Filozofija vprašanje o možnosti spoznanja od svojih začetkov povezuje z zmožnostjo spominjanja. Novejša filozofija, začenši s Kierkegaardom, spominjanje pritegne na način omogočanja gibanja človeške ...eksistence v svetu. Martin Heidegger je v freiburških predavanjih v letih 1951/52, ki so leta 1954 izšla v delu Kaj se pravi misliti?, obravnaval spomin in pomnjenje v pogledu sopripadnosti mislenja in biti. Podrobnejša razčlenitev njegove obravnave nam pokaže »breztemeljni izvor« spominjanja in pomnjenja, ki je sam po sebi položen v govorico in z njo. Govorica potemtakem izvorno »hrani« in »ohranja« spomin. Vendar v času, v katerem po Heideggerju »še ne mislimo«, istočasno pa ga zaznamuje razmah kognitivne tehnologije, tvegamo, da gre ravno govorica v pozabo, ne da bi kakorkoli občutili nujo, da (se) na to spomnimo.
Prostor govorice je v tej smeri opredelil utemeljitelj sodobne hennenevtike, Hans Georg Gadamer, ki je v delu Resnica in metoda (1960) zasnoval svojo hennenevticno ontologijo ob vodilu »sredine ...jezika/govorice«, iz katere se dogaja »nase celotno izkustvo sveta in se posebej hennenevticno izkustvo« (Gadamer 2000: 371). Iz itata je razvidno, da je prevajalec Gadameijevega déla v slovenscino (Tomo Virk) nemsko besedo »Sprache« prevajal kot »jezik/govorica«9, kar vsekakor ne pomeni zgolj kakega zasilnega izhoda iz prevajalske zagate, kolikor beseda »Sprache« v nemscini pomensko pokriva tako »jezik« kot »govorico«, marvec se sem vmesa tudi prej omenjeni premik od predstave jezika k izkustvu govorice.10 Pri tem se ni dovolj opirati na konceptualno razmejevanje med jezikom, govorom in govorico, ki ga je uveljavilo sodobno jezikoslovje ter ga je prevzela tudi strukturalisticn in pragmatisticno usmerjena filozofija. To razmejevanje je se vedno razvito na podlagi znakovnega razumevanja jezikovnega-govoijenega fenomena. Premik od predstave jezika k izkustvu govorice opredeljuje, kot poudari Gadamer, hennenevticno prehajanje sredine kot odprtosti sveta, ki nam govori, se pravi, nam pomeni nekaj. Kako vstopa v nas, da smo ze vnaprej v njej? S prehajanjem te vmesnosti ne le da segamo cez omenjena konceptualna razmejevanja, marvec se znajdemo pred neko edinstveno mejnostjo, ki jo je podal Ludwig Wittgenstein v znamenitem izreku iz Filozofskega Traktata: »Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta.« (Wittgenstein 1976: 131) K temu velja pripomniti: »mi«, govorni subjekti, ne govorimo le do meja nasega jezika, marvec skusamo z govorom in pravzaprav z vsem, kar ogovarjamo kot »nase«, priti cezse, se pravi do sveta, v katerem pa likrati ze zmeraj smo. Kako bi sicer sploh vedeli za nekaj takega kot je svet?11 Svet je vselej ze vsepovsod tu, obenem pa se zdi, kakor da ga nikjer ni. Z govorico (nam) spregovarja vse, a likrati ostajamo z njo povsem sami, kar pomeni, da se izkustvo govorice, ki ni omejeno zgolj na govorjenje, marvec se brezmejno siri na govorjeno in izgovorjeno, na negovorjeno in negovorljivo, na zgovorno in pregovorno, vselej dogaja v nekem prehajanju, v likratnosti kraja in brezkrajnosti. Kraj govorice je zavoljo razprostiranja govorice gibljiv, premicen, prehoden, vmesen. To prehajanje izkazuje tisto, kar je dobesedno »pred nami«, in nam je bivanjsko pomembno kot svet, obenem pa se samo siri v neko brezmejnost, ki ji ne vemo