Slovensko kriminalko devetdesetih let lahko na način razreševanja identitete uganke, ubesedene v razkrinkovalni pripovedi, delimo na klasično in sodobno kriminalko. "Neklasična" sodobna kriminalka se ...od klasične razlikuje predvsemv suspenzu, saj v prvi detektiv ne išče več samo "ključev", zato se problem identitete z zgodbene ravnine prenaša na raven pripovednih postopkov - sodobna kriminalka se ne sprašuje le "kdo je zložinec", pač pa tudi "kaj je kriminalka". Čeprav je zločin še vedno temeljni vzvod pripovedi, ga formalni medbesedilni postopki navezovanja na literarno in filmsko kriminalno tradicijo obarvajo ironično ali humorno. Identitetna uganka, iskanje storilca, se je tako v sodobni slovenski kriminalki raztegnila na zasledovanje lastnih (pripovedovalčevih in žanrskih) indicev - njene žanrske razpoke so sodobno slovensko kriminalko prenovile in literarno oplemenitile.
Temeljno nasprotje, na katerem deluje celotna struktura kriminalističnega romana, je nasprotje med zločincem in detektivom. Prav to nasprotje pa je v Lainščkovem romanu Astralni niz kontaminiramo s ...tem, da zločinca enostavno ni in da tudi detektiv pričakovane vloge razkrivanja zločina ne opravlja. Roman je strukturiran po principu spiralastega zapleta, katerega posledica je odprtost: umori sicer so pojasnjeni, a en udarec astralnega ne izključuje drugega, tretjega itn. Tudi vse osebe so zato povezane v spiralasti tok ujetosti in usodne nemoči. Njihova vloga jih združuje na istem polu aktantske ravni in pomeni delovati kot medij-žrtev
