letnik:
9, Številka:
2021-2
Journal Article
Odprti dostop
Kaj se nam zgodi, ko doživljamo gledališče čutov?
Zakaj potrebujemo igro? Zakaj je senzorialno gledališče danes pomembno?
Zaradi kakšnega čudnega razloga se ljudje radi igramo, da se v temi ...izgubljamo in
znova najdemo?
Z vami bi rad delil, kaj mi pomeni gledališče čutov, vse odkar sem se med svojo otroško
igro zavedel, kako se izumljam in ga izumljam, ko sem si zamišljal prepovedane labirinte
v kolumbijskih kavnih nasadih, pa do danes, ko si pri svojih osemdesetih želim, da bi to
vednost telesa lahko predal naprej.
Jasno je, da obstajajo prvobitna in vzporedna védenja, ki so se razvila skozi čas, v vseh
kulturah; miti, praznovanja, domišljija, poezija, moč simbolov … so različno odzvanjali
glede na različne zgodovinske okoliščine.
Vse to, da bi se skupaj vprašali: Kaj danes zmore senzorialno gledališče?
Rudolf Wagner v Mariboru Anja Ivec
De musica disserenda,
06/2022, Letnik:
18, Številka:
1-2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Glasbenik nemškega rodu, Rudolf Wagner (1851–1915), je ena ključnih osebnosti mariborske glasbene zgodovine druge polovice 19. stoletja in v prvih dveh desetletjih 20. stoletja. Pričujoči prispevek ...razkriva njegovo vsestransko aktivnost na glasbenem področju, prinaša oris njegove življenjske poti s pomembnejšimi prelomnicami in osrednjo pozornost namenja njegovi vpetosti v mariborski kulturni milje.
Ne glede na izrocila, obravnavana doslej, se je izraz »politicno gledalisce« kot promocijska oznaka nove spektakelske prakse, ki je z uprizarjanjem politicnih tem posegala v ideologijo obstojecega ...politicnega reda, razsiril po Sloveniji in Jugoslaviji v osemdesetih letih dvajsetega stoletja (Erjavec 2009). Z odprto dramsko formo, skupinsko igro, vecjezicno montazo dokumentov, pricevanj in literarne fikcije ter z navezavo na avantgardno celostno umetnino si je politicno gledalisce osemdesetih let prizadevalo s pretrgati z gledaliskimi konvencijami »socialisticne burzoazije« in prestopiti meje estetskega formalizma, znacilnega za »socialisticni modernizem« (suvakovic 2001: 22-26). Kljub temu pa drzi Erjavceva ugotovitev, da ti poskusi sodijo v tip postavantgardne umetnosti, znacilen tudi za socialisticni »drugi svet«: absorbirali so »vse znacilnosti klasicnih avantgard in neoavantgard razen usmerjenosti v prihodnost«, in to jim daje pecat postmodernizma (erJaVec 2009: 60). Kratkotrajni razmah omenjenega trenda, opazen tudi zunaj meja Jugoslavije, je bil spodbujen s casovnim sovpadom kriz na umetnostnem in politicnem polju. V umetnosti je kazalo, da so se neoavantgardna iskanja izcrpala skupaj s svojim osvoboditveno-utopicnim izvidnistvom po prihodnosti, zato so se pod deznikom »postmodernizma« tudi uprizoritvene panoge pri retrogradnih ideolosko-citatnih tavanjih po zgodovini pridruzile knjizevnosti, glasbi in likovni umetnosti. Na podrocju politike pa je po smrti voditelja Josipa Broza Tita - s svojo karizmaticno, avtoritarno vladavino je vsa povojna desetletja simbolno in dejansko vzdrzeval kohezijo sistema - nastopilo obdobje, v katerem je enostrankarska federacija s svojim samoupravnim socializmom vred zasla v hude pretrese in nazadnje se v vojne, zato je postala druzbeno relevantna tudi ume - tniska refleksija zgodovinskih temeljev, obstoja in moznosti sistema, ki se je znasel v krizi.3 Izraz »politicno gledalisce«, ki so ga v desetletju pred vojnami na ozemljih razpadle federacije uporabljali gledaliski oglasevalci, kritiki, prireditelji festivalov in teatrologi, se je nanasal predvsem na odmevne in dobro obiskane projekte reziserjev Dusana Jovanovica, Ljubise Ristica, Ljubise Georgievskega, Janeza Pipana in drugih, ki so se z zgodovinsko retrospektivo ter aluzijami na sedanjost in prihodnost lotevali vprasljive narativne identitete jugoslovanskega socializma. Troha navaja Jovanovicev spomin, da je bila