pomena.12 Zaradi svetne premicnosti kraja govorice bivanje za govorno bitje vselej prehaja v /j/r-bivanjc. s tem pa tudi k dmgemu v so-bivanje. Bivanjska sirina sveta doloca nase spoznavno izkustvo, ki nikakor ni omejeno zgolj na predstave predmetnosti, marvec je obsezemo z nacinom nase postavljenosti pred to, kako se nam v svetu nekaj »zastavlja«, nenazadnje vprasanje lastnega prebivanja v svetu. To, da govorica nikoli ni zgolj »nasa«, da pa svet z njo »postaja nas« in mi »njegovi«, kaze posebno situacijo prehajanja jezikovnih meja, ki ocitno kljub ali pa prav v svoji omejevalnosti vkljucujejo tudi neko brezmejnost. So potemtakem bistveno vmesne. Kaj to pove v zvezi s smiselno konstelacijo: kako govorica daje prostor filozofiji in kako je laliko filozofija kraj govorice? S tem ne podajamo kakrsnekoli analogije med tem krajem in onim prostorom, marvec neko temeljno analogijo, ki je filozofski tradiciji znana kot analogia en ti s, »primera biti«. Prvi jo je podal Aristotel v Metafiziki z opredelitvijo: »Bivajoce se sicer res izreka na mnogotero nacinov {pollachos), vendar z ozirom na neko eno in doloceno naravo.« (Aristoteles 1999: 76) Ce prej podano Gadameijevo reklo »Bit, ki je laliko razmneta je jezik/govorica« smiselno povezemo s to Aristotelove opredelitvijo »analogije biti«, laliko precej ugotovimo, da implicira njen prevod, vendar ne v smeri potencialne enotnosti pojma, marvec iz odpiranja v prostor govorice oziroma razlicnosti govoric. Glede na to, da Aristotelov izrek laliko vzamemo kot temeljno nácelo njegove »prve filozofije« in morda celo filozofije nasploh, laliko predpostavimo, daje ravno mnogovrstnost spregovarjanja biti to, kar daje misliti filozofom in vzpostavlja filozofijo kot kraj govorice. Spricevalo o tem nam ponuja Heraklitov rek, ki naj bi sploh kot prvi omenjal filozofe in po katerem morajo ti biti vesci mnogih znanj. (Diels, Kranz 2013: 381) Vendar pa se ljubezen do modrosti za Heraklita ne zaustavi pri mnostvu, marvec stremi k tistemu »enemu, v sebi razlikovanemu«, ki se v nadaljnjem razvoju filozofije uveljavi kot enotni in enoteci pojem kot ga merodajno domisli Hegel. A prav Hegel v svoji Logiki znanosti pokaze, da pojem ni vnaprej istoveten sam s seboj, temvec jo pridobi sele na podlagi dialekticne prevedljivosti enega pojma v drag pojem, pa tudi same drugosti biti v pojem: »Glede na osnovni element, ki je v enotnosti pojma v samem sebi in s tem v nelocljivosti njegovih dolocil, pa bi inórala ta dolocila nadalje tudi (kolikor so razlikovana, kolikor je pojem postavljen v svoji razliki) vsaj stati v medsebojnem odnosu Iz tega izhaja neka sferaposredovanja, pojem kot sistem refleksijskih dolocil, tj. sfera biti, prehajajoce k vsebnosti pojma, ki na ta nacin se ni postavljen kot tak, temvec je hkratiobremenjenzneposrednobitjokotznecimnjemuzunanjim.