Postmoderni diskurz je pokazal nezaupanje do nekaterih osnovnih konceptov razumevanja zgodovine glasbe. Z zanikanjem obstoja temeljnih zakonov, ki naj bi usmerjali domnevno naravni razvoj glasbe, je ...dekonstrukcija podvomila v absolutne in neodvisne notranje vrednote, ki naj bi jih imela dela klasične glasbe. Ni naključje, da se je dekonstrukcija zgodovine glasbe pojavila v času, ko je z množico specialističnih študij vedenje o glasbi različnih zgodovinskih okolij naraslo do tolikšne mere, da se celotna zgodovina glasbe ne da več razlagati z enim samim konceptom. Gledano s tega zornega kota je dekonstrukcija študij glasbe osvobodila od v preteklosti uveljavljenih vnaprejšnjih konceptov z njihovimi vrednostnimi sistemi in ideološkimi implikacijami. S postmoderno dekonstrukcijsko kritiko je zgodovino glasbe mogoče videti kot osvobojeno ideoloških vezi; taka pa je še vedno velika zakladnica znanja in razlag glasbe od antike do danes, zakladnica, ki nudi relevantno izhodišče domala vsaki novi študiji ali pristopu. V zvezi z naravo glasboslovja je pomenljivo, da se teorije in pristopi z različnih humanističnih področij morejo aplicirati na glasbo. To je mogoče razložiti s podmeno, da glasba, čeprav je navidezno brez vsebine, ne nastaja neodvisno od svojega okolja; globoko je vkoreninjena v svojih kontekstih, istih, v katerih nastajajo tudi ostali izrazi človekovega duhovnega hotenja, ki so predmet humanističnih področij. Ker se koncepti z drugih humanističnih področij morejo prenašati na glasbo, je glasboslovje v širšem smislu mogoče razumeti kot humanistični diskurz o glasbi.
PDF