Soočenje temeljnih modelov interpretacije v zgodnjih delih Jacquesa Derridaja je analizirano kot pomembna točka za prihodnje oblikovanje »postmoderne literarne teorije«. Kot pokažejo že francoski ...avtorji s terminom »French Theory«, je razvidna neločljiva povezanost tega koncepta s francoskim posredovanjem evropske humanistične tradicije v okviru recepcije strukturalizma v ZDA.
Članek obravnava Bahtinovo dialoškost in Ducrotovo polifonično teorijo izjavljanja kot možni teoretski izhodišči za rekonstrukcijo pojma lirski subjekt. V prvem delu predstavi Bahtinove teze o ...monološkosti poezije in jih ovrže s koncepti Bahtinove metalingvistike. V drugem delu predstavi Ducrotov prenos Bahtinove polifonije v lingvistiko in njegovo polifonično teorijo izjavljanja primerjalno osvetli z nekaterimi koncepti Benvenistove teorije diskurza.
Implicitni avtor zaradi različnih opredelitev ni enoten koncept. Članek predstavi in problematizira implicitnega avtorja, kot ga je oblikoval Wayne C. Booth, in preveri njegovo rabo v slovenskem ...prostoru. Prispevek vsebuje izvirno sintezo teorij implicitnega avtorja s poudarkom na opredelitvah, ki so nastale v 21. stoletju, in ključnih starejših. Izpostavi temeljne razlike med različnimi tipi teorij, pri posameznih tipih obravnavanega koncepta izpostavi problematična mesta in osvetli razumevanje implicitnega avtorja kot bralčevega konstrukta, ki se kaže kot najbolj utemeljeno in prevladuje v sodobnih razpravah.
Študija išče in analizira lastnosti glavnih literarnih oseb z uporabo kvantitativne metode, povzete po referenčni raziskavi Jonathana Gottschalla, objavljeni v knjigi Literature, Science, and the New ...Humanities. Metodo prilagajamo glede na zahteve korpusa, ki je izbran na od raziskovalcev neodvisen način. Namen raziskave je ugotoviti, kakšne so literarne osebe v izbranem korpusu glede na njihov spol in s spolom povezane lastnosti. Sekundarni namen raziskave je primerjava z rezultati Gottschallove raziskave in preverjanje njegovih sklepov o ustreznosti evolucijsko-teoretskih in feminističnih tez o vzrokih za morebitne različne reprezentacije spolov v obravnavanih literarnih delih in literaturi nasploh. Nazadnje ugotovitve postavimo v kontekst dosedanjih raziskav spola v slovenskem pripovedništvu.
Nadaljevanje ali vzporednico ferninisticne naratologije predstavlja naratologija druibenih spolov, irnenovana tudi naratologija spolne identitete. ll Naratologija druibenih spolov je delno otrok ...feministicne naratologije, ki se je po letu 1990 obrnila k splosnejsirn usrneritvarn spolne identitete. Ze ferninistke same so raziskovane poetike poimenovale spolnoidentitetne (gender poetics), v zadnjih dveh desetletjih pa se (druibeni) spol ni konceptualiziral samo kot predeksistencni pogoj za recepcijo, ampak tudi kot besedilni uCinek (HERMAN 20082: 198). Medtem ko so se zgodnje ferninisticne studije usrnerile na literarna besedila zensk, raziskuje naratologija spolne identitete po letu 1990 dinamiko konstrukcije spolne identitete v moskih in ienskih tekstih ter besedilih ostalih12 spolov. Sodobna femisticna naratologija oz. postfeministicna naratologija in naratologija druzbenih spolov irnata veliko skupnih lastnosti: presegli sta klasicni (biologisticni) spolni binarizern, prenehali raziskovati »zensko pisavo« in se preusrnerili v analizo sirsih dirnenzij, tj. spola, spolne identitete ter spolnosti. Najvec zaslug za zasuk post/ferninizrna v srner spolne identitete irna Judith Butler, na podrocju naratologije pa Susan Lanser ter Vera NUNNING in Ansgar Niining. Medtern ko je prva trdila, da je spol ze identiteta, spolna identiteta pa ni podvrz.ena sarno spolni in rasni, ampak tudi eticni in kulturni razliki (ZUPAN SOSH' 2006: 269), sta Niiningova rnenila, da bo teorijo pripovedi nadornestila spolnoidentitetno zasnovana analiza, obogatena z interpretacijo besedil in natancnirn branjern. Najpornernbnejsi prispevek Butlerjeve, ki je vplival tudi na naratologijo druibenih spolov, je prevrednotenje pojrna spol. Druzbeni spol je bil ze pred njenirni ugotovitvarni razurnljen kot predmet kulturnih in zgodovinskih sprememb, spol pa se je se vedno obravnaval kot trdna kategorija. Ravno zadnjo trditev je prevrednotila: ne sarno druzbeni