V članku predstavim zgodovinsko in kulturno ozadje književnosti o maloazijski katastrofi. Vojna in izmenjava prebivalstva med Grčijo in Turčijo leta 1923 sta spremenili strukturo prebivalstva v ...celinski Grčiji, kar je spodbudilo razvoj grškega romana, toda begunska izkušnja se takrat še ni integrirala v grški kolektivni spomin. Grška proza jo je sicer tematizirala od že leta 1924 napisane Številke 31328 I. Venezisa, ki so ji sledili romani S. Dukasa, S. Mirivilisa, D. Sotiriu, K. Politisa, R. Galanaki idr., pa vse do danes. V romanih se ponavljajo trije osnovni tematski sklopi: idealizirano življenje v stari domovini, različni momenti same katastrofe in težavnost zakoreninjanja po prihodu v Grčijo, zato P. Mackridge predlaga njihovo obravnavo v širšem kontekstu izgnanske literature. Prerod tematike v pop kulturi po J. Papadopulosu begunsko izkušnjo naposled vključuje v narodni kolektivni spomin.
Spomin ni nespremenljiv in večen. Spomin je najprej oseben, šele nato je spomin družbe, sestavljen iz individualnih spominov. Lahko je nem, lahko je izrečen; če je zapisan, postane vsaj za nekaj časa ...del v skupnosti bralcev. Lahko je otipljiv, obstaja v materialnosti predmetov in se z njimi spreminja. Dogodki, ljudje in pokrajine se znajdejo v nekoliko neresnični plasti, ki ji pravim spominski somrak, ko spomin še obstaja, a se modificira in ga pozaba vse bolj strga. Pa vendar spomine zbiramo, smo kot veverice z lešniki v duplu in se bojimo zime, a nekako ne vemo, kdaj bo prišla in ali jo bomo preživeli. Pozaba in zima, povezuje ju otrplost in nemoč.
Članek prinaša nekaj razmislekov o uporabi ustne zgodovine v komunikaciji, v kateri je vloga spraševalca pogosto podcenjena, čeprav bi potreba po samorefleksiji terjala ravno nasprotno. Avtor navaja ...primere brez jasno opredeljenega spraševalca in intervjuvanca, kakor tudi brez zapisa dogajanja kot zgodbe. Posledično se sprašuje, kaj vse ustna zgodovina lahko sporoča, če si komunikacija, v kateri nastajajo ustni zgodovinski viri, prizadeva oživljati sicer nedostopne pripovedi in spomine, hkrati pa mora uporabljati neki jezik legitimitete, ki pa teh pogosto ni sposoben jasno izraziti.
Now available to an English-speaking audience, this book presents a groundbreaking theoretical analysis of memory, identity and culture. It investigates how cultures remember, arguing that human ...memory exists and is communicated in two ways, namely inter-human interaction and in external systems of notation, such as writing, which can span generations. Dr Assmann defines two theoretical concepts of cultural memory, differentiating between the long-term memory of societies, which can span up to 3,000 years, and communicative memory, which is typically restricted to 80 to 100 years. He applies this theoretical framework to case studies of four specific cultures, illustrating the function contexts and specific achievements, including the state, international law, religion and science. Ultimately, his research demonstrates that memory is not simply a means of retaining information, but rather a force that can shape cultural identity and allow cultures to respond creatively to both daily challenges and catastrophic changes.
Članek prikaže, kako se z osebnim spominom najlaže približamo kolektivnemu spominu. Takšno je tudi sporočilo francoskega umetnika Christiana Boltanskega (roj. l. 1944). Njegove instalacije sugerirajo ...tragično usodo žrtev druge svetovne vojne, in sicer tako, da so na njih razstavljeni predmeti, ki vzbudijo empatijo do kolektivnih spominov na osebni ravni prek čustvenega spomina (nošena oblačila, stare fotografije in knjige itd.). Na drugi strani platna nemškega slikarja Anselma Kieferja (prav tako roj. l. 1944) spomine na drugo svetovno vojno obudijo na podlagi kolektivnih (germanskih) mitov in osebnih spominov na povojni čas. V zadnjem delu članka avtorica obravnava opus slovenskega slikarja Zorana Mušiča (1909–2005), zlasti serijo del Nismo poslednji (1970–1987), ki jih je umetnik ustvaril na podlagi svojih bolečih izkušenj v koncentracijskem taborišču Dachau. Članek se zaključi z razmislekom o simbolni vrednosti umetnosti, o tem, ali simbolno vrednotenje neke umetnine zmanjšuje njeno konkretno vrednost.
