Tommaso Campanella Tommaso Campanella; Jernej Šček; David Bandelj
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2021, Letnik:
23, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Tommaso Campanella (1568–1639) je slovenskemu bralstvu znan morda poimensko in zanimiv kvečjemu aforistično kot renesančni utopist in naravoslovec de auditu. V filozofski svet enega najizvirnejših ...veleumov na pragu novega veka vstopamo skozi stranski, a ne postranski vhod bogatega korespondenčnega korpusa, ki je – tako kot glavnina avtorjevih temeljnih del – nastajal med 27-letnim prestajanjem inkvizicijske kazni, od zadnjih vzdihljajev cinquecenta do leta 1626, in ga smemo prištevati med bero velikih renesančnih epistolarijev od umotvornega Petrarke do Salutatija, Vergerija starejšega, Bracciolinija, Brunija, Barbara, Piccolominija, Ficina in Machiavellija.
Isotta Nogarola Isotta Nogarola; Alex Tadel
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2022, Letnik:
24, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Elegija v slavo cianskega podeželja, edino ohranjeno delo v verzih avtorice Isotte Nogarole, opeva posest, ki jo je imela plemiška družina Nogarola v bližini Verone. Pesnica bukoličnim motivom ...idiličnega podeželja doda ajtiološki mit o zgodovini jezera, ki se je nahajalo na omenjeni družinski posesti. Jezero po nimfi Ciane, ki jo poznamo predvsem iz Ovidovih Metamorfoze (5.409–470), poimenuje Cianum ter okoliško pokrajino povzdigne v domovanje mitološkega bitja in vir pesniškega navdiha.
Vittoria Colonna: Soneti Senegačnik, Brane
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2023, Letnik:
25, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Pesnico Vittorio Collona (1492–1547) literarna zgodovina običajno (in upravičeno) uvršča v tok petrarkizma, a je izjemen pojav, ne le zato ker so ženski glasovi v 15. stoletju razmeroma redki, temveč ...zaradi pesniške izjemnosti, katere pomen presega zgodovinsko dobo njenega življenja. Izvirala je iz mogočnega aristokratskega rodu. V tem okolju je bila deležna vrhunske humanistične izobrazbe, vse življenje se je gibala v različnih eminentnih kulturnih krogih na italijanskem ozemlju, v katerih je igrala zelo dejavno in pomembno vlogo: skratka, bila je izjemna intelektualka v specifičnem okolju renesančne družbe. Že v mladih letih se je uveljavila kot pesnica, sčasoma pa je postala eno najslavnejših pesniških imen 16. stoletja. Njena poezija, napisana v sonetni formi, se po vsebini deli na dve veliki temi: ljubezen in duhovno življenje, tretja, epistolarna poezija, je minorna.
Spoštovane gospe, cenjeni gospodje,lepo je doživeti tako ugleden jubilej, kot je štiristo petdeset let humanističnega izobraževanja v našem glavnem mestu. Je priložnost za spoštljiv spomin in zahvalo ...plejadi profesorjev, ki so izšolali in vzgojili številne rodove odličnih umov, eruditorum in classicis.
Vprašanje (dis)kontinuitete med etiko in politiko je civilni živec renesančnega humanizma v historični ontogenezi, ki se začne s Salutatijem, razvija s Ficinom in sklepa z Machiavellijem. Tragično ...sirensko petje človeškega bivanja vseskozi zapeljuje, a nikdar ne preglasi vzgornih upov k praksi usmerjene človeškosti, ki spekulacijo uresničuje skozi dejavnost, kontemplacijo udejanja skozi politiko, sveto izpričuje skozi posvetnost. Humanistična duhovna in filozofska prenova ciceronskega nauka o dobrem delovanju na pragu modernosti nemirno, pa vendar srečno pripelje antropološko vexata quaestio skozi Scilo in Karibdo družbene etike, nihajoče med jajcem in jabolkom (ab ovo usque ad mala) Salutatijevega voluntarističnega optimizma, Ficinovega novoplatonizma in Machiavellijevega antropološkega pesimizma, med zemljo, nebom in breznom. Civilni humanizem še danes budi in bodri vse, ki se v somraku človeškosti še trudijo služiti kvalificiranemu življenju.
