Slovenske pesnice so spoznavale Trst z okolico na razlicne nacine. Nekatere med njimi so bile rojene v Trstu ali v okolici in so se med prvo svetovno vojno ali po njej z druzino izselile, vecinoma v ...Kraljevino SHS. Ruza Lucija Petelin (1906-1974) se je denimo rodila v Trstu, kot hci trzaskega postarja, tam je obiskovala osnovno solo, med prvo svetovno vojno se je njena druzina umaknila na Dolenjsko.3 Ivo Peruzzi je v pesnicinem portretu iz tridesetih let, objavljenem v Zeni in domu, zapisal, da je to »nasa plaha trzaska cvetka, izkoreninjena iz svojega doma« (Peruzzi 1934: 358). Trzaska mladost pa se ne odstira le v njeni pesniski motiviki, zgodnje srecanje s trzaskim gledaliscem je namrec zaznamovalo tudi njeno studijsko in poklicno pot. Taksna izseljenska usoda je verjetno doletela Ivko Vasiljevo, saj se v svojih delih z zacetka dvajsetih let ze s pesemskimi naslovi obraca na trzaski prostor s hrepenenjem in domotozjem. Poleg Dore Gruden (1900-1988), sestre Iga Grudna, rojene v Nabrezini, je podobna usoda izseljenstva doletela nekoliko mlajso Gemo Hafner (1919-1996), rojeno v Trstu ob koncu prve svetovne vojne. Njen oce je bil iz Skofje Loke in je delal v Trstu kot zelezniski uradnik, mati pa je bila Istranka (France 1968: 198), druzina se je kmalu po njenem rojstvu izselila v Kraljevino SHS, kar pa ni pomenilo dokoncnega slovesa obmorskemu mestu, po koncu druge svetovne vojne se je pesnica za krajse obdobje vrnila v Trst po sluzbeni poti, kot uciteljica in novinarka. V prvi skupini je treba opozoriti na pesem K obletnici 13. julija, objavljeni leta 1921 v Jadranki. Avtorica, skrita za psevdonimom Rodoljubka, je bila najverjetneje Marica Marica Gregoric Stepancic, urednica tega mesecnika (Verginella 2007: 141). Predvidevamo, da se psevdonim nanasa na pesem Simona Jenka Rodoljubki, v kateri pesnik poziva dekle, naj postane rodoljubno: »Torej dekle, brz pokazi, / da te rodoljubje zene« (Simon Jenko 1986: 42). Nanasa se tudi na Jenkovo pesem Adrijansko morje, ki poje o slovanskem prebivalstvu ob Jadranski obali, ki ga je unicil »tuji mec« (Jenko 1986: 68). Jenkova pesem se zacenja z verzom »Buci, morje adrijansko!«, po katerem je poznana tudi odmevna uglasbitev Antona Hajdriha Jadransko morje, objavljena 1876 (Cigoj Krst ulovic 2010: 183). Pesnica je bila med prvimi, ki je upesnila pozig Narodnega doma in ga preoblikovala v simbol trpecega, a upornega slovenstva na Trzaskem. Besedilo izstopa po odlocnem, bojevitem tonu, upornem duhu, ki je v nasprotju s prevladujocimi elegicnimi toni ostalega sklopa slovenskih pesmi o Trstu medvojnega obdobja: »Kar je nase bilo, nase bodi, / b'li smo prvi ob Jadranski vodi! ... Nìkdar nas ne vnici sic! tuja sila!!« (Gregoric Stepancic 1921: 6-7). Pesnica obenem med prvimi uvaja v slovensko poezijo metaforicen postopek prikazovanja drugega5 (Italijanov) na Trzaskem: »Neronovi potomci«, »blaznobesni gospodarji novi«, »trimogi«, »tujski bes« in »tuja sila«. V njeni pesniski ustvarjalnosti izstopa motiv pristanisca (v pesmi Pristan), ki je sicer znacilen za pesnike (denimo pri Srecku Kosovelu, Stanu Kosovelu in Janku Samcu). Navedena pesem se neposredno ne sklicuje na trzaski prostor, kljub temu lahko nanj sklepamo iz pesemskega konteksta, saj je pesnica skoraj deset let prezivela