spol, ampak tudi spolje druibeni konstrukt, ne pa preddiskurzivno dejstvo; oba sta procesa in ne rezultata. Njeni bistrournni uvidi so pornagali k vkljuCitvi postlferninisticne naratologije v kontekst naratologije druzbenih spolov, kije srniselna pray zaradi raz- siritve znanstvenega polja. Medtern ko so se zgodnje ferninisticne studije usrnerile na literarna besedila zensk, raziskuje naratologija spolne identitete dinarniko konstrukcije spolne identitete v rnoskih in zenskih tekstih. Ce je ferninisticna naratologija upostevala druzbeni spol kot predobstojeCi pogoj recepcijskega procesa, ga razurne naratologija spolne identitete kot besedilni uCinek Scasorna sta interdisciplinarnost preucevanih besedil in sodobno razurnevanje teorije terrnin naratologija nadornestila s terrninorn teorija pripovedi, ki se pogosto usrnerja na vprasanja odnosa pripovedovanja do posarneznih identitetnih skupin (razdeljenih glede na spol, raso, nacionalnost) ali do dolocenega tipa diskurza. V zadnjih treh desetletjih, v obdobju postklasicne naratologije, se je povecalo znanstveno zanirnanje za pripoved in njeno teorijo; internacionalizacija in interdisciplinarizacija preucevanja in poucevanja pa je vplivala na popularnost naratologije, poirnenovane kar renesansa teorije in analize pripovedi (Richardson 2000; Nlinning 2002). Povezovalnost je ornog°Cila naratologiji, da v 21. stoletju ni sarno zazivela, pac pa se je popolnorna razcvetela (FLUDERNIK 2009: 12), razcvet razlicnih pristopov, metod in srneri ob koncu prejsnjega stoletja pa je vplival na delitev naratologije na klasicno in postklasicno. Razlogi za razcvet teorij pripovedi so razlicni, ornenila born Ie najbolj znane. Eden od njih, episternoloski, je navezan na »odlocujoco potezo« cloveka kot rnislecega bitja, katerernu predstavljata zgodba in pripoved osrednji naCin osrnisljanja in ubesedovanja sveta. Drugi razlogje ozje narave in se dotika bistvenih dolocnic postrnoderne, ukinitve rneja rned zgodovino in pripovedjo, nezaupnico racionalnernu/ znanstvenernu diskurzu ter zgodbarski princip stevilnih podr°Cij in disciplin. Tretji razlog pojasnuje renesanso pripovedi ali »pripovedni obrat« z narascaj°Cirn 6 teoretskirn zanirnanjern za splosna vprasanja pripovedi in vzpostavitev pripovedi kot raziskovalnega predrneta v stevilnih strokah in disciplinah. Zadnja uterneljitev razcveta naratologije je vezanana dejstvo, daje teorija pripovedi lahko ponudila literarni vedi in ostalirn strokarn dobro strukturiran, sisternaticni teoretski pristop in izdelan nabor analiticnih kategorij ter modele za opis pripovednih pojavov, vlog in uCinkov. Izkazalo se je, da drii SOMMMERJEVA (2004: 6) trditev, kako lahko naratologija deluje kot uporaben teoretski vrnesnik rned pripovednirni strukturarni in interpretativnirni pristopi. K sirini raziskovanja teorije pripovedi pristevarno tudi analizo pripovedi, literarne in neliterarne, in interpretacijo pripovednih besedil, ki jih je vcasih tezko razrnejiti rned seboj, saj se je naratologija ze rodila iz ukvarjanja s povsern konkretnirni besedili. Razcvet naratologije v postklasicni naratologiji izrnika teorijo enoviti disciplini, razlicne teorije pa so naklonjene sinteticnernu povezovanju literarne vede z druiboslovjem, naravoslovjem, vedi 0 medijih inkomunikoloskih studijih, popularni psihoterapiji, medicini in poslovno-organizacijskim vedam (KORON 2009: 3-9).
Desetletje po Morettijevem predlogu oddaljenega branja svetovne literature kritike tega kulminirajo denimo v Holquistovi zavrnitvi oddaljenega branja v imenu jakobsonovske filologije. Oddaljeno ...branje se resda odpove natančnemu branju, ne pa tudi Jakobsonu. Formalni "skoki", ki jih Franco Moretti rekonstruira s pomočjo kvantitativnih analiz dolgega trajanja form, aktivirajo prav to, čemur Roman Jakobson pravi "poetska funkcija jezika". Še več, Jakobsona zanemarja ravno tisto zgodovinopisje, ki Morettijevo teorijo svetovne literature sooča z lokalnimi literarnimi dejstvi, ki naj bi zaslužila kanonizacijo. Te kritike prezrejo, da lahko teorijo ovrže le močnejša teorija, ne pa dejstva, in da utegne biti dobro izhodišče za to prav Morettijeva umestitev lokalnih dejstev v periferije, ki jih izkoriščajo kanonizirani centri, ne pa v sam kanon.