« (Hegel 1991: 45) »Smisel« je tako miselna kot jezikovna kategorija. Tako jezik kot misel se navezujeta na smisel, pri cerner pa smisla samega ne moremo izpeljevati izkljucno iz miselne ali jezikovne dejavnosti, marvec edino iz medsebojnega nanasanja, v katerem se tvori s-misel. To pomeni, da nismo zgolj mi, z nase strani (miselno) dejavni v govorici, marvec je v sebi lastnem razprostiranju prav tako in se bolj dejavna tudi govorica sama. Tako ne cudi, da eden najvecjih jezikoslovcev sploh, Wilhelm von Hmnboldt, doloci bistvo govorice kot dejavnost.17 Po Gadameijevem uvidu izhaja dejavnost govorice kot tudi nase soudelezba v njej iz tega, da je govorica sama v sebi pogovor (Gadamer 2001: 316), kar ima vzvratno hennenevticno posledico za filozofijo, da se tudi sama dojema svojo miselno dejavnost kot razgovor duse saine s seboj. To, da je filozofija razgovor ze v najnotrisnjem samogovoru duse, izpricuje temeljni dialoski duh filozofije, ki ni omejen le na zunanjo dialosko fonno, kakor je na primer razvidna pri Platonu. Filozofska dialoskost se neposredno prenasa v tvorjenje pojmov, ki ga zacensi s Platonom obravnavamo kot dialektiko. Ob dialoskosti in dialektiki, ki zame-j jujeta filozofijo kot kraj govorice, nastopi tu se tretje krajevno razsezje, ki se morda zdi manj pomembno, je pa gotovo najpomembnejse v kontekstu nasega razpravljanja: to je izkusnja govorice kot dialekta. Omogocila je prevajanje filozofije iz ene govorice v drago, ki je v osnovi dolocilo njen zgodovinski razvoj in v tem pogledu tudi konstituiranje slovenscine kot filozofskega jezika.
Kamin škofijske palače v Ljubljani je eno od najbolj nenavadnih umetniških del z začetka 16. stoletja. S katerimi konteksti je treba povezati to anonimno delo, ki je nastalo okrog leta 1512? To je ...bistveno vprašanje, ki ga je treba razrešiti brez posploševanj, kar pomeni, da se je treba soočiti s problematiko, namesto da bi se ji izogibali. Ta kamin, ki so mu raziskovalci namenjali le malo pozornosti, naj bi vseboval prvine »gotike« in »renesanse«, toda te besede leta 1512 niso imele nobenega pomena, preprosto niso obstajale. Edina beseda, ki so jo takrat uporabljali v škofijski palači v Ljubljani, je bila »eleganten«, in to besedo je treba postaviti v nasprotje z drugim izrazom, ki je bil takrat v Evropi zelo v modi, »barbarski«. Med osebnostmi, ki jih je treba umestiti okrog tega dela, sta škof Krištof Ravbar in humanist Avguštin Prygl, opredeliti pa je mogoče tudi širši intelektualni krog z Bernardom Pergerjem, Lorenzom Vallo, Angelom Polizianom in Francescom Colonnom. Če smo pozorni na spise teh avtorjev, še posebej na Colonnove, ni pravega vrednostnega nasprotja med njihovim časom in antiko. Pri njej se navdihujejo, da bi ustvarili govorico – nosilko kulture –, ne da bi zavračali srednjeveško umetnost, pri čemer so spoštovali superiornost krščanstva.
Težko je poimenovati bitja, upodobljena na kaminu škofijske palače, in poimenovanje je lahko celo nevarno. Ne smemo prezreti tega semantičnega problema, kajti vsako navajanje imena se sklicuje na določeno kulturno ali jezikovno ozadje, ki nezavedno usmerja naše sklepanje. Prav tako je nemogoče uporabljati besedišče tiste dobe, ker pogosto ne vemo, katere jezike so govorili naročniki in umetniki ter kako so prilagajali ali prevajali določene izraze (to je bil pravi intelektualni problem že okrog leta 1500 – spor o nominalizmu, prve teorije prevajanja, Colonnova semantična oklevanja). Zavedali so se tudi, da ime trdno določi neko poljubno resničnost ter ne razreši problema razmerja med jezikovnimi bitnostmi in miselnimi predstavami. Tako zadnje raziskave na temo hibridizacije in metamorfoze zavzamejo stališče, da je treba bitja predvsem dobro opisati in jim ne dajati imen, ker jih lahko s tem iztrgamo iz njihovega konteksta.
