Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Kako smo se včasih zabavali, ki jo je napisala Ada Mareš Preželj in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtorica se spominja, kako ...so se zabavali na Hrušici, kjer je živela s starši. V dokumentu opiše, kako so hodili na veselice ne le plesat, temveč tudi opazovat dogajanje na plesišču. Veliko časa so preživljali v naravi in opazovali živali. Spominja se tudi, kako so hodili poslušat prvi radio, ki ga je eden od sosedov postavil na okensko polico. S starši so z vlakom odšli na družinski izlet na Belopeška jezera v Italiji. Posebno ji je ostal v spominu izlet na Bled, kjer so na sprehodu ob obali jezera srečali jugoslovanske prince Karadžordževiče. Mladi s Hrušice so hodili peš na Jesenice v kino, da so si lahko ogledali nove filme, če so dobili vstopnico. Po izgradnji kina na plavžu je bilo lažje, saj je bil kino bližje in tudi vstopnice niso tako hitro pošle. Ko se je zaposlila, je bil čas za kino le še v soboto popoldan. Mladi so v prostem času radi hodili v gore in avtorica se spominja, kako je z bratom odšla na Triglav. Med drugim tudi opiše, kako ji je bilo v zabavo zbiranje različnih keramičnih krožničkov in kamenčkov. Na koncu še obudi spomin na odhod na služenje vojaškega roka, ko so fantje s šopki v gumbnici hodili po vasi ter peli in vriskali. Dokument vsebuje tudi fotografijo nabornikov na Hrušici 26. Maja 1948, ki je last Ade Mareš Preželj.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Bilo je dosti dela in le malo zabave, ki jo je napisala Angela Ferjan, roj. Belec, in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtorica, ...ki je bila rojena v Vodicah, se je s starši leta 1930 priselila na Jesenice, najprej na Javornik in nato v mlin na Stari Savi. Na ta čas ima lepe spomine. Spominja se, kako sta z bratom v času Jožefovega sejma na Stari Savi pomagala kramarjem voziti njihovo kramo, da sta zaslužila kakšen dinar. Spominja se tudi praznikov in igranja tenisa na vrtu za graščino, kjer sta z bratom pobirala žogice in tako spet nekaj zaslužila. Po vojni se je še nepolnoletna zaposlila v železarni, kjer je ves čas delala na personalnem oddelku. Poročila se je po mamini volji z izbrancem svoje pokojne sestre, ki je bil od nje precej starejši. Igral je harmoniko na veselicah in ob večerih je bila sama doma. Ko je ovdovela in se upokojila, je šele zaživela. S prijateljico sta hodili skupaj na Debeli rtič in v toplice. Dokument vsebuje tudi fotografijo treh sestričen leta 1965, ki je last Angele Ferjan.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Kako smo se zabavali na vasi, daleč od mesta, ki jo je napisal Franci Smolej in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtor, ki živi v ...Prihodih nad Jesenicami, v prispevku opiše, kako so se vaščani pod Golico včasih zabavali. To se je največkrat dogajalo po domačijah, kjer so domovala dekleta in so njihovi starši to dopustili. Mlajši fantje so morali poslušati starejše, sicer se je kaj hitro vnel prepir z zabavnimi posledicami. Če je bilo prehudo, so domači za nekaj časa ukinili zabave. Pozimi so se zabavali tako, da so se po cesti iz Planine pod Golico sankali do Jesenic in potem odhajali nazaj peš. Ceste tedaj še niso plužili, saj po njej skoraj ni bilo prometa. V dolino so vozili le les in tako v snegu napravili »progo«. Avtor se spominja zabavnega dogodka iz leta 1969, ko so se vaški fantje odločili, da bodo pokosili Golico. Določili so primerno nedeljo, ekipo koscev in spremljevalno ekipo, v kateri so bila tudi dekleta. Podvig je bil zabaven in uspešen. V nadaljevanju avtor opiše tudi šege in navade ob košnji in spravilu sena, ko je bilo vedno obilo zabave in smeha. Dokument vsebuje tudi fotografijo zadnje košnje na Golici leta 1969, ki je last Francija Smoleja.