v Trstu, na trzaski prostor pa se neposredno sklicujejo nekatere druge pesmi iz obravnavane zbirke. Poleg tega pesnica zacrta podobo mednarodnega pristanisca, kakrsno je bilo trzasko: »V pristan zaveten ladje iz daljav hite, / po dolgi voznji si zele pokoja; / zasidrane se lahko valove - / to je spomin objadrane zemlje« (Lamut 1935: 41). Pri tem lahko ugotovimo, da za razliko od pesnikov, ki so pristanisce povezovali s socialno stisko tamkajsnjih delavcev na eni strani in z navdusenostjo nad pristaniskimi stroji ter mogocnimi ladjami na drugi strani, pesnici sluzi podoba pristanisca kot izhodisce za osebno izpoved. Druga kitica pesmi namrec poveze uvodno podobo pristanisca s spomini lirskega subjekta v »dobi rozmarina«: »Ko zrem na varen, ladij poln pristan, / zablodi dusa v dobo rozmarina; / za hip pretrese silen jo orkan, / ki je divjal mi cez mladostno plan« (Lamut 1935: 41). »Rozmarin« vnasa v verze vonj in vzdusje mediteranskega prostora, »orkan« pa najverjetneje napoveduje prvo svetovno vojno, ki je pesnici onemogocila zivljenje v trzaskem prostoru. Veèino je zaradi iredentistiènih tezenj med prvo svetovno vojno doletela usoda pregnancev, denimo odmevno avtorico Ido Finzi (Haydée) (1867-1946), ki je leta 1935 rodnemu mestu posvetila pesnisko zbirko Rime di Trieste e d'una vita (Rime o Trstu in nekem zivljenju). V vojni vihri je prebegnila v Bologno in nato v Milan. Vnovièno pregnanstvo jo je doletelo v drugi svetovni vojni, tokrat zaradi judovskega porekla (Roberto Curci 1993: 135, 147). Zapornisko izkusnjo je dozivela skoraj dvajset let mlajsa Maria Gianni (1886-1943), uèiteljica italijansèine in nemsèine na liceju Secondo Liceo femminile di Trieste. Zaradi politiène pesmi Ho visto (Sem videla), ki je izrazala teznjo po italijanskem Trstu (Gianni 1919: 69), je bila namreè med prvo svetovno vojno v zaporih v Trstu in v Ljubljani, kar je leta 1919 upesnila v zbirki Alto tradimento (Veleizdaja) (Curci 1993: 234-235). Manj tragièna je bila izkusnja Nelle Dorie Cambon (1872-1948), hèere pesnice Elise Tagliapietra Cambon, ki je krajsi èas zivela zunaj Trsta, na Dunaju, kamor je odsla kot soproga politika Constantina Dorie, pregnanega iz Trsta v zadnjih letih pred razpadom Avstro-Ogrske (Curci 1993: 35, 39). Podobno se je Gilda Steinbach Amoroso, rojena 1877, med prvo svetovno vojno z druzino preselila v Gradec, umrla je v Milanu leta 1945 (Curci 1993: 366).
The paper examines how the classical myth of Actaeon was adopted in the post-Renaissance period by two anti-Classicist authors, Bruno and Marino, whose approaches to the myth differ despite their ...common rejection of the Classicist aesthetic paradigm. In one of the sonnets making up Giordano Bruno’s dialogue De gli eroici furori (1585), the Actaeon myth is invested with a new, philosophical meaning, and used to represent a new gnoseological concept. An idyll, on the other hand, included in Giovan Battista Marino’s La Sampogna collection (1620), displays a tendency to hyperliterariness and a taste for surprise effects, proposing a version of the myth which admits a metatextual interpretation. The present study compares each author’s writing practice to their respective poetological positions and analyses it in the light of intertextual references.
PDF