Li Zehou sodi med najvplivnejše sodobne kitajske filozofe. V pričujočem članku si bomo podrobneje ogledali globinsko strukturo njegove teorije ter se posvetili analizi in interpretaciji njegovega ...koncepta sedimentacije (jidian 积淀), ki predstavlja osrednji pojem in paradigmatsko osnovo njegove miselnosti. V tem sistemu sedimentacija pomeni specifično vrsto kolektivnega spomina in proces, v katerem se informacije in izkustva v kodirani obliki nalagajo v našo zavest. V tem kontekstu avtorica analizira Li Zehoujeve poskuse izdelave dialektične rešitve protislovja med vsebino in obliko človeškega spomina. Skozi optiko tega pojma, ki ga Li razumeva kot akumulacijo družbeno racionaliziranih, arhetipskih form zaznave in izkušenj, ki so uskladiščene v človeškem spominu, bomo njegovo filozofijo tudi kritično primerjali z nekaterimi podobnimi, četudi ne identičnimi izhodišči moderne zahodne teorije.
V članku preučujem, kako se sodobni francoski avtobiografski roman spreminja in razvija iz osebne izpovedne proze v preplet avtobiografije, generacijskega romana in socialne proze, kakršnega v ...francoski književnosti doslej ni bilo. Tovrstni roman – ki slovenski prozi 20. stoletja ni tuj – bom natančneje opredelila skozi razmišljanje o metodoloških težavah, ki jih povzroča »avtosociobiografija«, kakor jo poimenuje pisateljica Annie Ernaux, in skozi podrobno analizo treh literarnih del s preloma med 20. in 21. stoletjem: v romanih La Place (Prostor, 1982) in Les Années (Leta, 2008) pisateljice Annie Ernaux (rojena leta 1940) ter v avtobiografski pripovedi En Camping-car (Avtodom, 2016) Ivana Jablonke (rojen leta 1973).
Jugoslovanske spomenike, povezane s prvo svetovno vojno, danes praviloma obravnavamo ločeno, v okvirih držav naslednic. Članek poskuša predstaviti čim bolj celovito sliko te produkcije in zarisati ...njene skupne značilnosti, obenem pa tudi razlike, v veliki meri pogojene z zelo raznolikimi lokalnimi tradicijami komemoriranja in postavljanja obeležij.Jedro besedila je analiza, kako se produkcija javnih spomenikov v novi Jugoslaviji vzpostavi sistemsko, od kod prihajajo njeni miselni vzorci in likovni vzori ter kdo so njeni ključni avtorji. Sledi razmislek o tem, kako so se v spomenike vpisovale težnje po krepitvi skupne jugoslovanske identitete, vzpostavljanju kolektivnega imaginarija in čim bolj enotni, prepoznavni vizualni podobi mlade države. Jugoslavija je imela na tem področju precejšnje težave, ki jim niso botrovale le notranje mednacionalne in politične napetosti ter nedomišljena državna kulturna politika, temveč tudi pomanjkanje združujočih skupnih zgodb in spominov. Ker so se deli nove države pred združitvijo pogosto znašli v nasprotnih političnih taborih, so lahko zgodbe iz preteklosti nanjo učinkovale celo skrajno razdiralno.
Prispevek se ukvarja z romanom sodobnega slovenskega pisatelja in dramatika Petra Božiča (1932–2009). V središče postavlja travmatično vojno izkušnjo, izkušnjo smrti in vprašanje oblikovanja ...identitete ob veliki travmi literarnih oseb, pri čemer ima spomin v pripovednem svetu Petra Božiča temeljni pomen. Predstavljena so pisateljeva pripovedna besedila, čemur sledi poglobljena interpretacija romana Očeta Vincenca smrt s temeljnimi motivno-tematskimi, stilnimi in jezikovnimi poudarki. Zatem se avtorica posveti podrobnejši predstavitvi spomina dečka Ana ter identitete literarnih oseb. Ugotavlja, da v romanu prevladujeta preplet individualnega in kolektivnega spomina ter odsotnost identitete zaradi travm iz preteklosti.
PDF