V Ljubljani ne vemo, ali gre za tuja, imaginarna, sanjska ali mitska bitja, preprosto za stare zglede ali igrive stvaritve. Poleg tega je bil proces hibridizacije v tistem času po Evropi zelo razširjen na različnih ravneh kulture, vsak primer je specifi čen. Z enakimi težavami se srečujemo pri dekorativnem rastlinskem okrasju, ki ne napotuje na nobeno posebno kulturno sfero – ali na več sfer hkrati.
Da bi bolje razumeli kontekst, bomo skušali zamejiti problematiko govorice – umetniške, književne in domače. Ob preučevanju, kako je sestavljen kamin, lahko analiziramo tip govorice, ki je uporabljen. Noben jezik še ni določen (niti latinščina ne) in izbrati neki jezik pomeni tudi, da se človek vpiše v zgodovino, v politično in zemljepisno polje. Ker je Ljubljana križišče, so bile izbire nabite s pomenom, ljudje so se hoteli vpisovati v različna kulturna področja, med različne oblasti, od Rima, prek Svetega rimskega cesarstva in tja do slovanskega sveta. V tem kontekstu je bila naloga antike ponuditi celoto modelov, vendar pa je nikakor ne smemo obravnavati kot oviro za udejanjanje umetniške svobode in inteligence. To dvoje je imela, nasprotno, nalogo spodbujati.
Analiza tipologije kamina kaže, da ne ustreza nobeni geografi ji, interpretira tako antiko kakor tudi srednji vek in je inovativna – ne glede na kakovost izdelave. Prisotna je torej jasna volja po razlikovanju od svojih sodobnikov. Da bi bolje preučili to razsežnost, je treba poseči po orodjih, lastnih govoricam. Mogoče je uporabiti splošen izraz »govorica umetnosti«, semiologija ali deli diskurza v retoriki, toda to nam le malo pomaga.
Preveč prvin glede namenov se nam izmika. Zato je praktično nemogoče, da bi se na njihovi osnovi lotili medbesedilnega branja, ki bi razkrilo avtorja, osebo, ki ji je delo posvečeno/naročnika, gledalca. Tudi ni več sledu o razpravah o »arhitekturni govorici«, toda interpretacije Vitruvija so bile še zelo polemične – in torej vir svobode. Dejansko kamin ustreza izjemno nenavadnemu ukvarjanju z oblikami, do katerega je v Avstriji in Evropi prišlo v letih 1500–1520.
Torej je treba kamin škofijske palače v Ljubljani poskusiti gledati in obravnavati zunaj vsakega referenčnega sistema, osredotočenega na Italijo ali na kakšno drugo pokrajino. To delo se opredeljuje samo kot lastno središče svojega referenčnega sistema. Če analiziramo like kot sintagme s sistemom paradigem in leksemov, je mogoče razbrati »jezikovno strukturo«. Najprej, površina ali praznina nimata vrednosti paradigme, če uporabimo teorije Aloisa Riegla in Clauda Zilberberga, liki so torej omejeni na preprost diskurz brez razmerja s kaminom, ki je njihov nosilec. Kar zadeva slovnična obrazila, je sistem števila in spolov zelo poenostavljen, interakcije med različnimi prvinami kamina so torej omejene na najmanjšo možno mero. Sami liki so sestavljeni iz leksikalnih in ne gramatikalnih sintagem, s prehodnimi glagolskimi razmerji. Ta poenostavitev govorice, v kateri pa ostaja nekaj jasnih pravil, vendarle osvetljuje napor in premišljevanje obdobja, kako narediti za svojo govorico in kulturo preteklosti, z namenom utrditi in poveličati sedanjost ter ne obuditi v življenje časa, ki so ga takrat že imeli za mrtvega. Na semantični ravni je velik problem, kako na novo izraziti svoje znanje, da bi ga mogli prenesti dalje. Na primer: obrtnik, ki je delal kamin, ni imel jezikoslovnega, kulturnega in teoretičnega znanja, da bi razumel napotila humanistov škofovskega dvora v Ljubljani, in iz tehničnega vidika je njegova izdelava slab prevod namenov naročnikov.