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Bil sem mlad in postaven, ki jo je napisal Severin Hlede in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtor, ki se je rodil v Števerjanu, ...se spominja prihoda družine na Jesenice, dela v železarni in zabave v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Zaposlil se je v železarni, v prostem času pa je hodil v kino in gledališče ter ob sobotah na ples. V prispevku obudi spomine na filme in prestave, ki si jih je ogledal, ter na plese na vrtu Kazine. Opiše tudi svoje spomine na preživljanje prostega časa v strelskem društvu in na strelišču Podmežakla. Spominja se tudi, kako je spoznal ženo, jo povabil v kino in se leta 1960 poročil. Z družino so hodili na letovanje v počitniški dom železarne v Crikvenici, kjer so bili tudi plesi. Spominja se tudi, kako težko je čakal petka, ko so po zaključenem delovnem tednu hodili gledat televizijo v delavski dom Pri Jelenu. Prosti čas doma si je krajšal tudi z domačimi živalmi, med katerimi je imel najraje ptice. Žena mu je mlada umrla, on pa je dočakal vnuke in enega pravnuka. Dokument vsebuje tudi fotografijo Strelskega doma heroja Tomaža Verdnika iz fototeke Gornjesavskega muzeja Jesenice.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Na Blejski Dobravi so bili takrat ena sama žoga in šest koles …, ki jo je po pripovedovanju Mira Svetina zapisala Štefanija Muhar in je objavljena v knjižici Kako ...so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtorica po pripovedovanju enega najstarejših krajanov na Blejski Dobravi zapiše spomin na prvo žogo, ki je bila varno pod ključem. Poleti so se hodili hladiti v bližnji tolmun, saj je bil Bled za mladino predrag. Pripovedovalec se spominja tudi, kako se je kot otrok naučil voziti očetovo kolo. Jeseni so hodili pomagat kmetom pri različnih opravilih. Po opravljenem delu sta sledili pogostitev in zabava z glasbo in plesom. Pripovedovalec je bil vse življenje predan športu in pozimi je rad hodil smučat na dobravsko planino Klek. Ženske niso hodile v službo in zabavale so se v glavnem ob kmetijskih opravilih in se družile ob vaškem koritu. Največji praznik in zabava pa je bila, ko so domači igralci v šolski dvorani pripravili igro. Vstopnice so takoj pošle. Posebej pa se spominja tudi gostovanja kvinteta Avsenik s pevko Jelko Cvetežar, ki je s svojim glasom in stasom očarala občinstvo. Dobravci so radi zahajali tudi v enega od kinov na Jesenicah. Dekleta so se lepo uredila, fantje pa so jih spremljali, še raje pa z zlepljenimi rabljenimi vstopnicami preizkušali biljeterjevo ostro oko. Dokument vsebuje tudi fotografije družine na izletu v soteski Vintgar okoli leta 1950, gledališke predstave na Blejski Dobravi leta 1952 in izlet družin zaposlenih v mehanični delavnici Železarne Jesenice leta 1959. Vse fotografije so last Edite Marije Aleš.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Težki, a lepi časi, ki jo je napisala Sonja Noč po pripovedovanju Bogomire Noč in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih ...zabavali. Petindevetdesetletna pripovedovalka se v prispevku spominja svoje mladosti v Javorniškem Rovtu. Takrat je bila v vasi le ena gostilna Pri Žvabu, kamor so hodili plesat njeni starši in njihovi sovaščani. Vaščani so z gramofonom na ročni pogon obiskovali posamezne kmetije in tam prirejali zabave. S tem je povezan tudi zabavni dogodek ob pustovanju. Avtorica se spominja tudi obiskov plesa v Bohinjski Češnjici, kamor sta odhajali z mlajšo sestro Tončko. Plesali so »povštertanc«, valček in posebno polko z zrcalom, dokler se fantje zaradi Tončkinih potegavščin niso skoraj stepli. Veliko zabave je bilo tudi ob kmečkih opravilih, kjer se je zbralo več ljudi. Tako je bilo zabavno ob košnji in spravilu sena. Ob nedeljah so vaščani skupaj ob zvokih harmonike odšli na