Na fotografiji oče Rudija Bubniča, Tone, brat Albin. Bubnič so se pisali v Obrovu Muskini, Mornarovi, Ninetovi, Vadnjalovi, oboji Popinci, Kozlevkini, Tomažinovi, oboji Krinovi in Šuštarovi. Fotka ...nima letnice, last Rudija Bubniča.
Grabljenje in nakladanje sena na voz lojtrnik. Slavkina v šesto noseča mama grabi, oče Jože na vozu pešta seno, Darjo muha krave, Olga grabi.Ko je voz, ga “obucajo” (ograbljevanje, pograbijo odvečno ...štrleče seno, da se ne po poti obeša na grmovje, veje itd.), na sredo voza se da žrd, z “opasivnico” trikrat povežejo okrog voza. etnografski muzej, košnja. Za otroke je bilo največje veselje spomladi, ko se je vozilo gnoj na njive. Otroci so zavirali/žlajfali vozove po strmini navzdol, sicer pa so se usedli na suro voza od zadaj. Ko so prišli na njivo, so po svojih močeh pomagali zvrniti koš. Ko so se vračali, je bilo otrokom najlepše, saj so najmlajši poskakali v koš, četudi umazan od gnoja, večji so ostali na suri. V košu so se trdno držali za rob in gledali naokoli, kot bi se peljali v najlepši kočiji.Njive so orali samo odrasli. Otroci so samo od daleč gledali. Pri košnji so otroci pomagali grabiti in mešati seno. Kadar se je nakladalo seno, so ga otroci navadno peštali. Seno je seveda zbadalo, da so imeli opraskane roke in noge. Najlepše je bilo na poti domov, saj so se povečini in če se je le dalo, otroci peljali na vozu. Zaradi višine se je otrokom zdelo, kot bi gledali na zemljo z višav. Držati so se morali na sredini, ker se je voz zibal na vse strani. Včasih se je voz prevrnil in otroci so zleteli dol. Ko so na vozovih vozili pridelke domov, takrat se niso otroci smeli peljati na vozu. Cesta je bila prestrma in vožnja prenaporna za krave. odlomek pesmi MršeV mršanskih hribih delo teži, se težko dela, kopa in kosi, ker vse je na hribu in se na hrbtu nosi, sadje, butare in oprtnjak do vasi.(zapisana 26.01.2002)
Prebiranje krompirja. Navadno se je krompir iz voza razsulo po tleh, da se je posušil. Večji gomolji so bili za sprotno porabo, nekaj ga je bilo za seme za naslednje leto in nekaj za živali. V ...Brkinih je prst odlična za kromprir, jabolka in slive, zelje in še kaj. Fotografirano pred Mejdonovo hišo, Marjo Lovretov, Marjo Betegarjev, Neva, Silvo, Cvetka, Marija Mejdonova.
Na fotografiji je kal za Blaževo hišo in pred Šimonovo hišo, ki je ni videti na fotografiji. Bosanci so prihajali po drva v Brkine, jih nalagali na tovornjake in jih vozili v Trst. Spali so po ...štalah. Na Mršah so obstajali trije kali. Najdaljši je bil na Mlaki. Tam so se otroci najraje drsali, ker je bila najdaljša drsalca. Prve dni po dvijem drsanju so otroke bolele vse mišice na nogah. Drugi dan so težko hodili in se drug drugemu smejali, češ da so hodili “ku da bi bli usrani”. Na Mlaki je bilo dovolj prostora, da so prišli na drugi konec, nato so tekli še deset metrov, da so se lahko ustavili, ker bi sicer padli in z obrazom zarili v tla. Če je otrok na čevljih imel gladke žeblje, je šlo hitro, z novimi žeblji je šlo počasneje. Čeveljci so bili zabiti z žebeljci, spredaj in zadaj pa so bili podkovani, da si ne bi otroci prehitro uničili čevljev, saj se takrat ni lahko prišlo do novih. Včasih so šuštarji/čevljarji hodili po hišah osem dni na leto, da so pri vsaki hiši vse popravili, kar so imeli popraviti. Pri Slavkini družini je zadeve opravil Slavkin oče, saj je imel čevljarsko mašino. Vremčeva fanta Nine in Tone sta žagala drva pri kalu. Ko sta jih nažagala, sta jih še klala. Za otroke se nista zmenila. Slavka je bila pri najmlajših in je želela priti čez “lejso”, čez zelo tanek led. Takrat sta se Vremčeva fanta ustavila in začela kričati Slavki: “Ti, pupka, kaj ne vidiš, de buoš šla pod vuodo. Hodi hitru vn!” Slavka je bila sredi kala, ni se mogla obrniti, saj bi se led vdrl. Ustrašila se je in z vsemi močmi skočila in se hitro pognala naprej ter srčno prišla iz razbitega ledu. Vremčeva fanta sta gledala in se smejala. Slavko je bilo sram in je zbežala domov. Doma so seveda nanjo kričali in od takrat se ni več upala tekati po tenkem ledu, lejsi.