Zakaj je vredno, da se posvetimo kaminu škofijske palače v Ljubljani in ne kakšnemu drugemu delu, bogatejšemu in bolj kakovostnemu, pri katerem bi se bilo lažje poigravati z izrazi, kjer bi bilo lažje razbirati interakcije? Zato, ker za bogatejša dela že obstajajo številne analitične metode, medtem ko se je ta kamin upiral vsem poskusom analize, ostal je zazidan v molk posploševanj. Treba je izdelati nova orodja, da bi ga pripravili k temu, da »spregovori«, in se osvoboditi splošnosti, ki izbrisujejo bogastvo posamičnega konteksta.
Tako v Ravbarjevem krogu kakor pri Colonni ni umetnost ne antična ne moderna, predvsem je nekaj domišljijskega in duševnega. Treba je opustiti idejo vpliva in uporabiti idejo micelija Gillesa Deleuza in Félixa Guattarija, da bi dojeli medsebojno vplivanje med intelektualnimi in umetniškimi stvaritvami, se pravi, da ni hierarhične podreditve, da lahko vsaka prvina vpliva na vse druge ne glede na njihov položaj. Na Kranjskem je škofijski kamin zelo rodovitno vozlišče v še dokaj neraziskanem miceliju.
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Monumentul, realizat din piatră de Albești, este alcătuit din soclu prismatic (din piatră buciardată) și coloană, din trei blocuri ...paralelipipedice, în retrageri succesive spre capitel. Pe fațada principală, care la bază este placată, este reprezentată, în relief, o cruce cu soclu. În partea superioară a fațadei principale se poate vedea și un basorelief, în medalion circular,reprezentând un soldat cu arma la ochi. Pe trei dintre fețele monumentului sunt incizate dedicații și nume de eroi. Înălțime (h) monument: 3m.- Mențiuni despre monument: Stare bună de conservare.- Inscripții pe monument: Pe capitel: „MĂRĂȘEȘTI” Deasupra basoreliefului: „RIDICAT ÎN ANUL 1934” Sub basorelief: „NICI PE AICI NU SE TRECE E AL MEU CONSEMN” „COMUNA RÎJLEȚU-GOVORA OLT RECUNOSCĂTOARE EROILOR JERTFIȚI PE ALTARUL PATRIEI PENTRU ÎMPLINIREA VISULUI DE TOTDEAUNA AL ROMÂNILOR. 1916-1919” NUME DE EROI (25) Pe soclu: „N. KAGHEORGHIS, SCULPTOR PITEȘTI”- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Provider: - Institution: Biblioteca Judeţeană "Antim Ivireanul" Vâlcea - Data provided by Europeana Collections- Uzina electrică a Băilor Govora producea curent continuu de 110 volţi, cu care era ...alimentat Pavilionul de Băi, Hotelul Palace şi iluminatul public. Funcţionau două generatoare AEG acţionate de două motoare diesel monocilindru orizontal tip Deuz, fabricate în 1910. Uzina a funcţionat între anii 1910-1953.- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Provider: - Institution: Biblioteca Judeţeană "Antim Ivireanul" Vâlcea - Data provided by Europeana Collections- Vila Morariu din Băile Govora- All metadata published by Europeana are available free ...of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Noi realizări la Uzina de sodă de la Govora; Noile realizări de la Întreprinderea de Construcții de Mașini din Reșița; Imagini de la ...recoltările de toamnă de la complexul cooperatist din Constanța.- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Laminorul de tablă din Galați mărește productivitatea muncii; Uzinele chimice Govora dau producție peste plan cu ajutorul utilajelor ...moderne; Școala medie „Nicolae Bălcescu” din Brăila își sărbătorește centenarul. Expoziție cu lucrări ale unor personalită- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Noua hală Diesel de la combinatul din Reșița a intrat în funcțiune; Imagini de la prima șarjă de sodă la combinatul chimic de la ...Govora; În București au fost construite noi blocuri; La fabrica Guban din Timișoara sunt prezentate produsele pentru anul 1960- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Provider: - Institution: Biblioteca Judeţeană "Antim Ivireanul" Vâlcea - Data provided by Europeana Collections- Vila (Hotelul) Ștefănescu din Băile Govora- All metadata published by Europeana are ...available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
PDF