Z Janom Blahoslavom (1523–1571) so češki bratje dosegli enega svojih intelektualnih vrhov, kajti po pomenu njegove besedilne produkcije za razvoj češkega jezika in književnosti je mogoče Blahoslava ...primerjati le z Lukášem Pražským (1460–1528) in z Janom Amosom Komenským (1592–1670). Poleg tega so češki bratje z Blahoslavom dokončno prenehali biti intelektualni »obstranci« oziroma le opazovalci v učeni kulturi in njeni sopotniki. Blahoslav se je intelektualno oblikoval na češkobratskih šolah, toda tudi na latinski šoli v Goldbergu, na univerzah v nemškem prostoru (Wittenberg, Königsberg, Basel) in s stiki z uglednimi humanisti svoje dobe. Kot krščanski humanist je želel, da bi se vera v Odrešenika in pobožnost harmonično družili z najboljšo izobrazbo, ki jo je tedanja doba mogla dati kristjanu. Njegov koncept krščanskega humanizma je v ospredje stavil učenega kristjana, ki ima nalogo, da svoj razum in zmožnosti ves čas zavestno vednostno uri in izpopolnjuje z učenjem ter znanjem. In je tako zmožen učinkovitega dialoga tudi z izobraženimi »kritiki evangelija«. Na zgodovino splošne cerkve, in tudi čeških bratov kot njenega posebnega dela, je Blahoslav gledal kot na zgodovino manifestacij izvoljenosti, kot na pojavljanje izvoljenih posameznikov skozi zgodovino, od padca človeka iz Božje milosti do odrešitve. Ob tem je menil, da je imel Vsevišnji na svetu ves čas ude svoje cerkve in jih bo imel do konca sveta, četudi pravih vernikov v posameznih zgodovinskih obdobjih ni vedno lahko prepoznati med množico drugih ljudi. Blahoslav tako pravice do eksistence za češke brate ni izpeljeval iz razvoja cerkve, njenih izpričanih zgodovinskih strukturnih značilnosti in prelomov v zgodovinskem toku, temveč iz izvoljenosti vernikov. Gibalo zgodovine (cerkve) tako ni človek s svojimi naklepi, sklepi, spodrsi, zapleti in homatijami, temveč Bog s svojo stvariteljsko in odrešenjsko pobudo – ta da v vseh dobah zgodovine in na vseh meridianih sveta obrača kolo zgodovine in tako vedno vzdržuje svojo cerkev. Blahoslav je menil, da v posameznih obdobjih Božja cerkev ostaja skrita, anonimna, vedno pa manjšinska, in se šele s pogledom »v vzvratnem ogledalu« pokaže kot prava Božja ustanova. Blahoslavovo prevajanje Svetega pisma poleg poznavanja sočasnih humanističnih pristopov v prevajanju izkazuje specifično razumevanje statusa bibličnega jezika. Temu je prevajalec pripisoval poseben slovesni in privzdignjen pomen, ki da mora biti izražen s primerno visokim češkim jezikovnim slogom, brez izrazil, ki so po njegovem označevala pogovorno češčino njegove dobe. Tovrstne nazore je Blahoslav artikuliral v Gramatiki (1571), pred tem pa jih je uresničil v prevodu Novega testamenta (Nový zákon, 1564, 1568). Ob bibličnem prevajanju je imel Blahoslav pred očmi predvsem sistematično in praktično teološke razloge za izbor besedja in izrazil. Biblično besedilo v češčini je estetiziral in intelektualiziral, z zavestno odločitvijo za zahtevnejšo, estetsko izbrano jezikovno rabo, ki se je znatno, in s stoletji čedanje bolj, razlikovala od običajne govorjene češčine pa je, ker je postal njegov Novi testament v redakciji temeljni kamen Kralicke biblije (Bible kralická, 1579–1593), le-ta pa podstava baročne knjižne češčine in nato kot »biblijščina« v 19. stoletju z Josefom Jungmannom obnovljene knjižne češčine, temeljno vplival na podobo češkega jezika in komuniciranja v njem vse do sodobnosti. In tako tudi na dierezo med knjižno (spisovná čeština) in govorjeno (obecná čeština) češčino, ki v izrazju in rabi traja do danes.
Med humanisti, kot so Tomaž More, Erazem Rotterdamski ter Guillaume Budé, se v poljudnih prikazih redko znajde Juan Luis Vives, čeprav je po njihovem mnenju veljal za vodilnega misleca svojega časa. ...Toda tudi to se počasi spreminja, po zaslugi nemških raziskovalcev pedagogike in empirične psihologije se je v 19. stoletju zanimanje zanj spet prebudilo in slednjič dobilo podobo v doslej najobsežnejši biografiji, ki jo je leta 1970 objavil Carlos Noreña. Čeprav se še zgodi, da Vives ostane spregledan celo v kateri od preglednih razprav o humanizmu, je v zadnjih desetletjih zanimanje za tega humanista izrazito naraslo. Članek ponuja vpogled v življenje tega humanista, njegov čas in opus. Osrediščen je na vzgojni priročnik za ženske z naslovom De institutione feminae christianae, napisan za hčer takratnega angleškega monarha Henrika VIII. in njegove prve žene Katarine Aragonske.
Članek se ukvarja z mnemotehničnim poukom na Univerzi v Erfurtu v zgodnjem humanizmu. V središču dogajanja je humanist Jacobus Publicius, ki je začasno poučeval v Erfurtu in pri tem podajal uspešno ...doktrino pomnjenja. Študentski zapisek njegovega slušatelja kaže orise njegovega nauka in »iz prve roke« daje dragocene vpoglede v praktično poučevanje mnemotehnike, ki ga je sicer pri raziskovanju komajda mogoče pojasniti.