tedaj »politicna drama najbolj komercialna vrsta odrske umetnosti« (troha 2010: 510). Pred pragom jugoslovanske krize so gledaliscniki, ki so v imenu avtenticnega revolucionarnega etosa nasprotovali komunisticni nomenklaturi, socialisticno dokso skusali prilagoditi potrebam in idealom porajajoce se civilne druzbe, v kateri so se ze kaoticno mesale emancipacijske in retrogradne teznje. Sodelovanje umetnikov iz razlicnih institucionalnih gledalisc, mednarodni projekti, kakrsen je bil KPGT (Kazaliste Pozoriste Gledalisce Teatar), ali festivali, kakrsen je bil subotiski Shakespeare-fest, naj bi pod konceptualnim okriljem politicnega gledalisca v Jugoslavijo, cedalje bolj razklano zaradi sovinisticnih in unitaristicnih tezenj, vnesli protistrup znotrajdrzavne umetniske internacionale, ki naj bi restavrirala pretrgane druzbene vezi, obenem pa dosezke tovrstnega gledalisca promovirala po svetu. Politicno gledalisce je do svojega pojma prislo v poznih dvajsetih letih dvajsetega stoletja, z modernisticnimi uprizoritvami Erwina Piscatorja (v berlinskih Volksbühne in Piscator-Bühne) in njegovo programsko knjigo Das politische Theater, natisnjeno leta 1929 (Piscator 1963; melchinger 2000: 415-16). Erwin Piscator v njej ne ponudi sklenjene teorije politicnega gledalisca, pac pa prek refleksij o lastnih gledaliskih iskanjih in dosezkih, ki jih montazno sopostavlja ob citate iz programskih listov, kritik in casopisnih clankov o njegovem delu, vendarle dovolj dolocno pokaze, kako razume novi gledaliski tok oziroma nasploh »nov pojem umetnosti: aktiven, bojevit, politicen« (PiScator 1963: 33). Kljucno za tok politicnega gledalisca, katerega zacetke prepoznava ze v naturalizmu s konca devetnajstega stoletja, je za Piscatorja akcijsko zaveznistvo med umetnisko in politicno avantgardo, to je med moderniziranim gledaliscem in proletariatom (prav tam: 41). V taksno zaveznistvo je po koncu prve svetovne vojne s svojim Proletarskim gledaliscem stopil tudi sam. Z drugimi besedami, gre mu za iskanje skupne poti umetnosti in politike, tj. za sinergijo med »eksperimentom« z gledaliskimi formami in njihovo politicno uporabo. Skupni cilj je izbojevati potrebni »druzbeni preobrat« (prav tam: 33, 129, 227, 238). Eksperimentalno, s sodobno odrsko tehniko, filmom in gledalisko arhitekturo podprto ustvarjanje novega spektakelskega jezika, ki prebija mescansko samozadostnost in omejenost umetnosti na zasebno sfero, Piscator poveze s politicnim prizadevanjem, da bi gledalisce z nagovarjanjem mnozic postalo vzgojno-izobrazevalno sredstvo, medij za kriticno osvescanje obcinstva o problemih sodobne stvarnosti (»Znanje - spoznanje - opredeljevanje«; Kenntnis - Erkenntnis - Bekenntnis; prav tam: 7). Gledalisce mora po njegovem postati tudi ustanova, ki opolnomoci proletariat za producenta in ne le konzumenta kulture.1 Znacilen primer njegovega politicnega gledalisca, ki je izoblikoval tudi enega od prototipov za postdramske forme slovenskega politicnega gledalisca (tako v dobi socializma kot v casu neoliberalnega kapitalizma), je Revue Roter Rummel, uprizorjena v predvolilno podporo Komunisticni partiji Nemcije leta 1924. Po Piscatorjevih besedah agitacijska »forma revije« sovpada »z razpadom mescanskih dramskih oblik« in »brez zadrzkov uporablja vse moznosti: glasbo, sanson, akrobatiko, hitro risanje, sport, projekcije, film, statistiko, igralske prizore, nagovore« (prav tam: 65).
Članek prinaša prerez stanja raziskav na področju operne ustvarjalnosti in poustvarjalnosti na Slovenskem. Problematizirana je sintagma »slovenska« opera, v katero se nejasno stekata tako operna ...ustvarjalnost kot tudi poustvarjalnost. Kot boljši termin se izkaže glasbeno-gledališko delo. Izkaže se, da je bila opravljena večina primarnih, historiografskih raziskav, medtem ko čaka muzikologijo še naloga interdisciplinarnega prediranja v operno kulturo na Slovenskem.
PDF