planino, kjer so gospodarji pregledali živino, domov pa odnesli mlečne izdelke. Veliko zabave je bilo tudi jeseni ob spravilu pridelkov. V baraki pri rezervoarju je domačin predvajal risanke za otroke. Živahno dogajanje je prekinila vojna, po njej pa so v šoli uredili dvorano. Kupili so tudi projektor, da so lahko predvajali filme in tako ob sobotah in nedeljah hodili v kino. Dokument vsebuje tudi fotografijo Leščana, vaškega posebneža v Javorniškem Rovtu, ki jo hrani Gornjesavski muzej Jesenice, in fotografijo skupine domačinov pred pastirsko bajto na Mavrah leta 1952, ki je last Mire Noč.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Plesat smo hodili k Jožovcu, ki jo je napisal Ivan Debevec in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtor, ki ga je življenjska pot iz ...rodne Dolenjske prinesla na Jesenice, se spominja svojih mladih let in zabave v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja na Jesenicah. Kot mlad fant je šel pred drugo svetovno vojno za pastirja na posestvo v Škocjanu, ki so ga po vojni nacionalizirali. Potem se je zaposlil v podjetju Pionir v Novem mestu, leta 1958 pa je dobil službo v železarni na Jesenicah. Skupaj z brati je stanoval v montažnem objektu na Straži in hodil na delo v železarno, v prostem času pa s sodelavci na delavske veselice. Ko je spoznal svojo bodočo ženo, sta začela skupaj hoditi na plese. Ob sobotah sta se s kolesom vozila z Jesenic na ples k Jožovcu v Begunje, kjer je igral kvintet Avsenik s pevko Danico Filiplič. Po poroki so se jima rodili trije otroci. Ker je žena kmalu zbolela za multiplo sklerozo, je sam skrbel za otroke in invalidno ženo do njene smrti. Zdaj je varovanec Doma starejših občanov Franceta Berglja na Jesenicah. Aktivno sodeluje pri organizaciji družabnih dogodkov, nastopil pa je tudi v predstavi Mali princ. Dokument vsebuje tudi fotografijo razglednice Ansambla bratov Avsenik, ki jo hrani Gornjesavski muzej Jesenice, fotografijo bratov Debevec pred barako na Straži leta 1961 in fotografijo predstave Mali Princ. Obe fotografiji sta last Ivana Debevca.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Kako smo se včasih igrali in zabavali, ki jo je napisala Edita Marija Aleš in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtorica se ...spominja, kako so v njenih mladih letih živeli, se igrali in zabavali na Blejski Dobravi. Na začetku prispevka opiše igre, s katerimi so si krajšali čas kot otroci. To so bile različne športne aktivnosti na prostem, pa tudi branje knjig iz krajevne knjižnice. V nadaljevanju opiše različne igre, ki so jih otroci igrali: kozo zbijat, ugibanje besed, skrivanje kamenčka, figure metat, ristanc, avion, gimnazijo. Spominja se tudi praznovanja materinskega dne 25. marca, ko so za mamo nabrali spominčice in uredili cvetlični aranžma kar na krožniku. Med vojno in po njej je izgubila oba starša in preselili so se na Jesenice. Tam so poleti hodili na bazen in v kino. V dvorani v Črni vasi na Blejski Dobravi je bil oder, kjer se je veliko dogajalo. Igrali so različne gledališke igre, nastopali so tamburaši, tam pa so tudi telovadili. Mlada se je poročila, imela otroke in se zaposlila. Mož je delal v mehanični delavnici železarne, kjer so organizirali druženje tudi za družine delavcev. Ona je bila zaposlena v tovarni cokel. Po poroki so imeli domače zabave. Spominja se letovanj v Pineti pri Novigradu in Crikvenici. Če so ostali doma, pa so hodili v hribe. Zanimivo je bilo praznovanje dneva žena 8. marca, ki ga avtorica posebej opiše na koncu prispevka. Dokument vsebuje tudi fotografije: izlet družin zaposlenih v mehanični delavnici Železarne Jesenice leta 1959, gledališka predstava z ansamblom na Blejski Dobravi leta 1952, na morski plaži Novigrada okoli leta 1960, družinski izlet pri Valvazorjevem domu leta 1956.