Junij je bil mesec, ko se je nekdaj pričela košnja. Pele so kose, širil se je zvok brušenja kos in klepanja kos na domačih dvoriščih pa tudi na travnikih. Čas, ki je odšel in ostaja v spominih, ...zapisih in fotografijah.Ob prvem svitu se je oče s sosedi iz vasi odpravil kosit. Dan prej je vedno sklepal koso. Zjutraj si je zataknil “vodir” za pas in malo vode je bilo v njem ter brusni kamen. Za popotnico so srknili “štamperl kačje sline” so rekli, potem pa koso na rame. Čez čas pa se je slišalo petje brusnih kamnov s travnika. Mama je doma vedno pripravljala žgance in gobovo župo za zajtrk. Sušenje in spravilo krme je bil nekoč prijeten obred.Na fotografiji so kosci s takratnim šmarskim dekanom Jakobom Rihterjem.Od leve proti desni: Zepa Matjaž, Ivan Vahen, Štefan Lorger, Frac Ror, Ivek Zupanc, Matija Gorjup, Novak Franč, Božiček Miha, Stanko Čakš, g.dekan Jakob Rihtar, Gregor Nunčič, Anton Golčman, Miha Bač, Rok Metličar, Zepa Novak in Franc Krušič.Prispeval: Jožef Čakš
Na fotografiji Slavkina mati Pavlina in oče Jože v Jajdiščih žagata drva. Njuna žaga je bila prva motorna žaga na Mršah. Njen oče je med drugim izdeloval tudi premog, kar opišem spodaj. Na Mršah so ...imeli svoje za prodajo, jabolka, krompir in drva. Obstajali pa so tudi fantje, ki doma niso imeli svojih drv in so se ponoči ob polni luni odpravili po Žnidarci in Orehoušni (vas Orehek, Brkini, občina Hprelje-Kozina) do Tatršne (vas Tatre, Brkini, občina Hrpelje-Kozina). Tam so se v gozdu ustavili, si izbrali vsak svoje debelo deblo in začeli žagati z žagonom. Da se ne bi slišalo žaganja na Tatre, niso sekali. Ko so si napravili vsak svoje drvo, so si ga naložili na ramo in se odpravili proti domu. To ni bilo lahko, pot je bila dolga in strma, drva pa težka. Hodili so tudi celo noč, ker so vmes počivali. Da jih ne bi dobili Tatrci, so menjavali kraje kraje. Enkrat so šli v Padež, potem pa nazaj v Tatršno, običajno blizu žleba, da se ni slišalo žaganja. Kraja jim je šla dobro od rok. Naredili so veliko drv in veliko so zaslužili, dokler ni neke noči zapadel sneg in za sabo so pustili sled, ki je peljala do Mrš. A drva so bila že prodana, od vaščanov pa Tatrci niso izvedeli, kdo jih je kradel. Ko so pri Slavki doma delali drva, ni bilo traktorjev, ki bi drevesa iz žlebov zvlekla do gozdne poti. Takrat so morali nositi ven iz žlebov drva na rami, kar je bilo zelo naporno, težko. Slavka se spomni, kako so žagali drva pod Ravbarco v Žlebu in drva je bilo treba znositi na pot. Oče ni bil pretirano močan in tudi zdrav ravno ne. Kadar sta nosila drva z Žleba skupaj, je vedno poprijela na debelem koncu, oče pa zadaj, kjer je bilo lažje. Tresla so se ji kolena, da se ni mogla zravnati, tako jo je pritiskalo ob tla. Vedno se je bala, da bo padla in da ju bodo drva stlačila podse. Ko so bila drva na poti, sta jih naložila na voz in jih dvakrat peljala domov, včasih tudi trikrat. Čeprav je bila Slavka vedno suha, a še kar močna, je bilo drva vseeno zelo težko napravljati, pove. Zvečer je bila utrujena, da je zaspala pri mizi brez večerje. Neke zime jim je žled polomil veliko drevja. Niso imeli ne konj ne volov, da bi jih zvozili domov. Oče se je odločil, da bo naredil krbun, premog. Žagala sta drva pod Krncem blizu Žleba, da je bila voda pri roki. Najprej sta naredila velik prostor. Vso zemljo sta spravila na kup, nato sta sežagala drva na dolžino pol metra. Na sredino prostora sta zabila debelo drvo in zlagala razžagana drva okrog njega. Na sredini sta dala drobna in suha, okrog pa ostala. Ko je bila prva vrsta pri tleh zložena, sta začela nanjo zalgati drugo in tako naprej, vedno bolj na ozko, dokler nista naredila na vrhu špice. Na sredi so bila suha drva. Potem sta kup obložila z zemljo, ki sta jo polivala in tolkla po njej, da se je oprijela drv. Oče je pri tleh pustil odprto luknjo, da je zanetil ogenj na sredi z dolgo palico, na kateri je bila na koncu zavezana cunja/štraca, namočena v petroleju, da se je hitro vnela. Na vrhu kupa je začel delati s palico luknje, da je povleklo dim ven. Tako je začela karbunica goreti. Potem je oče od spodaj luknjo zamašil z zemljo, da zrak ni mogel prodreti, ker bi sicer drva zgorela. Slavka je očetu nosila vodo, pršil jo je po zemlji, da se ni posušila, ker bi sicer zemlja razpokala in drva zgorela. Pri karbunici je nekdo moral ostatati noč in dan. Da se drva ne bi zažgala, je z vrha dol naredil okrog in okrog več lukenj, vedno niže, zgornje luknje pa je mašil. Delo je lahko trajalo tudi deset dni, odvisno od velikosti karbunice. Ko se ni iz karbunice več kadilo, sta z očetom očistila zemljo okrog. Takat je bilo nevarno, da se vse vžge, ker je bil krbun poln isker, ki so tlele. Zato je Slavka pridno nosila vodo, da je oče sproti polival, da se ni vžgalo. Okrog krbuna je bilo vse mokro, v blatu, oče pa je krbun sproti razkopaval. Oba sta bila črna kot zamorca. Ves dan sta nosila vodo in polivala, da se je krbun ohaldil, potem sta začela zbirati dolge lepe kose, ki so zgledali kot sežgana črna drva. Zložila sta jih v štivo na koncu prostora. S kampjoni sta pokrila droben krbun v žaklju, da se ni raztresel, potem sta jih še enkrat polila, da se je premog ohladil. Nakar sta jih pokrila s platnom in se odpravila domov.
